»Presrečen, nad tem, kar sem dosegel« – Intervju z Robertom Ponisem ob koncu kariere

Po dolgi in bogati karieri ja zadnjikrat v piščalko pihnil Koprski sodnik Roberto Ponis, ki je v svoji karieri sodil na več kot 150 tekmah v slovenski Prvi ligi in bil del sodniške ekipe na več kot 60 mednarodnih tekmah. Kljub temu njegove sodniške poti ni še povsem konec. Nadaljeval bo kot VAR sodnik, svoje izkušnje pa bo prenašal tudi na mlade sodnike in opravljal vlogo kontrolorja sojenja. O vsem tem smo se z njim pogovarjali po zimskih pripravah sodnikov v Turčiji.

Prvega decembra ste se na tekmi v Stožicah med Olimpijo in Celjem uradno poslovili od udejstvovanja na igrišču. So vas po zadnjem pisku preplavila kakšna posebna čustva oziroma misli?

Tako je, to je bila moja zadnja tekma v vlogi glavnega sodnika, v prvi slovenski nogometni ligi in v bistvu tudi moji dolgi karieri. Moram reči, da nisem imel posebnih občutkov, ker se bil toliko osredotočen in pripravljen na to, da je bila ta tekma kot vse ostale. Ni bilo nekih težkih občutkov, dal sem skozi vse, kar sem lahko in doživel svoj maksimum. Moje poslanstvo je s tem končano, zdaj pa nadaljujem kot video pomočnik sodnika. Morda tudi zato, ker sem še vedno s fanti, hodim na tekme, sem z njimi kot VAR, nisem imel nekih pretiranih čustev. Na koncu sem bil kar hladnokrven. Že pred tekmo, med in tudi po njej.

Po več kot 17 let dolgi karieri, po 154 tekmah v Prvi ligi, je kariera prišla do konca. Kako vas je sploh zaneslo v sodniške vode?

V življenju nisem nikoli sanjal, da bom postal nogometni sodnik. Treniral sem nogomet v Kopru kot vratar, ker je bil vratar tudi moj oče, moj dedek. Splet okoliščin je bil tak, da sem tudi sam postal vratar in do osemnajstega leta branil v vseh selekcijah Kopra. Imam tudi en nastop v članski ekipi na prvoligaškem nivoju, bil sem v primorski enajsterici, takrat sem imel prvi intervju na televiziji. Pa v Primorskih novicah sem bil, kar je bilo zame, kot osemnajstletnika, kar pomembno. Kako sem postal sodnik? Leta 1995 se je v mojem življenju zgodilo kar nekaj pomembnih, težkih dogodkov. Tega leta je namreč umrla moja mama in tako sem ostal sam z očetom. Imel sem prometno nesrečo z avtom istega leta, kjer sem si zlomil roko, in hkrati še poškodbo kolena. Vse to skupaj naenkrat je prišlo tega leta. En dan, ko sem bil v Kopru s svojimi soigralci, je do mene pristopil Damjan Mihalič, takratni sodnik na tretji slovenski nogometni ligi. Na videz me je poznal in tako pristopil do mene s ponudbo, da postanem nogometni sodnik. Ko me je to vprašal, sem se zamislil. Imam poškodovano koleno, roko, v klubu so me hoteli posoditi v Korte, bile so tu finančne težave in tako sem sprejel njegovo ponudbo. Kupil sem knjigo, se naučil pravila, naredil izpit, kupil opremo in začel soditi.

Kako je potekala pot od začetkov na nižjem nivoju pa vse do prve lige? S čim ste se vse spopadali in kaj ste na tej poti doživeli?

Na svoji prvi članski tekmi sem bil v vlogi pomočnika sodnika, imel sem še dolge lase. Takrat je sodil tudi Damir Skomina, ki je začel tri leta pred mano, če ne prej in on je tudi imel dolge lase, takrat je bila taka moda. In s temi lasmi, čopom, sem šel v Tolmin z Mihaličem, ki je takrat sodil kot glavni sodnik, jaz sem mu pa »mahal«. Spomnim se, da so iz občinstva kričali vse živo, ampak on mi je rekel, naj bom samo osredotočen. »Ko veš, za koga je avt, pokaži. Ko si prepričan za ofsajd, dvigni, ko pa ne veš, dvigni zastavico, poglej me in ti bom pomagal,« mi je še svetoval. Na tekmi nisem potreboval pomoči, šlo je dobro. Dokaj hitro so mi nato zaupali članske tekme. Naredil sem takratni regijski izpit, ki se danes imenuje državni izpit, da sem lahko sodil na državnem nivoju. Nato sem začel soditi tretjo ligo, kjer sem sodil dve leti. Takrat je napredovalo, nekaj najboljših, ki so imeli najboljše ocene, in jaz sem bil med njimi. Tako sem napredoval v drugo ligo, kjer sem pričakoval podobno kot v tretji. Tam pa sem sodil tri leta in po tem končno napredoval v prvo ligo. Bil sem res osredotočen. In poskusil kar se da dobro soditi. Želel sem si jih vsaj petnajstih tekem, da bi lahko upal na kakšne mednarodne tekme kot četrti sodnik. In počasi se je to tudi zgodilo. Vedno sem imel cilj, ki me je držal gor, da sem lahko napredoval.

Drugega aprila leta 2005 ste prvič prijeli za piščalko v prvoligaški konkurenci na tekmi Domžale – Bela Krajna. Kako se spominjate te tekme?

Spomnim se te tekme, vem, da so imeli domači rumene drese in gosti modro bele, zato sem skoraj rekel Drava. Najbolj se s te tekme spomnim kontrolorja, pokojnega Milovana Nikolića. Dobil sem dobro oceno, drugih posebnosti s te tekme pa se ne spominjam.

Se je v tem času sojenja v Prvi ligi zgodilo kaj takega, kar bi izpostavili? Vemo, da so sodnikom že spuščali gume na avtomobilih in podobno.

Ne, to se meni na srečo ni zgodilo, kar se tega tiče. Če izpostavim neke negativne ali pozitivne izkušnje, teh je znotraj sodniške ekipe ogromno. Bili so tudi težki trenutki, ko se naslednji dan pojaviš na naslovnici Ekipe. Ko pišejo o tebi nespoštljive reči, da ne rečem laži. To so taki negativni trenutki, ko si po vseh medijih in te vsi blatijo, črnijo. Kolegom so izpraznili gume na avtomobilih, prerezali, ga tudi poškodovali. V Zagorju se spomnim tekme Prve lige, mislim da med Zagorjem in Primorjem, kjer sem bil četrti sodnik, je na klopi sedel trener, ki me je uvrstil v prvo postavo takrat v Kopru. On je takrat mene videl kot nekoga, ki mu bo pomagal. Seveda to ne gre, moral sem presojati, kot je treba na igrišču. Po tekmi se je zgodil res grd trenutek, ko so majhni otroci, stari deset let, kričali na nas, pljuvali po našem avtu, kleli, razbijali. Res je bilo grdo. Izkušnje s sojenjem v Prvi ligi so sicer vselej pozitivne. Sojenje mi je ogromno dalo v vseh teh leti, je pa res, da mi je po drugi strani veliko tudi vzelo. Takšno je življenje nogometnega sodnika v Sloveniji.

Kot ste že omenili, gre na račun sodnikov s strani medijev veliko kritik. Kako ste se vi s tem spopadali? Ste zaradi tega kdaj padli v kakšno krizo?

Vsak sodnik mora pričakovati krizo, ko ti gre dobro, moraš vedeti, da bo prej ali slej prišel padec. Pomembno je, da se iz tega nekaj naučiš in da se čim prej pobereš. Kako sem se spopadal s temi lažmi, napadi in pritiski? Moram reči, da ni bilo lahko. Sploh ker sem bil še mlad in moram reči, da me je prizadelo. Vsakič, ko so pisali kakšne laži, me je res močno prizadelo. Včasih sem hodil po mestu in imel občutek krivde, da sem res slab. Zakaj se mi to dogaja, ko poskušam pravično presojati, se trudim in živim za to sojenje. Ni bilo lahko. Z leti je potem lažje. Izkušnje te okrepijo, proti koncu kariere sem bil skoraj že imun.

Za ves vložen trud in vse prestane muke pride tudi nagrada. Večni derbi. Sodelovali ste na 19 tekmah med Mariborom in Olimpijo, in sicer desetkrat kot dodatni pomočnik sodnika za golom, enkrat kot video pomočnik sodnika, sedemkrat kot četrti sodnik in enkrat tudi kot glavni sodnik. Tekma v Pokalu Slovenije 11. novembra 2017 vam je verjetno ostala v posebnem spominu?

Te tekme se dobro spominjam, takrat je Olimpija zmagala s tri proti nič. Spomnim se, da sem dobro sodil. Po tekmi se ni govorilo o meni, kar pomeni, da je bilo sojenje dobro. Veliko sem delal na ti tekmi. Spomnim se Tavaresa, Kabhke. Veliko sem delal od prve do zadnje sekunde in bolj, kot so te minevale, bolj sem bil prepričan, da bom dobro sodil. Samo lepi trenutki so vezani na to tekmo. Veš, da te vsi gledajo, veš, da je to krona kariere, ko ti zaupajo najpomembnejšo tekmo v državi in najbolj pomembno je, da se po tekmi ni govorilo o sodniku in so bili vsi zadovoljni.

Dočakali ste tudi mednarodne tekme, sicer ne v vlogi glavnega sodnika pa vendar ste opravljali naloge četrtega sodnika in dodatnega pomočnika za golom. Bili ste tudi zraven, ko so se ti šele uvajali leta 2008. Takrat ste na Ptuju sodelovali z italijansko ekipo.

Na Ptuju in v Lendavi. Takrat smo uvajali dodatne pomočnike. Italijanska ekipa z Nicolo Rizzolijem na čelu, prišel je Michel Platini, takratni predsednik Uefe. Lepi občutki, navdušenje, da so izbrali mene. Verjetno tudi zaradi jezika, ker znam zelo dobro Italijansko, da smo lahko dobro komunicirali. Imeli smo komunikacijski sistem, zato je bilo najlažje v italijanščini. Testirali smo pomočnika najprej z leve nato z desne strani vrat. Ugotovilo se je, da je najboljše z leve. Na začetku smo se lahko gibali tudi v kazenskem prostoru. Bil sem del zgodovine in sem ponosen na ta dosežek. V nadaljevanju sem bil delegiran tudi na mednarodne tekme Lige prvakov, Europa leaguea, na začetku Pokal UEFA. Bil sem na evropskem prvenstvu do 21 let z Vinčičem. In na vse zadnje na polfinalu Lige prvakov med Bayernom iz Münchna in Barcelono, na polfinalu Evropske lige med Valencio in Sevillo. Bil sem na vseh teh velikih stadionih in sodil najboljšim ekipam v Evropi.

Liga prvakov, želja verjetno vsakega sodnika. Kako se spominjate tekme v Barceloni na polfinalu z Bayernom?

Morje ljudi, skoraj sto tisoč gledalcev, kapelica na stadionu v tunelu na desni strani, na poti v garderobo je recepcija. Fantazija, sedma nebesa, sploh če sodnik prihaja s slovenskih igrišč. Preideš z nekaj tisoč ljudi na sto tisoč, to je neverjetno. Kakovost igralcev, pogoji za delo, fantastična zelenica. Ne moreš verjeti, da je vse lahko tako perfektno, glamurozno. Lahko govorimo samo v superlativih. Pa sploh nisem sanjal o teh tekmah, morda sem jih dosegel tudi zaradi tega. Ko sem začel soditi, nisem imel v mislih teh tekem. Kar sem sodil, sem sodil in sem hotel najboljše soditi na nivoju, kjer sem bil takrat. Stopnička po stopničko. Ko pa prideš na tekmo Lige prvakov, se tega niti ne zavedaš, ker si v takem mehurčku, osredotočen in ti je vseeno, ali ni gledalcev ali jih je sto tisoč. Navijajo za igralce, njih to ponese. Tebi samo žvižgajo, čeprav ene tudi to ponese. Sam sem se tega začel zavedati šele kasneje, tudi po nekaj dnevih. Spomnim se, ko sem gledal oddajo o Ligi prvakov in vidim sebe, v Manchestru, Liverpoolu, Atenah, povsod skratka. Takrat se zavedaš, da si del nečesa tako velikega. To vse pride za tabo.

Po končani karieri na igrišču boste nadaljevali kot VAR sodnik. Kako se vam zdi ta vloga?

Funkcija mi je zelo všeč, rad to počnem in sem pri tem samozavesten. Če pa to primerjam z vlogo drugih v sodniški ekipi, mislim, da je ta najtežja. Vsi pričakujejo, da napake ni, da je VAR nezmotljiv. Ko pogledaš situacijo večkrat z različnih zornih kotov, da mora biti odločitev pravilna. Daleč največji pritisk. Še se razume, da sodnik na igrišču naredi napako, zaradi postavitve ali česar koli drugega. Ne tolerira pa se, da VAR naredi napako. Video sodnik sem postal tako, da sem bil v elitni štirinajstčlanski sodniški ekipi, ki smo delali FIFA licenco. Mislim, da je trajalo dve leti, da smo jo pridobili. In tako smo prejeli certifikat, da lahko opravljamo to delo s strani svetovne nogometne organizacije.

Kako ste funkcijo nogometnega sodnika usklajevali z zasebnim življenjem? Sodnik imate verjetno veliko obveznosti in odsotnosti.

Doma ni bilo težko. Imel sem vedno podporo družine. Težje je bilo v službi, usklajevati moje odsotnosti. Delam namreč v šolstvu kot profesor športne vzgoje in je bil vedno problem, ko me ni bilo zaradi mednarodnih tekem, ko me ni bilo po tri dni, ko sem imel seminar, sem manjkal cel teden in v enem letu se teh odsotnosti, kar nabere. Zato nisem imel polnega delavnika, pač pa z zmanjšanim obsegom, da so mi omogočali sojenje na tako visokem nivoju. Ko sodiš na teh nivojih, so izkušnje tako močne, delo z ljudmi, sprejemanje napak, osebni odnosi in osebnostna rast, to mi je vse pomagalo v zasebnem življenju. Mi sodniki se odločimo v sekundi, tudi ko gre za najtežje situacije. Recimo, najboljši menedžerji se posvetujejo pa prespijo, se odločijo v ekipi. Čakajo tudi mesec dni, preden se odločijo. Mi pa smo edini, ki se moramo odločiti v nekaj sekundah. Ta odločitev lahko v Ligi prvakov pomeni milijone in milijone, ki lahko nekoga stanejo, če mi naredimo napako. To je ogromen pritisk, ki pride za tabo in se kaže v glavobolih, bruhanju, živčnosti. Ni vse tako lahko. Nihče se ne poglablja v življenje sodnika, ampak samo v njegove presoje. Ko sem bil nogometaš, nisem nikoli gledal sodnika na televiziji, ko pa sem se podal v te vode, sem videl samo njega, kako teče, se giba in tako dalje. Mislim, da je osebnost sodnika najbolj pomembna, prav tako kot njegovo vodenje tekme, to je bistveno. Moraš prodati svojo odločitev. Najboljši sodniki, tudi če zgrešijo, jim igralci ne protestirajo. Slabši pa so kljub pravilni odločitvi tega deležni. Moraš imeti karizmo, če si želiš napredovanja, moraš to sprejemati in se učiti od starejših.

Kakšne imate načrte za naprej?

Kot sem bil osredotočen na trenutno stanje v karieri, tako sem zdaj. Zaenkrat sem VAR sodnik in to je to. Gem s tekme v tekmo in poskušam dati svoj maksimum. Uživam in se ne oziram naprej v prihodnost. Imam še vedno službo na italijanski osnovni šoli v Kopru in poleg tega še opravljam vlogo video sodnika, to je to.

Se mogoče vidite v vlogi mentorja za mlade sodnike ali kot kontrolorja?

Sem tudi mentor in kontrolor. Sodelujem tudi v našem medobčinskem sodniškem društvu. Bil sem tudi vodja treningov, kar sem prepustil mlajšemu kolegu, sam pa sem tudi predsednik strokovnega odbora, tako da bdim tudi nad mladimi sodniki kot mentor.

Če se ozrete nazaj in strnete misli, vam je mogoče za kaj žal? Bi zdaj ravnali drugače?

Kar se tiče sojenja, mi ni žal ničesar. Nisem tak, da bi kaj obžaloval. Je bilo, kot pač je, lahko bi bilo dosti slabše, lahko bi bilo tudi boljše, vendar spremenil ne bi nič. Seveda da bi bil glavni sodnik na Ligi prvakov, vendar to se takrat ni dalo, ker je zadeva tako sistematična, omejitve na več nivojih. Presrečen, nad tem, kar sem dosegel in ne bi spremenil nič.