Zgodovina Prve Lige: Sezona 1995/96

Foto: Boštjan Šmalcelj

Samo nebo je nad Gorico 95/96:

Jubilejna peta sezona prvič ni prinesla nobenega novinca, pomerilo se je namreč zgolj deset klubov prejšnje skrčene selekcije, manjkali pa so nekateri tradicionalni velikani. Nov sistem je nepričakovano prekinil zmagovalni niz Olimpije.
Nekoliko presenetljivo je do prve zvezdice prišla Gorica, ki je tekmece pustila daleč zadaj že po polovici prvenstva. V klubu so pred sezono angažirali Miklaviča, ki je s svojimi taktičnimi rešitvami povsem potolkel konkurenco. Ekipa z Mavričem, Ubavičem, Jermanišem, Radovanovićem in ostalimi je igrala rezultatsko učinkovito ter prejela tekom sezone daleč najmanj zadetkov. Športni park je ostal neosvojena trdnjava, na tribunah pa se je kljub očitkom o nezanimivi igri v povprečju zbral kar pol tretji tisoč gledalcev. Te je strelsko najbolj navduševal golgeter Valentinčič.
Olimpija je tako prvič morala preznati premoč tekmecev. Po mnenju nekaterih se je kriza začela že prejšnjo sezono, ko so igralci v navezi z Amerškom vodili klubsko politiko, ob tem pa je prišlo še do prvih finančnih težav. Tudi predsezonska odločitev, da iz Gorice pripeljejo Šoškiča, se je izkazala kot slaba, oziroma celo dobra za nasprotnika. Zeleni so se na koncu lahko tolažili vsaj s pokalno lovoriko ter naslovom najboljšega strelca, ki je pripadel Šiljaku.
Povsem je razočaral Maribor, ki so mu pred sezono napovedovali veliko več od četrtega mesta. Horjak je vse možnosti zapravil že v prvih nekaj kolih, tako da Prašnikarju ni pomagal niti odličen pomladanski finiš. To sezono se je razblinil tudi urok Ljudskega vrta, saj so tam slavili celo takšni klubi kot je Korotan. Moštvo z Binkovskim, Križanom in Židanom je ob tem doseglo le tri gostujoče zmage in končni izkupiček je bil povsem jasen. Vsaj petarda v zadnjem kolu pa je nakazovala razcvet vijolic ter uspešno naslednjo sezono.
Štajerce je prehitela tudi Mura, ki je bila po polovici sezone celo v igri za naslov. Črno-beli so igrali precej atraktivno, navduševali pa so zgolj na Fazaneriji, kjer so prvič ostali nepremagani celotno sezono. Kljub odličnemu tretjemu mestu je navijačem ostal občutek, da bi Mendaš iz ekipe s Cifrom, Kmetcem in Alihodžićem lahko iztisnil tudi več.
Še eno solidno sezono je odigralo Celje. Grofje so se točkovno zopet znašli v sredini lestvice, so pa bili zato gledalci lahko toliko bolj nadušeni nad realizacijo, saj je na Celjski kleti padlo daleč največ zadetkov v ligi. Ekipa s Sivkom, Rakovičem in Kamberovićem je kazala potencial in Celajni so se dokončno utrdili med najboljšimi.
Tem pa se je oddaljeval Potrošnik, kateremu je počasi začela usihati finančna moč. Nekateri asi kot Osterc, Šarkezi in Škaper so vsekakor imeli kvaliteto, a Nadovezi tisto sezono prav dosti ni uspevalo. Porazen je bil predvsem jesenski del, ko so Zapravljivci prezimili na poziciji za izpad.
Še enkrat več je razočaral tudi Rudar, ki je po uspešnem evropskem štartu pod taktrirko Prašnikarja počasi že načrtoval tudi kakšno lovoriko. A knapi so, z Balagičem, Pavlovičem in odličnim strelcem Ekmečićem v glavnih vlogah, v Velenju igrali prav porazno in tudi tretji najboljši gostujoči izkupiček jim ni pomagal kaj dosti. Da znajo, so potrdili tudi v pokalu, kjer so prišli do polfinala, na poti pa izločili Maribor.
Spet se je rešilo Primorje, ki se je vedno bolj utrjevalo v prvoligaški konkurenci. Črnigoj je za to nalogo sestavil več kot konkurenčno ekipo z Vrabcem, Strajnarjem in Lučićem, ti pa so mu vložek vrnili na igrišču. Lepi igri so sledili tudi gledalci, saj se jih je v povprečju v Ajdovščini zbralo več kot za Bežigradom.
Po dodatnih kvalifikacijah je do novega srečnega obstanka prišel še Korotan. Prevaljčani so suvereno dobili obe tekmi z Nafto in kazalo je, kot da koroški klub nikakor ne more izpasti. Dokončno se je potopila Izola, ki je dosegla vsega skupaj eno samo zmago. Pri tem ni pomagal niti sponzor Mars, prej je izgledalo kot da vsi tekmeci prihajo z drugega planeta.