INTERVJU: Richard Wilson – spoznajte Angleža, ki slovenski nogomet pozna skoraj bolje kot mi sami

Richard Wilson je angleški novinar, skavt in oboževalec nogometa, ki redno spremlja slovensko ligo in vse nogometne lige na območju nekdanje Jugoslavije. O tem snema tudi podcast z imenom »The history of Yugoslav football«, kjer obdeluje pretekle in sedanje dogodke v nogometu na Balkanu. Prav tako se spozna na specifične igralce, stanje nogometa ter športa pri nas in se zaveda o kakšnem okolju govori, v marsikaterem pogledu pa prekaša tudi slovenske poznavalce.

V spodnjem intervjuju je predstavljeno zakaj Wilson ligo sploh spremlja in kaj si o trenutnem stanju v našem nogometu pravzaprav misli kot zunanji opazovalec. Mnoga mnenja pravzaprav presenetijo, vsekakor pa ima slovenski nogomet v njegovih mislih višji standard širom Evrope, kot ga imamo pravzaprav sami o sebi.

Kako se je vaša zgodba s slovenskim nogometom sploh začela?

Sam sem na sceno prišel pred približno 10 leti, ko sem tudi začel s pisanjem. Kar se tiče pokrivanja regije nekdanje Jugoslavije, pa me je odkril nekdo, ki je delal v nogometu, ko je prebral mojo objavo na nekem blogu, ki sem ga pisal. Takrat je moja objava postala popularna na družabnih omrežjih, prav tako pa sem ugotovil, da nihče v moji okolici ne pokriva te regije. Tako sem nekje v letu 2016 začel bolj podrobno spremljati tudi slovensko ligo, kar je postalo nekaj, kar mi še danes vzame malce preveč časa (smeh).

Kaj vam je na naši ligi tako všeč, da ste jo začeli podrobno spremljati? Še posebej, ker ima glede na marsikatere ostale manj prepoznavnih igralcev ali pa bogatih denarnih vložkov.

Zdi se mi, da je zelo gledljiva. Sploh v primerjavi z ostalimi v regiji, tako kar se tiče prezentacije, kot tudi stila igre samih ekip. Če jo primerjam denimo z nogometom v Britaniji, od koder prihajam, je precej bolj tehnično dovršena. Prav tako se ne pojavlja toliko kaosa na terenu, igralci so bolj spretni na žogi, a je liga precej počasnejša, kar omogoča več časa posamezniku, da žogo nadzira. V zadnjem času je preprosteje prepoznati tudi taktične trende, še posebej, če tekme spremljaš po televiziji.

Še en razlog, zaradi katerega je liga precej gledljiva, je ta, da so klubi v precej urejenem stanju. No, edina ekipa, ki je trenutno v kaosu, je Olimpija, kjer se ekipa že dlje časa bori sama s sabo. A vseeno na bolj priljuden način, kot na kriminalnih ali zlobnih namerah, kot je morda primer po ostalem Balkanu.

Poleg novinarskega dela opravljate tudi delo skavta. Kako vaš proces skavtiranja sploh deluje, vas klubi iz tujine kontaktirajo, če želijo pripeljati igralca iz Slovenije?

Tako je, nekateri klubi iz tujih lig so v stiku z mano, sploh če želijo poznati kvalitete posameznih igralcev. Preden je izbruhnila epidemija Covida-19, je to postala malo resnejša situacija s klubom iz Škotske. Zanje sem pokrival celotno regijo, od Slovenije pa celo do Albanije. Ob koncu lanske sezone sem sodeloval tudi s portugalskim klubom na podoben način, letos pa mi delo vzame preveč časa.

Eden od zanimivih primerov se je zgodil, ko je Celje prišlo v kvalifikacije za Ligo Prvakov, kjer sem enemu izmed nasprotnikov pomagal pri analizi ekipe. Žal se končni rezultat za nasprotno ekipo ni najlepše končal (smeh).

A dolgoročno ta služba ni trajala predolgo, še posebej zaradi učinkov koronavirusa na finance naše ekipe. Škoda, saj smo imeli načrt, da bi skavtiranje opravljal tudi v živo, a je žal vse zamrlo.

Ste v stiku tudi s slovenskimi klubi?

Ne bi rad omenjal osebe poimensko, a tu je nekdo, ki je delal pri enem izmed prvoligaških klubov. Toda razen tega stikov v Sloveniji praktično ni bilo.

So vam od igralcev, ki ste jih gledali, kateri ostali še posebej v spominu ali pa vam bili posebej všeč?

Če gledam na igralce, ki sem jih spremljal, se spomnim, ko smo s škotsko ekipo bili zelo blizu temu, da pripeljemo Mihaela Klepača, ko je igral še za Aluminij. Čeprav smo dvomili, da bi na Škotskem uspel in ga na koncu nismo pripeljali, se je zdel res obetaven igralec. Prav tako smo se zanimali za Francesca Tahiraja, prav tako iz Aluminija, a se je ponovno zdelo, da fizično morda ni bil na najvišjem nivoju.

Spremljanje katere ekipe pa vam je bilo najbolj všeč odkar spremljate Prvo ligo?

Tu moram omeniti zmagovalno ekipo Celja iz sezone 2019/20, ki je igrala neverjetno skozi celo pomlad in jesen v tistem času. Lahko bi rekli, da so bili v neverjetnem ritmu, še posebej napad v režiji Lotriča, Božića in Vizingerja, ki so preprosto »kliknili«.

Prav tako bi rad rekel, da je eden od razlogov, zaradi katerih rad gledam vašo ligo, tudi vsakoletna tesna borba za naslov. Lani denimo s Koprom in Mariborom, Muro v 2020/21, pa Celjem in Olimpijo. Upam, da bo podobno tudi letos, še posebej ker je Olimpija sama sebi vedno nevarna.

Ste v času spremljanja slovenske lige katero ekipo še posebej vzljubili?

Ne, sem samo splošni navdušenec nad nogometom v regiji. Zdi se mi, da če bi razglasil navijaštvo do katere ekipe, bi bil hitro napaden na socialnih omrežjih, še posebej od strani nasprotnih navijačev.

Sicer pa se mi priljubijo ekipe, ki igrajo atraktiven nogomet v tistem trenutku – lani Koper, Celje nekaj let nazaj… Edini ekipi za kateri zares navijam sta Celtic in lokalna ekipa Carlisla.

Kako pa spremljate tekme? Je možno dobiti dobre povezave v tujini – pri nas denimo 70% navijačev ne more spremljati več kot ene tekme na teden.

V resnici je precej enostavno, edinkrat ko sem imel probleme, je bilo v lanski sezoni. Letos pa je vsaka tekma preprosto dostopna na strani OneFootball, ki je dostopna v tujini, a ne v Sloveniji. Če primerjam z ostalimi ligami v regiji, je slovenska najbolje pokrita.

Še en razlog zaradi katerega je Prva liga Telemach tako preprosta za spremljanje, je splošno razumevanje angleškega jezika. Na primer, Albert Riera ima vse intervjuje in izjave v angleščini, tako da nimam težav s prevajanjem. Sicer sem se poskusil naučiti nekaj besed v vašem jeziku, a je preprosto pretežek za učenje iz ničesar.

Ali znanje angleščine pomaga tudi pri skavtiranju igralcev?

Da, celotna regija je bolj zanimiva večjim ligam, ker imajo igralci z dobrim znanjem angleščine boljše pogoje za prilagajanje življenju v tujini, ko tja prestopijo.

Sami snemate podcast, ki pokriva celotno regijo nekdanje Jugoslavije. Glede na to, da spremljate vse lige, kako bi primerjali slovensko Prvo ligo Telemach z ostalimi – po kvaliteti individualnih igralcev, ekip?

Če primerjam ligo z ostalimi, bi se mi zdela najboljša primerjava, da je Prva Liga po kvaliteti nekje med 1. hrvaško in 2. hrvaško ligo. Lahko vidite, kako se igralci hitro prilagodijo po tem ko pridejo iz 2. hrvaške lige, npr. Brnić letos, lani Mrkonjić v Radomljah. V primerjavi z bosansko ligo, bi rekel, da je Slovenija precej spredaj.

Kljub temu pa menim, da v tekmovanju manjka ena ekipa, ki bi izstopala in bi osvajala točke za evropski koeficient, še posebej če jo primerjamo s Hrvaško ali Srbijo. Tam imajo denimo Crveno Zvezdo, Partizan ali Dinamo Zagreb, medtem ko v slovenski ligi ni ekipe, ki je pred konkurenco. To pomeni, da je manj prihodkov iz Evrope, tako za posamezne klube kot tudi za ligo na splošno, igralci se ne morejo pokazati na večjem odru. Tako da menim, da je razlika velika zgolj med najboljšimi ekipami, bolj kot med splošnimi kvalitetami lige.

Kaj pa glede slovenske reprezentance? Ali menite, da smo na dobri poti za prihodnost?

Kar se tiče vaše reprezentance, pričakujem uvrstitev na EURO 2024. Skupina ni tako težka, Matjaž Kek pa je odličen trener. Zna narediti veliko z malim in omogočiti igralcem, da napredujejo, kot vidimo na primerih Šporarja in Gnezde Čerina. Tu je tudi primer novih igralcev, ki bodo zamenjali ne preveč prepričljivo generacijo iz preteklosti – kot je na primer Miha Zajc, ki se v reprezentanci ni nikoli prav zares izkazal.

Tu je dovolj dobrih igralcev, ki prihajajo iz mladih ekip, da bi se Slovenija lahko uvrstila tako na EURO 2024 kot tudi Svetovno Prvenstvo 2026, ali pa prišla vsaj v »playoff«. Ekipa bi se lahko ustalila tudi kot stalni član skupine B v Ligi Narodov.

Kaj pa mislite o mlajših generacijah?

Menim, da je tu dovolj talenta, kot primer bi dal Luko Mlakarja, čigar razvoj spremljam že odkar je bil star 13 in pričakujem, da bo še napredoval. A velik problem, ki ga ima tako Slovenija, kot ostale lige v regiji, je to da nekateri igralci odhajajo prezgodaj. Kot primera lahko ponudim Jana Mlakarja in Timija Elšnika. Na Hrvaškem denimo, je tekmovanje na tako visokem nivoju z velikim individualnim talentom še posebej zato, ker obstaja neka pot do članskega nivoja. Igralci morajo imeti neko začrtano pot, po kateri lahko potujejo do nastopanja pri članih in kazanja svojih sposobnosti.

To je zelo pomembno in je še en razlog, zakaj se v zadnjih letih v tej regiji pojavlja vse več skavtov. Na primer, če ekipa želi kupiti mladega igralca iz angleške Premier League, bo le-ta igral 5 do 10 tekem v karieri. Žan Vipotnik jih ima po drugi strani skoraj 80. Tu nastane velika razlika, igralci so bolje pripravljeni na višji nivo, po tem ko so tako izkušeni. Boljši so na žogi, bolje igrajo pod pritiskom in bolje se zavedajo dogajanja okrog njih.

Še en dober primer je denimo Bruno Petković, ki je mlad odšel v Italijo in tam cel čas igral računalniške igrice. Dobro se je razvil šele po vrnitvi v Hrvaško, kjer je strokovni štab pomagal, da se je zresnil in postal pomemben igralec za hrvaško reprezentanco.

Ste že potovali v Slovenijo, da bi si ogledali tekmo v živo?

Ne, pravzaprav nisem. Imel sem v načrtu, da bi odšel preden se je začela epidemija koronavirusa, a je sedaj situacija precej zahtevna. V prihodnosti bi rad državo obiskal, a je povezava iz severozahoda Anglije slaba in je do Slovenije težko (in drago) priti.

Za konec me zanima še katero ligo vam je najljubše spremljati od tistih, ki jih najredneje gledate?

Še posebej rad spremljam štiri lige v regiji – kosovsko, srbsko, hrvaško in slovensko. Predvsem ker so precej dosegljive, a ima vsaka poseben šarm.

Kosovo je denimo precej nezrela liga s precej kvalitete, v Sloveniji od posameznikov najbolje poznate denimo Mirlinda Dakuja. Srbsko Prvo Ligo spremljam zaradi kaosa in zabave ob spremljanju tekem, tu se dogajajo stvari, ki se ne dogajajo nikjer drugje po svetu. Slovenija ima visok standard nogometa, je precej gledljiva in prav tako drugačna od ostalih evropskih lig – zdi se manj fizična in precej bolj tehnična, kot da bi potoval nazaj v času v pozna devetdeseta. Hrvaška liga pa je samo izredno dobra liga in ima nekaj fantastičnih ekip.