INTERVJU John Mary: O klanih v slačilnici Rudarja, ponudbi Maribora in nepoštenih posrednikih

Kljub temu, da sta od njegovega prestopa na Kitajsko minili zgolj dobri dve leti, se je za nekdanjega kralja strelcev slovenskega prvenstva življenje dodobra spremenilo. John Mary Honi Uzuegbunam je tem času je postal družinski človek, mož in oče trem hčerkam, ob tem pa se ustalil med najboljšimi strelci na Daljnem vzhodu. V kitajski Super ligi, kjer so mu konkurenco delali brazilski asi kot sta Oscar in Hulk, je na 15 srečanjih zadel devetkrat, v drugem rangu tekmovanja pa je do sedaj zbral že 36 zadetkov. Strelska kvaliteta Nigerijca s kamerunskimi koreninami nikoli ni bila sporna, a je kljub temu presenetila marsikoga, ko je preko Tajske in Novega Sada prišel v Šaleško dolino in v svoji prvi sezoni s 17 zadetki obdržal Knape v Prvi ligi. Od dodatnih kvalifikacij za obstanek so Velenjčane na koncu prvenstva ločile zgolj 3 točke. Afriški “golgeter” je trenutno obtičal v Srbiji. Reprezentančna akcija Kameruna, na katero je bil namenjen, je bila zaradi izbruha epidemije koronavirusa odpovedana, prav tako pa se zaradi zaprtja meja ne more vrniti na Kitajsko. Naš sogovorec je v neugodni situaciji hitro našel svetlo točko: “Zdaj imam končno čas, ki ga lahko preživim z družino.”

Pred prihodom v Slovenijo ste leto in pol preživeli v Novem Sadu, kjer ste bili član Vojvodine. To obdobje vaše kariere je zaznamovala poškodba sprednje križne vezi, ki vas je oddaljila od nogometnih igrišč. Kako se spominjate svojega časa na severu Srbije?

V Vojvodino sem prišel januarja leta 2015. Poškodoval sem se že februarja, na Valentinovo, še zdaj se spominjam tega trenutka. Do tedaj še nisem soočil z nobeno poškodbo. Kljub temu, da sem bil poškodovan, sem normalno treniral in celo igral tekme ter zabijal zadetke, dokler me klubski zdravniki niso obvestili, da bom moral na operacijo. Poseg sem prestal v bolnišnici v Novem Sadu. Takrat me je to potrlo in izgubil sem motivacijo. Moja žena prav tako prihaja iz Srbije, vendar je v tem času še nisem poznal. Spoznala sva se kasneje preko prijateljev, ki sem jih obiskoval v Srbiji. Po tem sem se ob vsaki priložnosti vračal tja.

Na svoji prvi tekmi v Prvi ligi Telekoma Slovenije ste dva krat zatresli mrežo, do konca sezone ste v svoj seštevek dodali še 15 zadetkov in postali najboljši strelec prvenstva. Koga bi v tem obdobju izpostavili kot najtežjega nasprotnika, proti katerem ste igrali?

Najzahtevnejši branilec, proti katerem sem igral v Sloveniji, je bil Marko Šuler. Povzročal mi je mnogo težav. Kljub temu, da sem bil fizično močnejši me je lahko kontroliral s svojo hitrostjo, bil je eden hitrejših branilcev v Sloveniji v tem času. Tudi če sta mu moč in hitrost v tistem obdobju že pojenjali, je bil pameten igralec, zato je bilo težko igrati proti njemu (Mary je proti Mariboru na 5 srečanjih zabil enkrat. Štoperski par sta takrat sestavljala Jean-Claude Billong in Aleksander Rajčević op. a.).

Kljub temu, da je kolektiv Rudarja sestavljalo kar nekaj kvalitetnih igralcev ter izkušen trener ste sezono po vašem prihodu končali na 7. mestu. Kaj je bil razlog za izostanek rezultatov v tej sezoni?

Imeli smo dobre, izkušene igralce. Problema ekipe takrat sta bila zavist in ljubosumje. Vsak je želel, da igralne minute dobijo njegovi prijatelji. To, da sem prav jaz postal najboljši strelec je bil za vse njih velik šok. Ta vloga mi ni bila namenjena, najboljši strelec bi naj postal Dominik Glavina. Zabiti toliko zadetkov v tisti ekipi ni bilo lahko, verjeli ali ne. Včasih nisem dobil podaje, tudi če sem bil v boljši poziciji. To je bil tudi razlog zakaj so bili rezultati porazni, klub temu da smo imeli fantastične igralce. Igralci iz prve postave so želeli, da bi več priložnosti za igro dobili njihovi prijatelji s klopi, veliko igralcev se je dobrikalo trenerju in podobno. Jaz in Billong sva zato izstopala, ker naju takšne stvari niso zanimale. Verjela sva, da si igranje v prvi enajsterici zaslužijo igralci z največ talenta in sposobnosti ter tisti, ki so v tistem trenutku najbolje pripravljeni za igro.

Torej je bila atmosfera v slačilnici Rudarja tisto sezono katastrofalna?

Vzdušje je bilo grozno, najslabše v moji karieri. V slačilnici so se ustvarili klani, ki v svojo skupino niso spuščali ostalih soigralcev. Tega seveda nihče ni želel povedati na glas, vendar atmosfera v moštvu je bila res zanič.

Koga bi izpostavili kot najbolj talentiranega soigralca iz velenjskega obdobja? Vaš soigralec v tem obdobju je bil takrat tudi 21-letni Mitja Lotrič, ki je v tej sezoni postal eden izmed najbolj vročih nogometašev slovenskega prvenstva.

Lotrič me je zelo presenetil, ko gledam posnetke tekem slovenskega prvenstva se mi zdi, da gol zadane vsako tekmo, ob tem pa niti ne igra na svoji naravni poziciji. Preseneča me tudi, da je postal kapetan, v tem času je zelo napredoval. Tudi ko sva igrala skupaj je bil talentiran, vendar kot sem že povedal prej, mu v tisti ekipi ni bilo lahko. Ko pustiš, da ti glasovi okolice stopijo v glavo je zelo težko kazati dobre predstave. Glava je motor, ki vse skupaj kontrolira in v nogometu je najpomembnejše, da ohraniš zbrane misli. Kot izstopajočega talenta v ekipi bi ob sebi izpostavil Damjana Trifkovića. Zame je bil izreden nogometaš, vedel je kaj narediti z žogo, imel je dobre podaje in pregled nad igro.

Po vašem prihodu v Velenje ste prijateljevali z branilcem Jean-Claudom Billongom, ki je kasneje preko Maribora prestopil v Serie A k Beneventu. Ali še ohranjate stike z njim?

No, oba sva že zapustila Slovenijo, on je Rudar zapustil celo pred mano. Oba sva že odrasla, on je v tem času postal velik fant, jaz sem si ustvaril družino. Zdaj čas posvečam predvsem svoji družini, trudim se postati čim boljši mož in oče. To je del življenja, ki je resnično zahteven. Nimam več toliko časa kot sem ga imel takrat, zato sem se malo oddaljil od njega in ostalih soigralcev ter ljudi iz preteklosti.

Kako ste se kot mladi nogometaš soočali z življenjem v Velenju, ki ne spada ravno med mesta z bogato ponudbo dogajanja?

Zame je bilo enostavno. Sam sem v Velenju ostal skoraj leto dni, ne da bi si ogledal karkoli drugega. Do ogleda Ljubljane me je lahko pripravila le moja takratna punca, ki je v tem času postala moja žena. Zbadala me je, da samo tičim v svoji sobi in se ne družim z ljudmi. Sam sem svoj čas raje preživljal doma, kjer sem počival, igral video igre, bral zanimive knjige ali gledal filme ter poslušal glasbo.

Kljub zanimanju Maribora, da bi vas pripeljali v svoje vrste se za ta prestop niste odločili. Katere druge ponudbe ste imeli na mizi pred vašim prestopom k MZ Hakka v Kitajsko drugo ligo?

Spomnim se, da sem govoril z igralci Maribora na neki gala podelitvi nagrad. Tam so bili Šuler, Tavares, Handanović in Novaković. Vabili so me, da se naj pridružim Mariboru, ki mi je takrat ponujal pogodbo, vendar se ni izšlo. Njihov poslovni model temelji na poceni nakupih in dragih prodajah, zaradi tega takrat nismo našli skupnega jezika v finančnem pogledu. Sam menim, da je treba v nogometu za dobrega igralca investirati nekaj več sredstev. Ob tem je bilo v moštvu Maribora takrat že veliko napadalcev. Do Tavaresa imam veliko spoštovanje in z njim si ne bi želel postati konkurent za mesto v ekipi , on je legenda. Ne morem reči, da mi je idol, vendar se zgledujem po njem. Ko sem prišel v Slovenijo sem bil še fant, on pa že poročen moški in ob tem je postal še rekorder po številu zadetkov. Tudi sam sem ob prihodu v Slovenijo želel porušiti vse strelske rekorde, vendar v času, ki sem ga tam preživel mi je uspelo osvojiti “le” naziv najboljšega strelca sezone.

V tistem prestopnem roku sem imel še dve ponudbi iz italijanske Serie A. Imel sem ponudbo iz Izraela, nekaj ponudb iz Slovaške, eno iz Dubaija. Večino ponudb sem dojemal kot korak nazaj, ob tem pa sem v tistem času imel še slabe zastopnike, ki so se želeli okoristiti na moj račun.

Kakšne so torej vaše izkušnje s posredniki nogometašev?

Mislili so na sebe in ne na nogometaše, ki so jih zastopali. Menim, da sem tudi zato imel manj ponudb, kot bi jih lahko imel sicer. Menedžerji so mi zmeraj govorili, kakšne posle opravljalo zame, kar je seveda bila laž, brez mojih predstav na igrišču se ne bi zgodil nobeden od prestopov. Morda tudi zaradi njih nisem nikoli igral za enega izmed “top” klubov v ligi, vedno za ekipe iz sredine lestvice. S človekom, ki me zastopa zdaj sem več kot zadovoljen. On uredi zadeve izven igrišča, tako da se lahko jaz koncentriram samo na nogomet.

V enem izmed intervjujev ste dejali, kako vas je v Sloveniji presenetila prijaznost ljudi. Kaj vas je najbolj presenetilo po prihodu na Kitajsko?

Najbolj me je presenetil njihov način razmišljanja, sploh kako uspešni ljudje gledajo na svet. Vsaka njihova poteza in izrečena beseda je skrbno premišljena. V pogovoru spregovorijo le, ko imajo kaj koristnega dodati. Stvari se ne lotevajo pompozno, tudi ob velikih dosežkih ostajajo skromni. Srečo imam, da sem si blizu z ljudmi v klubu, z nekaterimi člani uprave, ki so me naučili veliko stvari o njihovi kulturi. Odločitev se ne lotevajo v naglici, temveč se odločajo zelo tehtno.

Od kar sem prišel na Kitajsko sem se mnogo naučil. Zame preskok ni bil težak, saj sem se hitro integriral v njihovo kulturo. In ko se navadiš na kulturo, vse ostale stvari pridejo naravno. Če se ne moreš navaditi na njihov način razmišljanja boš se težko privadil na druge stvari, recimo nogomet.

V zadnjih letih je v Kitajski nogomet priteklo ogromno finančnih investicij, kar je privedlo do selitve mnogih evropskih, južnoameriških in afriških igralcev na Daljni vzhod. Kako je kot tujec igrati na Kitajskem? Koliko pritiska je na vas s strani vodstva kluba in navijačev?

Kot tujec si v ekipi stroj, ki bo svojemu moštvu prinesel dobre rezultate. Vate verjamejo s sto odstotnim prepričanjem in ti zaupajo. Veliko je pritiska, vendar ne samo s strani predsednika kluba in navijačev, ampak tudi s strani soigralcev. Kot tujec prejemaš višjo plačo od domačih igralcev in v tebi vidijo nekoga z velikim potencialom, ki jih bo vodil do uspehov. Kot tujec moreš svojemu moštvu prinesti neko dodatno kvaliteto. V drugi ligi, kjer igram sedaj, so med šestnajsterico igralcev na srečanju lahko samo trije tujci, od katerih lahko samo dva tekmo začneta v prvi enajsterici. Pritisk je zato še toliko večji.

Kako težko je igrati na drugem koncu sveta, ne da bi imeli možnost videti se s svojo družino?

Zelo je težavno. Sedaj, ko imava z ženo otroke, ni več tako enostavno na obisk pripeljati celo družino, zato oni večinoma ostajajo doma, medtem ko sem jaz na Kitajskem. Odmor nogometašev seveda ni dolg, po 10 mesecih sezone imam za počitek na razpolago morda samo 2 tedna. Če se slučajno med sezono pojavi kakšna “luknja” in imam proste štiri dni brez razmišljanja rezerviram let domov, samo da sem lahko nekaj časa z njimi. Tak stil življenja je buren in zelo, zelo zahteven. Globok poklon moji ženi, ki gre skozi vse to, kar prinaša življenje z nogometašem, ki si kruh služi v tujini. Ob tem še sama vzgaja in skrbi za najine otroke, medtem ko si jaz prizadevam preskrbeti našo družino. Ni lahko sam vzgajati otroka, kaj šele zdaj ko imava tri hčerke.

Ste bili v času izbruha epidemija virusa Convid-19 še v Shenzhenu?

Kitajsko sem zapustil en dan preden je izbruh virusa prišel v javnost in preden so začeli uvajati različne ukrepe. To je bila čista sreča. Zdaj sem obtičal v Srbiji. Trudim se trenirati po svojih najboljših močeh, kolikor to dovoljujejo pogoji. Tečem po stopnicah, delam vaje za krepitev trupa. To se ne more primerjati s pravimi treningi, vendar mi bo pomagalo, da se bom po začetku priprav lažje adaptiral. Tudi moji soigralci trenutno ne trenirajo v klubu, vsi so v karanteni. Govoril sem tudi z vodstvom kluba ter s trenerjem, skušali smo najti način kako me vrniti na Kitajsko. Za enkrat rešitve še ni, zato smo prisiljeni čakati.

Pred selitvijo na Kitajsko ste izrazili željo, da bi igrali v klubu v eni izmed najmočnejših evropskih lig in nastopali v Ligi prvakov. Sedaj pri 27 letih še zagotovo ni prepozno za selitev nazaj na Staro celino.

To so vedno bile moje sanje in še vedno sanjam o tem. Če bo kateri izmed najboljših klubov iz katere od evropskih držav pokazal interes, bi se z veseljem vrnil v Evropo. Vendar v svetu, v katerem živimo danes, kjer si brez denarja ne moremo privoščiti udobnega življenja, bi o ponudbi, ki bi mi prinesla manj denarja, kot ga zaslužim v tem trenutku na Kitajskem premislil dva krat. Nikoli ne moreš biti prepričan kakšna bo tvoja prihodnost in kaj te čaka čez nekaj let. Danes se nogomet več na igra zaradi slave, temveč za lastni žep. Tako je že vse od velikih sprememb iz konca devetdesetih let, nogomet je danes vsekakor na prvem mestu posel.

Sledite dogajanju v Slovenski ligi? Kakšno je vaše mnenje o situaciji v kateri se je znašel Rudar?

Nogomet se že dolgo ne vrti več okoli talenta, danes lahko nogomet igraš, če poznaš prave ljudi. Tudi z denarjem si lahko kupiš mesto v ekipi. Sam sem tam igral, ko v klubu ni bilo veliko denarja, ne vem kakšna je situacija danes. V ekipi imajo veliko mladih igralcev. Včasih so bili mladi igralci znani po svoji borbenosti in želji, kar opažam danes je pomanjkanje fokusa in želje po napredovanju pri obetavnih mladih nogometaših. Svoj status izkoriščajo za iskanje deklet ali zabavo. Dokler dobivajo svojo plačo se ne obremenjujejo preveč s svojim napredkom in igro.