Zgodovina Prve Lige: Sezona 1991/92

Foto: Boštjan Šmalcelj

1991/92: Jugoslovanski kader za slovensko kanto

Po 70 letih takšnih in drugačnih ligaških tekmovanj na naših tleh se je prvo državno prvenstvo začelo avgusta leta 1991. Vanj so bili vključeni kar vsi klubi iz prve slovenske, Primorje, Zagorje in Beltinci iz druge slovenske ter Koper, Maribor in Izola iz medrepubliške in Olimpija iz prve zvezne jugoslovanske lige. Pred začetkom je bilo največ nejasnosti ravno glede Olimpije, ki je bila do zadnjega v kombinacijah za nastop v zvezni jugoslovanski ligi, a se je dan pred začetkom vendarle pridružila ostalim slovenskim klubom. Liga je tako štela prav smešno število 21 klubov in kakovostna razlika je bila temu primerna. Poleg tega so nekateri klubi ostali na amaterski osnovi, podobno amaterska so bila tudi igrišča. Zato je bilo povsem razumljivo napovedano krčenje lige, izpadlo naj bi kar 5 klubov.
Olimpija je bila po pristopu izraziti favorit, saj so za Bežigradom obdržali številne jugoslovanske zvezdnike, poleg tega je klub ostajal pod okriljem Ivana Zidarja in mogočnega gradbenega podjetja SCT. Čeh, Podgajski, Protega in druščina so imeli v primerjavi s tekmeci neprimerno več izkušenj in ko je ekipo prevzel Lučjo Pertič, je bilo dokončno jasno, da Zmajem zmage in s tem prvega naslova državnega prvaka ne more vzeti nihče. Za povrh je Jadran v zadnjem krogu padel z rekordnih 12:0, eden glavnih zvzdnikov, Zoran Ubavič, pa je s kar 29 zadetki osvojil lovoriko za najboljšega strelca lige.
Za glavnega tekmeca je veljal Maribor, ki so mu Ljubljančani pet pred dvanajsto prekrižali šampionske načrte. Končno drugo mesto je bilo tako kar pričakovano, čeprav ekipa s Dabanovičem, Binkovskim in Pozničom na čelu po mnenju mnogih ni bila kaj dosti slabša od Olimpijine. To so varovanci Marjana Bloudka dokazovali predvsem doma, saj si v Ljudskem vrtu niso privoščili niti enega poraza, tudi zaradi česar so jih gledalci nagradili z največjim obiskom v ligi.
Jugoslovanske izkušnje je izkoristila tudi Izola, ki je dosegla daleč najboljšo uvrstitev v zgodovini slovenske lige ter si s tretjim mestom priborila tudi nastop v Evropi. Na izolskem “la Luzu” takart niti en tekmec ni prišel do vseh treh točk, kar dovolj nazorno kaže takratno kvaliteto moštva. Belvedur je sicer težko priskrbel dovolj denarja za kosanje z dvema največjimi tekmecema, a je Marjonova ekipa vsaj na začetku skrbela za evforijo ob obali. Ko možnosti za presenečenje ni bilo več, so odšli tudi gledalci.
Za favorita iz ozadja je veljal Koper, ki pa za razliko od ostale trojke prejšnjih izkušenj ni izoristil tako dobro. Po prej slabi kot dobri sezoni so Benedejčič, Rudonja, Galič in ostali Kanarčki na koncu osvojili le osmo mesto. Liga očitno le ni bila tako slaba kot so si mislil v klubu.
V vsej zmedi se je presenetljivo visoko prebila Gorica. Pod takrat še unikatnim imenom Vozila so Goričani odlično zvozili skozi sezono, na koncu pa tudi z nekaj sreče v zadnjem kolu osvojili četrto mesto. Ekipi, v kateri razen Debenjaka in Breznikarja večjih zvezd ni bilo, so se menjave trenerja očitno obrestovale, saj so jo tekom sezone vodili kar trije.
Pričakovano visoko je bila tudi Ljubljana, ki je imela praktično vse, bogat igralski kader z marsikaterim igralcem iz nekdanje Jugoslavije, zvezdnike Šporarja, Miloševiča in Bengeza, izkušenega Šoškiča na klopi, enega najlepših stadionov, dobre rezultate in dokaj dopadljivo igro. Vse to ni premamilo ljubljanskega občinstva, Šiškarji so kot vedno ostali drugi ljubljanski klub v Olimpijini senci.
Kot glavno razočaranje lahko štejemo velenjski Rudar. Knapi so bili namreč branilci naslova, čeprav je bila vsakomur jasno da v okrepljeni ligi nimajo nikakršnih možnosti. Vseeno pa ni bilo pričakovati, da bodo dosegli šele skromno dvanajsto mesto. Razlike so bile resda majhne, a le dve gostujoči zmagi sta bili za Kariča, Javornika in ostale izkušene igralce vendarle premalo. Pomagali niso niti številni zadetki Cvikla.
Hit prvenstva so bila Živila, praktično neznana ekipa je celo sezono strašila mnogo večje tekmece in v Naklem sta denimo padla tako Olimpija kot Maribor. Ekipo lokalnih junakov je, zanimivo, nekaj časa vodil kar kapetan Križaj, navijačem pa je v spominu zagotovo ostal še golgeter Taneski.
Razmeroma visoko je bila še Mura, ki jo je v drugi polovici sezone preporodil Bojan Prašnikar. Pomembnejše od aktualnih rezultatov so bile taktične priprave na novo sezono, saj so želeli v klubu vedno zahtevni soboški publiki ponuditi kaj več kot je bilo končno sedmo mesto.
V zgornji polovici je prvenstvo zaključilo tudi Celje, kateremu je sprva kazalo še bolje. Pod Prašnikarjevo taktirko so jeseni zbrali večino točk tiste sezone, blesteli pa so predvsem na Skalni kleti. Sledilo je neuspešno, a povsem mirno spomladansko nadaljevanje, v katerem je moštvu brez zvezdnikov nekako zmanjkalo motiva.
Deseterico je zaključil ljubljanski Slovan. Na Kodeljevem se najbrž niso zavedali dejstva, da je takrat šlo za njihovo najuspešnejšo sezono sploh. K temu je največ pripomogel golgeter Udovič, ki je pozimi iz Olimpije prišel na pomoč tretjemu ljubljanskemu klubu.
V zlati sredini je sezono zaključila tudi Svoboda. Na Viču so se lahko kot edina ekipa v ligi pohvalili celo z naklanskim skalpom. Še pomembnejše je bilo oblikovanje stabilne ekipe, ki tekom leta ni imela nikakršnih groženj z izpadom.
Ostali so zaostali že nekoliko več in se praktično do zadnjega kola borili za obstanek. Zagorje je bilo kot novinec zelo zadovoljno s 14. mestom, s čimer so ohranili prvoligaški nogomet v Zasavju. Nafta se je s točko v zadnjem kolu nekako izvlekla, a vseeno so se v klubu zavedali da bodo vsi trije prekmurski ligaši težko ostali dlje. Potrošnik se je namreč v zadnjem kolu rešil z zmago proti Slovanu in v Šumi se je začela pisati zgodovina najbolj nogometne vasi v državi. Podobno veselo je bilo v Rogaški Slatini, kjer je domoval Steklar. Klub, ki dotedaj ni igral prav prepričljivo, je prav tako na zadnji tekmi dosegel zmago in s šestnajstim mestom ohranil provligaški status. Za razliko od Beltincev je v Slatini šlo le za podaljšanje agonije.
Ostali so bolj ali manj zasluženo izpadli. Največ je prikazalo Primorje z Mulahmetovičem na čelu, na koncu pa jim je zmanjkal kanček sreče. Razmeroma blizu je bil še trboveljski Rudar, a Knapi so se težko borli proti krizi celotnega območja, saj Oria po osamosvojitvi ni uspela več zagotoviti dovolj denarja. To bi teoretično lahko storil Lek, a so Domžale prepričljivo izpadle. Predmestje takrat pač realno ni imelo kaj iskati med elito. Tako kot tudi Medvode in Jadran ne. Sploh slednji so z 29 porazi dosegli enega rekordov v slovenskem nogometu.