INTERVJU: Branilec Kocić o najljubši zmagi in najtežjem porazu, igranju nogometa v tujini…

FOTO: Danilo Vezjak

Pred desetimi dnevi sta se v Romunijo vrnila slovenska nogometaša Andraž Struna in Milan Kocić. Med premorom zaradi koronavirusa, smo se pogovarjali s Kocićem, ki je na začetku aktualne sezone prestopil v FC Voluntari. Nekdanji nogometaš Rudarja in Aluminija ima izkušnje z igranjem na tujem, saj je na nogometni poti nosil dres Hartberga, Bohemiansa in Panionisa, kjer je igral pred prihodom v Romunijo. Kasneje se mu je pri romunskem prvoligašu pridružil tudi Struna, slovenska nogometaša pa do konca sezone čaka krčevit boj za obstanek.

Kako bodo potekale priprave na nadaljevanje sezone?

V bistvu sva z Andražem Struno prispela v Romunijo in se je najina karantena šele začela (sedaj je minilo 10 dni). V klubu ne vedo še dosti, kako bo za naprej. Midva sva trenutno na stadionu in v ponedeljek smo imeli testiranja, z ostalimi igralci.

Romunski mediji so dobili informacijo, da obstaja možnost, da bi se prvenstvo zaključilo v Turčiji. Kakšna se vam zdi ta ideja?

Mislim, da to ni več v načrtih. Sem bil tudi jaz presenečen, ko je prišlo do tega. Mogoče je bila to ideja iz nekega obupa, meni iskreno ni bilo do tega, da bi šli v Turčijo in bili tam dva meseca oziroma več. Tam je vroče in biti stalno v hotelu, ni prav prijetno. V kolikor bi prišlo do tega in ne bi bilo nobene druge možnosti in bi to bilo za romunski nogomet najboljše, bi že potrpeli. Ni več aktualno, ker v tistem trenutku, ko je prišlo v medije, se ni več o tem govorilo.

Igrali ste v Sloveniji, Grčiji, Bolgariji, Italiji in na Češkem. Katera liga vam je najbolj ustrezala? Kje so razlike med slovenskim in nogometom v Romuniji?

Igral sem v večih državah v tujini. Najbolje mi je bilo in tudi igral sem največ na Češkem. Tam se mi je nogomet dopadel, gre za dobro ligo. Tudi v Grčiji, ne da se nisem znašel, ampak je bila takšna situacija, da nisem igral tekme. Če primerjam romunski in slovenski nogomet, so Romuni zelo dobro tehnično podkovani. Igrajo bolj tehnični nogomet in recimo, da so po tem boljši. Dobro delajo z mladimi, to se je dobro videlo na zadnjem evropskem prvenstvu do 21 let. Imajo tudi pravilo, da morata dva mlada igralca začeti tekmo in vsaj eden tudi končati. To pravilo je dobro za mlade nogometaše in verjetno bo tudi romunski nogomet prišel na boljšo raven.

Kasneje se vam je pridružil Andraž Struna. Kako je igrati v moštvu, kjer je soigralec iz domovine?

Seveda, da ustreza imeti tukaj nekoga iz Slovenije. V Grčiji sem imel srečo, da sem imel Kotnika, zdaj je tukaj Andraž. Oba sva iz Primorske, igrala sva tudi v mlajših selekcijah eden proti drugemu. Seveda je v redu govoriti slovensko, v garderobi, ali po treningu se podružiti, recimo iti na kakšno večerjo, z vseh vidikov.

Kdo od vseh nasprotnikov, vam je povzročal največ težav v obrambi?

Mislim, da mi je največ težav povzročal nogometaš Olympiacosa Daniel Podence, to je bilo lani v Grčiji, njega bi izpostavil. Zdaj mislim, da je podpisal z Wolverhamptonom. Bil je zelo dober nogometaš, zelo hiter, Portugalec. Dosti težav mi je povzročal tudi nogometaš PAOK-a, sicer branilec, ampak je igral zelo visoko. Prihajal je konkretno v napad, ena na ena, in sicer Vierinha, ki je tudi Portugalec. Ta dva bi izpostavil, iz lanske sezone.

Katera vam je najljubša zmaga in kateri poraz bi najraje pozabili?

Najljubša zmaga je bila proti Viktorii Plzen, na Češkem. Zmagali smo z rezultatom 5:2, kot ekipa smo odigrali zares dobro tekmo. Šlo je za zelo dobro ekipo, saj so oni naslednjo sezono igrali v Ligi prvakov. V bistvu smo že po dvajsetih minutah vodili s 3:0, na koncu pa je bilo kot omenjeno, 5:2 za nas, oni pa so zelo suvereno osvojili prvenstvo.

Najhujši poraz sem doživel lani proti PAOK-u, in sicer v pokalnem tekmovanju. Doma smo slavili z rezultatom 2:1, povratno tekmo smo igrali v Solunu. Tam smo imeli v podaljšku rezultat 2:2, ne bi smeli dobiti še dveh zadetkov, a smo izgubili z rezultatom 4:2, zadnji zadetek smo prejeli v 119. minuti srečanja. Zadetek je bil dosežen z bele točke, ki po mojem mnenju ne bi smel niti biti dosojen. Po tem porazu še dva dni nisem prišel k sebi.

Ste s katerim od dosedanjih soigralcev vzpostavili prijateljski odnos (se obiskujete…)?

Seveda, obiskujemo se sicer malce težje, saj je vsaka nogometna pot zgodba zase. Sem ostal v stiku z nekaterimi soigralci. Na Češkem sem spoznal ruskega nogometaša, s katerim se zelo pogosto slišiva, slišim se tudi z Rajkom Rotmanom, s katerim sva igrala v Velenju. Tudi s Kotnikom sva ostala v kontaktu, saj sva lani igrala skupaj v Grčiji. Morda sem še koga pozabil, ampak seveda se slišimo, sedaj je to vse lažje preko socialnih omrežij.