V dosedanjem zgodovinskem pregledu ljubljanskega nogometa smo se posvetili predvsem povojnim velikanom Slovanu, Ljubljani in Svobodi, ki so ob Olimpiji zaznamovali zgodovino tega športa pri nas, tokrat pa se vračamo v predvojni čas, k zgodbi zeleno-bele Ilirije, ki je predstavljala prvi veliki slovenski nogometni klub. Na prehodu v dvajseto stoletje so se na slovenskem pojavili predvsem dijaški klubi v Ljubljani, Gorici, Kranju, Idriji, Kopru, na Jesenicah in še kje, medtem ko so se z bolj organiziranim nogometom ukvarjali le tujci, predvsem Nemci, zlasti v ljubljanskem Laibacher Sportvereinu, celjskem Atheltik-Sportklubu in mariborskima Marburger Sportvereinu in Rote Elfu. Takšno stanje se je občutno spremenilo leta 1911, točneje devetega junija (in ne maja!) v gostilni Roža na Židovski ulici, ko je ljubljansko meščanstvo ustanovilo »prvi slovenski football klub« oziroma SFK Ilirijo. Med ustanovitelji so bili industrialec Jože Rohrmann, pisatelj Ivan Lah, pravnik Franc Kandare, pa uradnika Rudolf Est in Julij Dev. Zanimivo je, da so klub sprva želeli poimenovati Sparta, saj so se v vsem svojem delovanju močno zgledovali po Čehih, nato pa je tik pred vpisom v register prišlo do spremembe in obveljalo je ime Ilriija, ki naj bi simboliziralo zgodovino tukajšnjega področja.

Prvo tekmo je Ilirija odigrala 30. julija 1911 v Lattermanovem drevoredu proti Hermesu. Na tem srečanju so dijaki slavili kar z neverjetnih 13:0 (po nekaterih virih tudi 14:0), pri čemer je Ilirija zabeležila zgolj en sam strel na vrata nasprotnika. Ohranjena je tudi postava z omenjene tekme, za Ilirijo so nastopili Francot, Est, Rozman, Cescutti, Rohrmann, Juvan, Vršeč, Mencinger, Jurman, Lah in Dev. Bolje ji je šlo drugo tekmo v Kranju, ko je zmagala s 5:2, v ekipi pa je nastopilo tudi nekaj Hermežanov. Ker se prej omenjeni igralci zaradi starosti in pomanjkanja kvalitete niso mogli kosati z nasprotniki, so v moštvo vabili vedno več članov Hermesa, tako da sta se kluba po dolgotrajnem procesu dve leti kasneje tudi dokončno združila. Pred vojno je Ilirija igrala le občasne prijateljske tekme, večinoma proti tujim klubom, med najslovitejše pa zagotovo sodi obračun s praško Slavio, ki je avgusta 1913 sredi Ljubljane slavila z 10:0. Ilirija je svoje tekme sicer igrala na igrišču v Tivoliju, z dohodki od vstopnic pa je v veliki meri tudi pokrivala društveno delovanje. Po postopnem napredku na prijateljskih tekmah se je Ilirija tik pred vojno priključila avstrijski nogometni zvezi, prvi naslov prvaka v prvenstvu Kranjske pa ji je leta 1914 vojna preprečila.

Ilirija - Slavia Praga 1913 (ndilirija1911.si)
Ilirija – Slavia Praga 1913 (ndilirija1911.si)

Po prvi svetovni vojni se je Ilirija pod vodstvom Stanka Bloudka in Evgena Betetta obnovila že kot najmočnejši slovenski klub, tako da ji ostala preživela moštva, predvsem Slovan in nemški klubi iz Maribora in Celja, v prvem prvenstvu leta 1920 niti približno niso uspela konkurirati. Primat zeleno-belih je bil v tem obdobju že skoraj preveč izrazit, saj Ljubljančani uradne tekme niso izgubili vse do leta 1923. Še najbližje so jim bili v sezoni 1921 celjski Atletiki, ki so v finalu po dveh remijih klonili šele na tretji tekmi. No, leta 1923 pa je nekomu vendarle uspelo, ljubljansko Primorje je na zadnji (sicer za razvrstitev nepomembni) prvenstveni tekmi slavilo z 1:0 po golu iz enajstmetrovke. Ravno Primorje, klub primorskih priseljencev po italijanski okupaciji, je bilo tisto, ki je v prihodnjih letih razvilo veliko rivalstvo z Ilirijo, tekme teh dveh nasprotnikov pa so postale slovenski športni dogodek številka ena. Občasno sta v vrh posegla še šišenski Hermes in Slovan, ki sta kot tudi kasneje dobro delala z mladimi, a so njuni najboljši igralci pogosto odšli k Iliriji ali Primorju, kjer se je že v tistem času začel uveljavljati prikriti profesionalizem. Kakorkoli, zeleno-beli so bili za ostalo slovensko konkurenco še vedno premočni, zato so komaj pričakali uvedbo jugoslovanskih tekmovanj, ki so se začela po omenjenem prvenstvu 1923.

Ilirija je kot prvak nastopila v četrtfinalu doma proti Gradjanskemu, ki je bil favorit, a so se Ljubljančani z golom Učaka odlično držali vse do zadnje minute, ko je Pasinek iz nedovoljenega položaja priigral zmago in napredovanje moštvu iz Zagreba. Na novem igrišču Ilirije ob pivovarni Union se je zbralo kar 3000 gledalcev, ki so bili z igro svojega moštva lahko zadovoljni, manj pa s sodniki, ki naj bi po poročilih občutno oškodovali domače. Igralci, ki so nastopili na tej tekmi, pa tudi sicer nosili glavno breme kluba v prvi polovici dvajsetih so bili Matko Miklavčič, Vekoslav Dolinar, Hugo Beltram, Stanko Tavčar, Lado Zupančič, Slavko Pretnar, Janez Zupančič, Franjo Učak, Oton Oman, Ljubo Vidmajer in Mirko »Inke« Pevalek. Med omenjenimi je gotovo najbolj znan Tavčar, ki je nastopil tudi za jugoslovansko reprezentanco, ne gre pa tudi mimo legendarnih bratov Zupančič, Janeza, Gabeta, Ladota in Milana, ki so za moštvo odigrali nešteto tekem. A če so bili ti igralci v začetku še enakovredni Gradjanskemu in ostalim, se je začela razlika iz leta v leto povečevati in Ilirija je na jugoslovanskem prostoru kaj kmalu začela veljati za avtsajderja.

ilirija21
Pretnar, Hus, Pelan, J. Zupančič, Dolinar, Vidmajer, Beltram; Pleš, G. Zupančič, L. Zupančič, Seger

Na domači sceni Ilirijani kljub naporom Primorja še naprej niso imeli težav z osvajanjem naslovov, a se je jim je pomanjkanje težkih tekem poznalo v zaključnem tekmovanju. Leta 1924 je skoraj enaka postava klonila proti sarajevskemu SAŠK-u, prihodnje leto pa je bila v Ljubljani z 0:3 v prvem krogu boljša tudi Bačka iz Subotice. Nezadovoljni s potekom dogodkov so se pri Iliriji odločili za ukrepe in ob delni pomladitvi moštva iz Dunaja leta 1926 pripeljali trenerja-igralca Karla Zankla, a je slednji razočaral in se vrnil v Avstrijo, pa je nato Gradjanski v Zagrebu proti Iliriji slavil s 7:1. Težave so se medtem začele tudi na domači sceni, kjer je Primorje istega leta izbojevalo novo veliko zmago, spomladi v prihodnji sezoni pa jo je ob Primorju ugnal tudi Hermes, a so se pojavile špekulacije, da so zeleno-beli zmago zavezniku prepustili. Kakorkoli, tudi v finalni tekmi z mariborskim Rapidom Ilirija ni bila prepričljiva in je le stežka osvojila novi naslov prvaka. Pričakovati je bilo torej novo blamažo v jugoslovanskem zaključnem delu tekmovanja, a je Ilirija konec maja 1927 v nasprotju z vsemi predvidevanji s 5:0 razbila Gradjanskega in poskrbela za senzacijo. Moštvo, v katerem so poleg nekaterih že omenjenih igrali še Pleš, Jenko, Dekleva, Verovšek in Doberlet, bi se morda lahko borilo celo za prvaka, a mu razpored odločilnih petih srečanj ni šel na roko in Ilirija je po treh gostovanjih in napornih potovanjih zasedla zadnje mesto.

S tem se je najuspešnejše obdobje Ilirije tudi končalo. Leta 1928 je na finalni tekmi ljubljanskega okrožja Ilirijo iz boja izločilo Primorje, prihodnje leto pa je v osvojila šele drugo mesto v skupini in prav tako predčasno izpadla iz tekmovanja. Na vrh so se nato zeleno beli vrnili 1930, ko so po porazu na prvi tekmi v povratnem dvoboju strli mariborski ISSK, skupno s 7:6, medtem ko so bili prihodnjo sezono skupaj s Primorjem zaradi afere iz tekmovanja izločeni. Ta sezona je bila nasploh precej napeta, najprej je Ilrija proti Hermesu zmagala brez boja, potem ko je slednji zaradi sporne izključitve kapetana po štirih minutah odšel z igrišča, kak teden kasneje pa je na derbiju prišlo do še večjih incidentov. Tekmo s tričetrturno zamudo je sodil član Primorja (?), ki je izključil dva igralca Ilirije, precej burno pa je bilo tudi ob igrišču. Ilirija, ki je očitno izgubljala politično premoč v zvezi, je sporočila, da v prihodnje ne misli več igrati tekem proti Primorju, LNP pa je kompromisno oba kluba izključila. Vse to je simbolno izkazovalo probleme v slovenskem nogometu tistega časa, zato ni čudno, da njegovim predstavnikom v resnejšem rangu ni šlo najbolje. V kvalifikacijah za jugoslovansko ligo je bila leta 1931 Ilirija predzadnja, leto kasneje zadnja, prihodnjo sezono pa so zeleno-beli za Mariborom, Rapidom in Železničarjem osvojili šele četrto mesto na lokalni ravni in se tja sploh niso uvrstili. Leta 1934 je sledil nov naslov, a zaradi jugoslovanske krize zaključnega tekmovanja ni bilo.

Moštvo 1929-30 : L. Zupančič, Kneževič, Varšek, trener Baar, Unterreiter, Pogačnik, Košak, Strehovec; Oman (k), Rihar, Doberlet, Urbančič, Malič, Berglez, Kreč
Moštvo 1929-30 : L. Zupančič, Kneževič, Varšek, trener Baar, Unterreiter, Pogačnik, Košak, Strehovec; Oman (k), Rihar, Doberlet, Urbančič, Malič, Berglez, Kreč

Svoj zadnji naslov je Ilirija po hudem boju z Železničarjem osvojila leta 1935, skupaj pa jih je zbrala kar dvanajst (oziroma glede na specifičnost sezone 1920-21 morda celo trinajst) in se torej lahko, če se malo pošalimo, najmanj primerja z Mariborom. No, Ilirijanom v drugi polovici tridesetih ni bilo do šale, saj so se ob siceršnjih klubaških napetostih in finančnih težavah pojavili še problemi z igriščem, tako da je »matica slovenskega športa« (kot si je rada sama rekla) ostala brez matičnega terena. Ker je bilo stanje v razsulu so pri Iliriji marca 1936 sklenili, da izstopijo iz tekmovanja, nekaj najboljših igralcev in klubskih delavcev pa se je nedolgo zatem priključilo novoformirani SK Ljubjani, ki je ob političnih pristiskih nastala na podlagi nogometne sekcije prvaka Primorja. Ilirija je v ostalih manj pomembnih športih sicer še delovala do druge svetovne vojne, a kar se tiče nogometa se je zgodba končala. Oziroma bi se vsaj morala končati, a je bil ilirijanski duh očitno premočan, pa so se mnogo kasneje nekateri domislili drugače. Tu ne mislimo na Olimpijo, o kateri smo že pisali, pač pa na dejstvo, da Nogometna Zveza Slovenije priznava nasledstvo sedanji ND Iliriji, ki deluje v Zgornji Šiški. Kako je prišlo do tega?

Po drugi svetovni vojni so bila buržoazna društva kajpak prepovedana, namesto SK Ljubljane je nastala Svoboda, kakšnega nasledstva Ilirije pa ni bilo na spregled, čeprav so se plavalci, ki so bili pred vojno med najboljšimi v Jugoslaviji, trudili z obnovitvijo. No, je pa zato v spodnji Šiški deloval sloviti Železničar, ki so mu po političnih spremembah pripojili številne panoge, tako da je bil ustroj društva izredno glomazen. To ni bila najboljša rešitev, pa so ga v začetku leta 1948 »razdružili« in med drugim ustanovili športno društvo Triglav, ki naj bi v zgornji Šiški gojilo neke obrobne športe. To so izkoristili nekateri nekdanji Ilirijani, med drugim domnevno tudi predvojni nogometaš Sandi Lah, ki so se znašli v omenjenem društvu in 27. Septembra 1950 namesto njega ustanovili ŠD Ilirijo. Ilirija je ustanovila nogometno sekcijo, uredila igrišče v jami (kjer je še danes), a uspehov predvojnega velikana ni več dosegala. Edini omembe vreden rezultat je povojnemu moštvu uspel v sezoni 1971/72, ko je Ilirija za trboveljskim Rudarjem osvojila drugo mesto v republiški ligi, naslov pa je izgubila v zadnjem kolu. Rudar je odšel v drugo jugoslovansko ligo, Ilirija pa na turnir za amaterskega prvaka Jugoslavije, kjer je bila spet druga. Pod vodstvom Franca Hočevarja so tedaj igrali Jerebic, Rojina, Šmon, Erjavec, Kolenc, Dermastija, Godler, Ahlin, Filip, Jalševec, Jesenšek, Daneu in bratje Prelovšek, igralci ki jih v klubu danes opisujejo kot »zlato generacijo«.

Ilirija danes (ndilirija1911.si)
Ilirija danes (ndilirija1911.si)

Zanimivo je, da je bil povojni klub čisto nasprotje glede na svojega predhodnika. Če je Ilirija nekdaj veljala za osrednji meščanski elitni klub, ki kroji dogajanje v slovenskem športu, je bil zdaj to reven kolektiv, praktično iz predmestja, znan po grobi igri, z malo publike ter brez večjih uspehov in kakršnegakoli vpliva v nogometnih organizacijah. Leta 1977 jim je sicer po vedno znova omenjanih »portoroških sklepih« uspelo priključiti igralce Ljubljane, tako da je novo moštvo Ilirija/Ljubljana igralo izmenično v zgornji in spodnji Šiški, a rezultatov zopet ni bilo in neposrečen poizkus je kmalu razpadel. Ilirija je nato pri dnu slovenske lige vztrajala še do leta 1986. Po osamosvojitvi je sledil rahel preblisk s tretjim mestom v prvi sezoni druge lige, nato pa totalen razpad in postopen padec do najnižjega ranga. Nekaj časa Ilirija tako sploh ni razpolagala s člansko zasedbo, pred tremi leti pa se je začel nov ekspresen vzpon proti vrhu in zeleno-beli trenutno že naskakujejo povratek v drugo ligo. Morda jim bo uspelo, morda ne, v vsakem primeru pa je jasno, da se je Ilirija ob krizi ostalih že formirala kot drugi ljubljanski klub. Kljub slabšim rezultatom v zadnjih desetletjih je tudi »stara dama« iz Zgornje Šiške širši nogometni javnosti dala nekaj znanih imen kot so Ermin Šiljak, Vlado MIloševič, Bekim Kapič, Adem Kapić, Borut Škulj, Selvad Kujovič in drugi.

Preberite še:
NK Slovan: Stoletje ponosa Kodeljevega
NK Ljubljana: V spomin padlemu velikanu iz Šiške
NK Svoboda: Od druge jugoslovanske do četrte slovenske lige
NK Krim: Na Krimu se je igral tudi prvoligaški nogomet
NK Olimpija: Kdaj je bila ustanovljena Olimpija?

Naloži več sorodnih novic
Naloži več novic od T. D. L.
Naloži več novic iz Zgodovina

Dodaj odgovor

Poglejte še

Zgodovina: Predvojni stadioni in igrišča na Slovenskem

Velik del slovenske nogometne infrastrukture izhaja še iz časa socializma, ko so ob splošn…