Zgodovina: Prva sezona slovenske lige že 1920

Slovenska prva liga letos praznuje 25 let, a zgodovina podobnih tekmovanj ima še precej daljšo brado. Slovensko prvenstvo, v katerem so nastopili vsi najboljši klubi, se je namreč v prvotni obliki igralo že leta 1920 in bo torej kmalu dočakalo stoletnico. Poglejmo si, kako je bilo nekoč.

Uradno je šlo za “prvenstvo Ljubljanske nogometne podzveze”, ki ga je LNP organizirala takoj po ustanovitvi 25. aprila, vanj pa je povabila kar vse obstoječe klube. Teh ni bilo prav veliko in na koncu jih je nastopilo sedem: ljubljanska Ilirija in Slovan, mariborski Hertha, Rapid, Rote Elf in ISSK ter celjski Athletik-Sportklub (Cillier Sportverein). Poleg njih sta imela pravico nastopa še SK Celje in ljubljanska SSK Sparta, ki pa sta se tej možnosti odpovedala in sta bila tekem za omenjeno sezono oproščena. Na sporedu je bilo tako 21 tekem, v celotni Sloveniji pa na voljo le tri regularna igrišča. Ljubljanska kluba sta igrala na slovitem igrišču Ilirije ob Pivovarni Union oziroma “pri državnem kolodvoru”, kot so mu rekli tedaj, ko je imela šišenska železniška postaja še večji pomen. V Mariboru je bilo na voljo za tekme le majhno igrišče Rapida v Ljudskem vrtu, ki so ga ravno otvorili pred začetkom sezone, celjski Atletiki pa so nastopali na, prav tako povsem novi, Skalni Kleti. Zanimivo je, da na dveh mestih igrišči stojita še danes, medtem ko so največjega Ilirijinega, sprejel je kakšnih 5000 gledalcev, porušili že pred vojno.

Sistem tekmovanja je bil preprost, vsak enkrat igra z vsakim, tekme pa se čim bolj pravično razporedijo med mesti, tako da vsak približno trikrat odigra “doma”. V športnem smislu je bila to najbolj poštena sezona v zgodovini, saj so vsi klubi začeli iz povsem enakega položaja, torej z ničle, ob tem pa so se lahko opirali zgolj na lastne moči, saj v tako kratkem času praktično še ni moglo priti do  prestopov. Omenimo še to, da so v tistem času moštva večinoma igrala v sistemu 2-3-5, tekme pa je vodil zgolj en sodnik, največkrat bivši igralec ali funkcionar Ilirije. Prvi obračuni so bili odigrani konec maja, ko je bil zaradi binkoštnih praznikov prost tudi ponedeljek in so moštva iz Štajerske lahko prišla v Ljubljano na dvojni spored. Sploh prvo tekmo v zgodovini slovenske lige sta odigrala Slovan in celjski Sportverein, končala pa se je z 2:2, kar je nakazovalo, da bi se oba lahko borila za visoke pozicije. Slovan je bil klub s predvojno tradicijo in posledičnim ugledom, temu primerno pa je sestavil tudi za tisti čas zelo dobro moštvo. Ob ustanoviteljih kluba, bratih Kernc, gre izpostaviti še branilca Alojzija Bregarja, odličnega napadalca Franca Učaka ter vezista Petra Birso in branilca Stanka Mozetiča iz Gorice, ki sta pred vojno igrala za tamkajšnjo Jugoslavijo. Z omenjenim moštvom so rdeče-beli ciljali na najmanj drugo mesto, plani pa so se jim nekoliko podrli sredi sezone, ko je morala skoraj polovica moštva oditi v vojsko.

Visoko je meril tudi celjski Athletik-SK, nemški klub, ki je imel težave z lastno organizacijsko strukturo ter s slovenskimi oblastmi, posledično pa tudi z imenom, tako da je v uradnih dokumentih večinoma nastopal preprosto kot “Sportverein”. V kakšnih drugačnih razmerah bi lahko veljal celo za najstarejši slovenski klub, saj je bil ustanovljen že leta 1906, a je bil kasneje, ironično, z nacistično okupacijo razpuščen. No, leta 1920 je bil na krilih slovitih Franza Schalleckerja in Karla Dürschmieda v špici slovenskega nogometa, dober uvodni rezultat na težkem gostovanju pa mu je le še povečal ambicije. Precej manj napeto je bilo na drugi tekmi uvodnega dne, saj je favorizirana Ilirija mariborski Rapid razbila kar z 10:0. Ilirijani so sestavili izjemno ekipo, ki je igrala prijateljske tekme z močnimi klubi iz Zagreba, Beograda in drugod, tako da je bila na prvenstvo daleč najbolje pripravljena. V prvem moštvu Ilirije so med drugim nastopali marljivi športni delavec in odlični vratar Stane Pelan, rutinirana branilca Ivo Kavšek in Slavko Pretnar, slednji je bil ob tem še tajnik kluba, jugoslovanski reprezentant in študent medicine Stanko Tavčar, nepozabni golgeter Oto Oman, izkušeni napadalec Fran Bregar, hitri in spretni Kazimir Pretnar, kasnejši sodnik Stanko Deržaj, brata Ivan in Gabrijel Zupančič, legendarno levo krilo Ljubo Vidmajer ter človek, ki je ob Bloudku vse skupaj organiziral, Evgen Betetto.

Drugi dan je Ilirija z 10:0 razbila tudi Celjane in jasno je bilo, da ji ob takšnih razmerjih nihče ne bo kos. Ilirija je bila pravzaprav tako močna, da so ji prvenstvene tekme hodile že skoraj odveč, tako da je kasneje nastopala celo z rezervami, glavne adute pa prihranila za mednarodne prijateljske tekme, na katere je prišlo tudi nekajkrat več gledalcev. In medtem ko je Ilirija izkoriščala prvomajske termine za omenjene prijateljske obračune, so ostali nadaljevali s prvenstvom. Tokrat je na vrsto prišel tudi Maribor, kjer je Rapid zlahka ugnal Hertho. Šlo je za dvoboj nemških klubov, od katerih je še posebej pomemben prvi, ki je pustil neizbrisen pečat v zgodovini mariborskega nogometa. Črno-modri so klub ustanovili takoj po vojni, svoje korenine pa so vlekli iz še starejšega predvojnega športnega središča, kar jim je omogočilo, da so pod svoje okrilje sčasoma vsrkali tekmece, tudi Hertho, ter postali osrednji nemški mariborski klub. Pri tem jim je pomagalo tudi lastno igrišče, najprej že omenjeno v Ljudskem vrtu, kasneje pa tudi novo večje na Poljanah. Uspehi niso izostali, Rapid je bil kar petkrat podprvak, kakšno lovoriko pa so mu morda preprečili tudi mednarodni konflikti. Ti so eskalirali ob koncu tridesetih, ko so klubski funkcionarji aktivno sodelovali pri nacifikaciji, zgodovina kluba pa se je ohranila tudi po zaslugi manjšega zasebnega muzeja v Avstriji.

Istočasno je Slovan pred domačo publiko prav tako s 3:0 ugnal Rote Elf. Šlo je za izredno zanimiv kolektiv, ki je izhajal še iz predvojne dobe in takratnih socialdemokratskih ti.”avstromarksističnih” društev.  Šlo je torej za “rdeč”, občasno je uporabljal tudi slovensko ime Rdeča 11, delavski levo usmerjeni klub, ki pa v skladu z omenjeno avstromarksistično teorijo Otta Bauerja ni bil nacionalno opredeljen. V njem so torej nastopali Nemci in Slovenci ter morda še kdo, svoje igrišče pa je imel na Križevem Dvoru. Tam je bila kasneje zgrajena kemična tovarna, klub pa je kmalu propadel. Za tiste čase usmeritev kluba ni bila najbolj primerna, zato je ob koncu poskusil še s preimenovanjem v »Mariborski Atletik Klub«, a tudi to ni privabilo več članstva. V pričujoči sezoni Rote Elf ni igral prav velike vloge, med njegovimi igralci pa tudi ni zaslediti kakšnih znanih imen, najboljši naj bi bil napadalec Rudolf Winkler. Pozornost mariborske javnosti je bila prihodnji vikend usmerjena v Rapid, ki je doma gostil Slovan, tekma pa naj bi po nekaterih napovedih odločala o drugem mestu. Slovan je slavil v dveh prijateljskih tekmah pred sezono, tudi v tretje pa se ni dal presenetiti in je na žalost domačih navijačev slavil zanesljivo z 1:3.

V juniju sta se v pomembni tekmi ob otvoritvi igrišča na Skalni Kleti, ki so mu domači rekli “Felsenkeller”, srečala nemška Sportverein in Hertha. Domači so po dobrem začetku upali na dve točki, a so gostje v zaključku polčasa zabili dvakrat in nepričakovano povedli. Celjani, večino tekem so igrali v črno-modrih dresih, so v drugem delu izid preobrnili, a je Hertha z golom v zadnji minuti prišla do remija. Konec meseca je prvič izšel tudi časopis Sport, tako da so bile vse tekme odslej še bolje pokrite, ljubitelji nogometa pa so končno dobili vpogled v prvenstveno tabelo. Žal je bila sezona z zmagama Ilirije na mariborski turneji, 10:1 proti Rote Elfu in 8:0 proti Herthi, na vrhu že odločena, za drugo mesto pa so največ možnosti prognozirali Slovanu. Slednjega je želel ogroziti Rapid, ki je v lokalnem derbiju le stežka ugnal Rote Elf, medtem ko Hertha teden kasneje podobnih problemov ni imela. To je bil slab znak za Slovan, ki je v začetku julija odločilno tekmo doma igral ravno proti Herthi, hkrati pa je kot rečeno še ostal brez nekaterih najboljših igralcev. In res, sredi Ljubljane je Hertha po trdem boju zasluženo slavila z 2:3, pri čemer je pri Slovanu odpovedala predvsem desna stran, kjer so igrali rezervisti.

Večina klubov je že skoraj zaključila s tekmovanjem, ko je zadnji odigral šele prvo tekmo. Govorimo seveda o 1. slovenskem športnem klubu Maribor, ki se je že tako ali tako kasneje vključil v zvezo, s tekmovanjem pa je odlašal tudi zato, ker je upal, da bo dobil lastno igrišče. To mu ni uspelo, zato so morali zdaj na vrat na nos na obstoječih igriščih v tri tedne stlačiti šest tekem, pri čemer se je prva odigrala kar proti slovitemu Rapidu. ISSK Maribor, iz katerega je kasneje nastal ugleden kolektiv, je bil tedaj praktično povsem nov klub v mestu, ki so ga (tudi) športno obvladovali Nemci, pa tudi ekipa na čelu s kapetanom-trenerjem Ivom Vaudo realno ni bila najbolje pripravljena na tekmovanje. Rapid je slavil gladko s 5:0, več dela pa je imela prihodnji teden Hertha, proti kateri je Maribor izgubil zgolj za gol. Medtem se je nadaljeval razplet tudi pri vrhu in v predzadnji tekmi je Ilirija s kanonado proti oslabljenemu Slovanu tudi matematično že potrdila naslov. Zeleno-beli, ki so sicer večino tekem odigrali v nekakšnih skopiranih dresih praške Slavije, so vsem tekmecem nasuli vsaj osem zadetkov, na eni izmed tekem pa je že omenjeni Kazimir Pretnar “Balinc” v samo desetih minutah zabil kar petkrat. Nad nebogljenim Mariborom se je tako prišlo izživljat kar rezervno moštvo na čelu z Betettom, ki je slavilo z 2:5, še bolj suveren pa je bil pred tem v Celju Sportverein.

Sezona bi z avgustom že morala biti končana, a poleg dveh nepomembnih tekem Maribora je ostajala neodigrana še nemška štajerska klasika med Atletiki in Rapidom, ki je odločala o drugem mestu. Osmega avgusta je bila Skalna klet spet lepo zasedena, domači, ki so potrebovali zmago, pa so navijače navdušili s hitrim vodstvom. A Rapid je še pred polčasom rezultat obrnil, nato pa rutinirano zadržal prednost in si zasluženo zagotovil dve točki. Časopisi so hvalili igro Mariborčanov, ki so ob veliki izenačenosti lige postali viceprvaki, a to je bilo manj pomembno, na samem vrhu razburjenja pač ni bilo. Ilirija je bila enostavno za razred boljša od ostalih in liga v takšnem formatu, s takšnimi kakovostnimi razlikami in takšnimi potovalnimi stroški preprosto ni bila smiselna. V senci omenjenega razpleta je zadnji dve tekmi odigral še Maribor. Naprej ga je v boju za častno predzadnje mesto zlahka odpravil Rote Elf, za konec pa je točki vknjižil še nesrečni Slovan, ki je končal tretji. Po sezoni je zveza, ki jo je de facto obvladovala Ilirija, ligaško formo opustila in za prihodnja leta organizirala tekmovanje po regijskih skupinah z nekakšnim “play-offom” na koncu. Slovenska liga se je nato redno igrala spet od leta 1931, pa v sedanji obliki od 1991, a prva sezona bo vselej ostala nekaj posebnega.

23. maj: Slovan-Sportverein 2:2, Ilirija-Rapid 10:0
24. maj: Ilirija-Sportverein 10:0
30. maj: Rapid-Hertha 3:0, Slovan-Rote Elf 3:0
6. junij: Rapid-Slovan 1:3
13. junij: Sportverein-Hertha 3:3
19. junij: Rote Elf-Ilirija 1:10
20. junij: Hertha-Ilirija 0:8, Sportverein-Rote Elf 5:0
27. junij: Rapid-Rote Elf 2:1
4. julij: Hertha-Rote Elf 6:0
11. julij: Slovan-Hertha 2:3, Rapid-Maribor 5:0
18. julij: Hertha-Maribor 4:3, Ilirija-Slovan 8:0
25. julij: Sportverein-Maribor 6:2
31. julij: Maribor-Ilirija 2:5
4. avgust: Rote Elf-Maribor 8:3
8. avgust: Slovan-Maribor 3:1, Athletik-Rapid 4:5

[tabela caption=”Končna tabela” width=”600″ colwidth=”20|100|50″ colalign=”center|left|center|center|center|center|center|center”] M,K,I,Z,R,P,G,T
1,SK Ilirija,6,6,0,0,51:3,12
2,SV Rapid,6,4,0,2,16:18,8
3,SK Slovan,6,3,1,2,13:15,7
4,SK Hertha,6,3,1,2,16:19,7
5,Athletik SK,6,2,2,2,20:22,6
6,SK Rote Elf,6,1,0,5,10:29,2
7,ISSK Maribor,6,0,0,6,11:31,0
[/tabela]

Moštvo SK Ilirije:
Stane Pelan 5, Marijan Wolf 1, Slavko Pretnar 5, Anton Kanc 4, Ivo Kavšek 1, Jože Pogačar 1, Gabrijel Zupančič 5, Stanko Deržaj 5/1, Stanko Vrančič 3, Dušan Hus 3, Ladislav Zupančič 1, Franjo Zuchiatti 1, Ljubo Vidmajer 5/8, Evgen Betetto 5/4, Franc Bregar 5/13, Ivan Zupančič 5/2, Kazimir Pretnar 3/12, Ernest Splichal 3, Oto Oman 2/6, Milan Lenassi 1/3, Josip Pevalek 1/1, Josip Marčan 1