Krim, športno društvo z juga Ljubljane, večina verjetno pozna po uspehih ženskega rokometa, toda na Rakovniku že skoraj sedemdeset let deluje tudi nogometna sekcija. Ta članskega moštva trenutno sicer ne premore, se pa lahko zato pohvali z bogato tradicijo in nekaterimi vidnimi rezultati v preteklosti. Korenine kluba segajo v čas med obema svetovnima vojnama, ko sta delovala SK Korotan, salezijanski klub z Rakovnika, in SK Jadran, uspešni kolektiv s Trnovega. Slednji se je leta 1920 med prvimi pridružil predhodnici NZS, vse do vojne pa je dokaj redno nastopal v tekmovanju ljubljanske podzveze, kjer je najboljše rezultate dosegel v prvih sezonah. Leta 1924 je končal na tretjem mestu za takratnima velikanoma Ilirijo in Hermesom, prihodnje leto pa je nastopil tudi v enotni slovenski ligi, kjer je prav tako zaključil kot tretji. Po tem je sledilo še nekaj solidnih rezultatov v ljubljanskem rangu, a v slovensko ligo se klub ni več uvrstil. Tik pred vojno se je združil z viško Reko, svoje zadnje igrišče pa je imel zraven dandanes zapuščenega kopališča Kolezija.

Bivši funkcionarji Jadrana, ki so v boju večinoma sodelovali na zmagoviti strani, so v drugi polovici leta 1945 sodelovali pri formiranju Fizkulturnega Društva Krim, v katerem so prevzeli tudi vodstvene in organizacijske funkcije. Društvo je imelo sedež v Sokolskem domu Trnovo, pod vodstvom Štefana Šavsa pa je nogometna sekcija uspela priti do igrišča na Rakovniku. Nekdanji teren Korotana je bil takrat v precej slabem stanju, a so ga s pomočjo nemških vojnih ujetnikov kmalu usposobili za igro. Moštvo, sestavljeno večinoma iz igralcev omenjenih treh predvojnih klubov, je spomladi 1946 s tekmovanji začelo v ljubljanski ligi, kjer je proti močnim tekmecem odigralo razmeroma dobro. Ko so za zeleno mizo ugnali Borca in nato na domačem igrišču s 4:1 presenetili še favorizirano Svobodo (predhodnico Olimpije) je dolgo časa izgledalo, da se bo moštvo Krima kot eno izmed prvih treh uvrstilo v kvalifikacije za slovensko ligo. Toda v zadnjih dveh kolih so bili favoriti dvakrat boljši in po zaslugi slabše razlike v zadetkih je moštvo končalo na nehvaležnem četrtem mestu.

krim4647
NK Krim, slovenska liga 1946/47

Naslednje leto je nogometna zveza Krim uvrstila v razširjeno štirinajstčlansko slovensko ligo, v kateri je klub z Rakovnika jesenski del končal na odličnem šestem mestu. Sledil je zaplet z urnikom tekmovanja, množičnim združevanjem klubov in spremembo tekmovalnega sistema, tako da se je Krim spomladi združen z Edinostjo iz Viča znašel v mini ligi za prvaka. Tam mu ni šlo najbolje in je ob štirih porazih v petih tekmah na koncu prehitel le mariborskega Železničarja, ki je zaradi bojkota predal vse tekme. Tudi naslednje leto mu ni šlo nič bolje in z zadnjim mestom se je moštvo, ki so ga pretresali hudi notranji spori, leta 1948 moralo posloviti od slovenske lige. Vodstvo Krima je namreč zagovarjalo stališče, po katerem naj bi si klubi pomagali predvsem z lastnimi igralci, prevladovala pa je politična linija načrtne kvalitativne selekcije večih klubov. Epilog vsega je bil, da sta najboljša igralca Jože Kumar in Miro Fajon prestopila k Odredu, Štefan Šavs je moral na družbeno koristno delo, klub pa je tekmovanje nadaljeval pod predvojnim imenom Jadran.

Jadran je že v prvi sezoni kljub vsem težavam dosegel odlične rezultate, saj si je z drugim mestom v drugi ligi zagotovil ekspresen povratek med elito, še večji uspeh pa mu je uspel v pokalnem tekmovanju. Kot eden izmed štirih slovenskih predstavnikov se je uvrstil v zaključni del zveznega tekmovanja, kjer je v prvem kolu po remiju in podaljšku s pomočjo žreba ugnal Podrinje iz Šabca. Ker so vsi ostali slovenski klubi izpadli, je bil Jadran v šestnajstini finala proti moštvu Naša Krila celo zadnji slovenski predstavnik v tem tekmovanju. Klub vojnega letalstva iz Zemuna je bil po pričakovanju premočan nasprotnik in tekma se je končala kar s 7:0. Po končani sezoni se je klub preimenoval nazaj v Krim in še drugič poskusil srečo v slovenski ligi. Tam tudi tokrat ni bil pretirano uspešen, leta 1950 je bil sicer peti, a je že leto kasneje z osmim mestom zopet izpadel iz tekmovanja. V konkurenci Slovana, Grafičarja in Kamnika je moštvo nato gladko osvojilo ljubljansko ligo, v zaključnem tekmovanju podzveze pa je bilo za goriškim Železničarjem in Postojno tretje. S tem se je uvrstilo v slovensko ligo zahod, ki je bila formirana leta 1952.

karikatura
Karikatura J. Miklavca iz leta 1950

Z uvedbo močne medrepubliške slovensko-hrvaške lige in razdelitvijo na dve skupini je slovenska liga postala precej nizkokakovostno tekmovanje. V njej so igrali Slovan, Aurora Koper, Železničar Gorica in Korotan Kranj, pa tudi klubi kot Branik Solkan, Domžale in Jesenice. V takšni pisani druščini je Krim osvojil četrto, peto in drugo mesto, pri čemer je ob slednjem leta 1955 zbral celo enako število točk kot prvaki iz Gorice. Ti so odšli v drugo jugoslovansko ligo, spodaj pa je prišlo do nove reorganizacije in Krim se je znašel v preimenovani ljubljansko-primorski ligi, ki je predstavljala tretji nivo v jugoslovanskem nogometu. Tam so sledila zlata leta kluba iz Rakovnika, ki je znova prevzel status tretjega nogometnega središča v Ljubljani. Kljub skromnemu igrišču se je na tekmah zbiralo do 2000 gledalcev, zaradi nastopov Odreda v zveznih ligah pa so se tekme večinoma igrale ob dopoldnevih. Med zaslužnejšimi za uspehe v petdesetih je bil nedvomno Beograjčan Aleksandar Tomašević, predvojni reprezentant Jugoslavije, ki je na Krimu vzpostavil odlično mladinsko šolo.

V prvi sezoni ljubljansko-primorske lige je Krim potrdil status enega izmed favoritov in končal na odličnem drugem mestu, pri čemer je ugnal takšne velikane kot so Triglav, Slovan, Izola in Koper. Toda tu se belo-modri niso zaustavili, že naslednje leto so dosegli največji uspeh v klubski zgodovini, naslov prvaka in uvrstitev v kvalifikacije za slovito drugo jugoslovansko ligo. Za moštvo, v katerem sta bila glavni zvezdi domača driblerja Jože Kastelic in Janez Bergelj, so tedaj igrali še Marjanovič, Stritih, Podlipnik, Matos, Mozetič, Gabrovšek, Pokovec in brata Hočevar. Poleti 1957 je omenjenemu moštvu na prvi kvalifikacijski tekmi uspel remi brez golov na Reki proti Orijentu, nato pa so na povratnem srečanju v Ljubljani slavili gostje z 1:2. Moštva pod vodstvom legendarnega Mira Fajona poraz ni pretirano potrl in že v prihodnji sezoni so Krimovci znova osvojili naslov v ljubljansko-primorski ligi, še drugič pa so imeli na vrhu tri točke več od kranjskega Triglava. Tokrat so se v kvalifikacijah pomerili proti Puli, prvo srečanje na Rakovniku pa se je po golih Berglja in Kastelica končalo z zmago Krima 2:1. Pred povratnim srečanjem je bilo prisotne kar nekaj nervoze, saj je prevladovalo mnenje, da tako majhna prednost za tekmo na težkem terenu ne bo zadoščala. Strah je bil očitno upravičen, saj je moštvo Pule kaj hitro povedlo s tremi zadetki v ljubljanski mreži. Nato pa je sledil neverjeten preobrat, Razbornik, ki se je pred tem celo poškodoval, Bergelj in Kastelic so zadeli za izenačenje in tako želeno uvrstitev v drugo ligo.

krim58
Prvaki ljubljansko-primorske lige 1958

Toda od slednjega ni bilo nič, saj je upravni odbor nogometne zveze Jugoslavije nedolgo zatem poskrbel za reorganizacijo tekmovanja in dodatne kvalifikacije, v katerih se je Krim pomeril z Branikom in Elektrostrojem. Že na prvi tekmi v Ljubljani je visoko slavil Branik in jasno je bilo, da morebitnega napredovanja zopet ne bo. Krim je izgubil še preostala tri srečanja in se tako uvrstil le v enotno slovensko ligo, ki je bila leta 1958 po šestih sezonah znova obnovljena. Tam moštvo tako kot že v prvih dveh poskusih ni začelo pretirano uspešno, a se je z osmim mestom vsaj razmeroma gladko izognilo izpadu. Še večje težave pa so bile na vodstvenem področju, saj se je klub po odhodu bivše garniture znašel v določenih finančnih težavah. Sledila je združitev z Odredom, moštvu so se pridružili nekateri kvalitetni igralci kot denimo izkušeni Igor Regally, vse bolj pa se je uveljavljal tudi odlični mladi napadalec Janez Škraba. Nova ekipa Odred-Krim, ki jo je vodil Vlado Žumbar, je po dveh povprečnih sezonah leta 1962 prišla do zelo dobrega petega mesta, ob tem pa je proti Olimpiji nastopila tudi v finalu republiškega pokala. Toda izkazalo se je, da je šlo le za preblisk, že naslednjo sezono je sledil padec do desetega mesta, sezono zatem pa v sedmem krogu tudi izstop iz tekmovanja.

Po teh dogodkih je nekaj časa celo izgledalo, da je nogometna zgodba Krima končana, sploh po tem, ko so leta 1966 na nekdanjem igrišču začeli graditi še danes obstoječi blagovno trgovinski center. Toda Krimovci se niso predali in navkljub slabim materialnim pogojem je tri leta kasneje prišlo do obuditve društvenega delovanja. Celjski Ingrad, investitor omenjenega trgovskega kompleksa, je društvu v zameno za terjatve od prodaje starega zemljišča pomagal urediti novo igrišče ob poti k ribniku, torej tam kjer stoji še danes. Leta 1970 se je Krim tudi uradno ponovno registriral, članska ekipa pa je začela novo pot v ljubljanskih ligah. Tam moštvu ni šlo slabo, toda še pred vnovičnim vzponom so ga zaustavili famozni portoroški sklepi, tako da od povratka zopet ni bilo nič. Po letu 1977 zato Krima ni več zaslediti v relevantnih tekmovanjih, obstajale so le mlajše selekcije, veteransko moštvo in kasneje tudi ena prvih ženskih ekip. Slednja je pod vodstvom slovitega Moše Marjanovića v začetku devetdesetih osvojila celo sploh prvo prvenstvo za državni naslov.

krim95
Šampionsko moštvo ob petdesetletnici kluba

V tem času se je počasi obudila tudi moška članska ekipa, ki si je pod vodstvom novega predsednika Francija Orla in trenerja Robija Gašperšiča pred petdesetletnico kluba zadala cilj povrnitve nekdanjega ugleda. Po nekaj neuspešnih sezonah so modro-beli leta 1996 z veliko prednostjo pred zbiljskim Jezerom le uspeli osvojiti petoligaško tekmovanje ter se tako uvrstiti vsaj v ljubljansko ligo. Po zaslugi znanega sponzorja je moštvo TČR Delo Krim v konkurenci Svobode, Radomelj, Bele krajine in ostalih že v prvi sezoni igralo precej uspešno in na koncu osvojilo zadovoljivo peto mesto. Mnogi so nato že sanjali o napadu na tretjo ligo, za kar bi bila dovolj že uvrstitev med prvih šest, ko se je klubska finančna konstrukcija leta 1998 znova sesula in ekipa je bila prisiljena izstopiti iz tekmovanja. Po tistem nogomet na Krimu le še stagnira in v zadnjih desetih letih je nekdanji pomembni ljubljanski center ostal celo brez mladinske in kadetske ekipe. Glede na stanje v klubu in v ljubljanskem športu nasploh nič ne kaže, da bi bilo v kratkem kaj drugače, zato prvoligaški časi na Rakovniku ostajajo le še vse bolj oddaljeni spomin.

Vir slik: 50 let NK Krim, Delo, Ljubljana, 1995
Avtor: Tim Dobovšek

Preberite še:
NK Slovan: Stoletje ponosa Kodeljevega
NK Ljubljana: V spomin padlemu velikanu iz Šiške
NK Svoboda: Od druge jugoslovanske do četrte slovenske lige

Naloži več sorodnih novic
Naloži več novic od T. D. L.
Naloži več novic iz Drugo
Komentarji so onemogočeni.

Poglejte še

Zdravstveni tehnik FC Kopra rešil življenje

Kot poroča spletni portal ekoper.si je v nedeljskem dopoldnevu v športnem centru na Bonifi…