Velik del slovenske nogometne infrastrukture izhaja še iz časa socializma, ko so ob splošni industrializaciji države poskrbeli tudi za množični razvoj športa in temu ustrezne športne objekte. Toda temelji so bili postavljeni že prej, nogomet se na Slovenskem igra že od preloma v 20. stoletje, ko so se pionirji te igre ukvarjali z najtrivialnejšimi težavami.


Začetki so bili skromni, sprva so le namestili gole, začrtali igrišče ter postavili stole na travniku ali livadi ter po tekmi vse skupaj pospravili, kmalu pa so se začeli graditi že večja trajna igrišča, ob katerih so zrasle prve tribune, pogosto pa tudi atletska ali atletski podobna steza. Kraljevini Avstro-Ogrska in Jugoslavija nista bili pretirano naklonjeni spodbujanju športa, zato so z redkimi izjemami stroške izgradnje klubi večinoma nosili sami. Pogosto je bil razvoj nogometnih igrišč povezan tudi z drugimi organizacijami, telovadci in športniki, kot so bili denimo Sokoli, Turnerji, dirkači, pa tudi vojaki,  ki so prav tako potrebovali svoje vadbene in tekmovalne površine.

Kdaj in kje je zraslo prvo regularno igrišče na Slovenskem, je težko reči, vsekakor pa so ta šport začeli gojiti Nemci v večjih mestih. V Ljubljani so člani Turnvereina že leta 1900 uporabljali igrišče ob »gozdarskem vrtu«, ki je bil nekakšna cesarsko-kraljeva drevesnica ob današnji Tržaški cesti nedaleč od tobačne tovarne. Podobno so ravnali tudi člani celjskega Sportvereina, ki so si prav tako uredili lastno igrišče, h kateremu pa se povrnemo kasneje. Približno v istem času so v Mariboru za nogomet občasno uporabili vojaško vežbališče na Teznem, svoj prostor za nogomet pa so si vsaj za silo uredili tudi Nemci na Ptuju.

Slovenski dijaki so do prvega igrišča prišli šele v šolskem letu 1910/11, ko je ljubljanski Hermes dobil prostor med Lattermannovim drevoredom ob Celovški cesti, ki ga je kasneje uporabljala tudi Ilirija. Slednja je 1914 po daljšem naporu le našla ustreznejši prostor, in sicer kar v neposredni bližini. Šlo je za nekdanje dirkališče, današnje letno telovadišče v Tivoliju, ki so ga uporabljali Sokoli. Nadaljnji razvoj nogometne infrastrukture je preprečila prva svetovna vojna, po kateri je bilo potrebno začetni znova praktično iz ničle. Sledi pregled vseh večjih igrišč in stadionov, na katerih so se pred vojno lahko igrale uradne tekme najvišjega nivoja.

Igrišče Celja na Glaziji
Igrišče Celja na Glaziji

Edino večje igrišče, ki je, vsaj lokacijsko, preživelo prvo svetovno vojno, je bila celjska Glazija. Glacis oziroma Festwiese, kot so ji rekli Nemci, je »Cillier Deutsche Sportverein« za nogomet uredil že leta 1901. Prvo tekmo so Celjani 14. julija odigrali proti »Laibacher Sportverein«, končala se je z 1:4, na njej pa se je zbralo kar 1000 gledalcev. Od tedaj je Glazija postala središče celjskega nogometa, leta 1906 ustanovljeni Athletik jo je uporabljal za svoje pomembne pokalne tekme vse do 1914, po vojni pa je podobno kot drugi objekti v mestu pripadla slovenskemu SK Celje, ki je prvo tekmo na njej odigral 1920.

Če je v prvih letih Glazija veljala za solidno igrišče, pa je z leti v primerjavi z objekti v drugih krajih postajala vse manj primerna. Medtem ko so drugje gradili že prave stadione, je Glazija ostajala nekakšno improvizirano igrišče brez atletske steze in ograde, ki je za povrh še pogosto poplavljalo. V tridesetih so tako igrišče obrnili in ogradili, tako da je vsaj za silo ustrezalo nivoju celjskega nogometa. Celjani so nato dolgo čakali na boljši stadion in Glazija je kljub slabim pogojem vztrajala tudi še dolgo po drugi svetovni vojni, vse do leta 1983. Rekord Glazije je je padel leta 1964, ko se je na kvalifikacijski tekmi za drugo ligo med Kladivarjem in Karlovcem zbralo kar 8000 ljudi.

Igrišče Ilirije ob Celovški cesti
Igrišče Ilirije ob Celovški cesti

Po prvi svetovni vojni so med prvimi zavihali rokave pri ljubljanski Iliriji, ki si je kot osrednji klub v prestolnici želela čim prej rešiti vprašanje igrišča. Kontaktirali so Josipa Kozlerja, lastnika Cekinovega gradu, ki jim je v najem oddal travnik ob Celovški cesti med državnim kolodvorom in pivovarno Union. Tam so Ilirijani hitro zgradili eno najlepših predvojnih igrišč na Slovenskem, ki je premoglo tudi pokrito tribuno in atletsko stezo. Prvo tekmo na njem so odigrali že 24. avgusta 1919, ko so z 4:2 premagali zagrebško Sparto.

Na igrišču je bilo kasneje odigrano še kar precej pomembnih tekem, tudi številne izmed tistih, ki so klubu prinesle kar 12 naslovov prvaka. Leta 1929 je s strehe tribune reporter in nekdanji igralec Mirko Pevalek »Inke« izvedel tudi prvi radijski prenos nogometne tekme v Sloveniji. Igrišče se je lepo razvijalo in dograjevalo, a le do leta 1933, ko je klubu potekla pogodba in je ostal brez domovanja. Kakšna je bila kapaciteta igrišča Ilirije je težko reči, časopisi pa so pisali največ o 4000 do 5000 gledalcih, ki naj bi si 14. maja 1920 ogledali tekmo med Ilirijo in BSK-om. Številka je verjetno pretirana, je pa to bržkone maksimalna nosilnost objekta.

Igrišče Maribora v Ljudskem vrtu
Igrišče Maribora v Ljudskem vrtu

Le leto kasneje, torej 1920, je do prvega večjega nogometnega igrišča prišel tudi Maribor. Tam je bil tedaj osrednji klub v mestu nemški Rapid, ki je pred tem igral na Teznem, nato pa je le prišel tudi do tako želenega lastnega igrišča v Ljudskem vrtu. Otvoritev je bila določena za 9. maj, v goste pa je prišel ljubljanski Slovan, ki je pred 1500 gledalci slavil s 4:2. Igrišče je bilo sicer ob drevesih in cvetličarni zelo lepo, toda tudi premajhno, prostora za širitev in druge športne naprave pa ni bilo.

Istega leta je svoje igrišče v Ljudskem vrtu uredil tudi I. SSK Maribor, tako da sta bili nekaj časa igrišči glavnih mariborskih tekmecev povsem skupaj. Oboji so si dlje časa prizadevali za nov večji objekt, ki bi omogočal tudi trening atletike, to pa je uspelo Rapidu šele leta 1928 na Poljanah. S tem je več prostora ostalo tudi I. SSK Mariboru, ki je gojil številne športe, predvsem tenis in hazeno,ter je potreboval številne objekte. Mariborčani so zgradili tudi manjšo tribuno in objekt je bil pred drugo svetovno vojno kar spodoben. V vojni vihri je bil nato skoraj povsem uničen in leta 1952 je doživel temeljito prenovo, ki mu je dala podobo za daljši čas. Kakšnih posebej velikih obiskov igrišče v Ljudskem vrtu pred tem letom ne beleži.

Igrišče Primorja ob Tyrševi cesti
Igrišče Primorja ob Tyrševi cesti

S pregledom predvojnih igrišč seveda ne moremo mimo ASK Primorja, bržkone najuspešnejšega slovenskega kluba v jugoslovanskih tekmovanjih. Primorje je bilo ustanovljeno 1920, prvo igrišče pa je skupaj s Sparto dobili leto kasneje. A z njim ambiciozni Bežigrajčani niso bili povsem zadovoljni in 11. avgusta 1922 so z atletskim mitingom otvorili lasten objekt ob Dunajski (tedaj Tyrševi) cesti. Igrišče Primorja je stalo nasproti Bežigrajskega stadiona, ki se tedaj ni uporabljal za nogomet, obrnjeno pa je bilo pravokotno na cesto, torej vzhod-zahod. Sprva je bilo ograjeno z lesenimi deskami, skozi katere so radi vdirali zastonjkarji, imelo pa je zelo preprosto leseno tribuno in atletsko stezo.

Tudi na tem objektu so se odigrale številne pomembne tekme, največ po 1936, ko je na njem prvič zaigrala naslednica Primorja, SK Ljubljana. Rekordnih 4000 do 5000 gledalcev  na srečanju Ljubljane z Građanskim 4. aprila 1937 je pomenilo, da je bil objekt nabito poln. Glede na uspehe moštva je infrastruktura zaostajala in nekaj mesecev kasneje so poskrbeli za obsežno prenovo, ko so med drugim zgradili nov zid okrog igrišča skupaj z novim vhodom. Po vojni je za kratek čas igrišče še uporabljala Enotnost, preden se je preselila čez cesto za Bežigrad, danes pa je tam bencinska črpalka.

Stadion Hermesa v Šiški
Stadion Hermesa v Šiški

Tretje regularno nogometno igrišče je Ljubljana dobila šele leta 1931. Ta podvig je uspel šišenskemu Hermesu, ki je od državnih železnic dobil prostor v kotu oziroma tako imenovanem ajnšnitu med gorenjsko in kamniško železnico. Načrte je podobno kot pri Iliriji naredil Bloudek, zgradili so preproste garderobe, postavili ograje, okrog igrišča pa so uredili 400 metrov dolgo tekališče, ki pa so ga nato uporabljali za dirke. Pisal se je 5. september, ko so igrišče svečano otvorili s turnirjem šestih klubov. Že tedaj je bil to eden največjih objektov, a v klubu so imeli še obsežnejše načrte.

Po večletnem delu in temeljiti prenovi jim je leta 1940 uspelo zgraditi pravi stadion, največji in bržkone tudi najlepši v banovini. Na nasipih je bilo prostora za 20 do 30 tisoč gledalcev, okrog igrišča pa sta bili najprej atletska steza, nato pa še kolesarko in motociklistično dirkališče. Postavljena je bila tudi lesena tribuna, med stezo in severnim golom pa sta prostor našli tudi igrišči za košarko in odbojko. Hermes je tako dobil pravi športni center, ki se je po vojni razvijal še naprej in je po zgraditvi zidane tribune leta 1952 zabeležil tudi rekordnih 6000 gledalcev na nogometni tekmi. Po letu 1990 je stadion dobil ugled atletskega objekta in bo v tem slogu po napovedih občine bržkone tudi prenovljen.

Igrišče Amaterja v Trbovljah
Igrišče Amaterja v Trbovljah

Istega leta, le tri dni kasneje, je do svojega novega igrišča prišel še en slovenski klub, ki je odigral pomembno vlogo v predvojnem nogometu. Govora je o trboveljskem Amaterju, predhodniku Rudarja, tedaj najboljšemu klubu v mestu. V Trbovljah je bilo pred vojno namreč več klubov in tudi več bolj ali manj neprimernih manjših igrišč, zlasti »na kipah«, kjer je bilo zaradi oddaljenosti in prostorske stiske manj gledalcev, tako da so odborniki kluba in ljubitelji nogometa komaj čakali, da so prišli do pravega igrišča v dolini. Za tisti čas lepo, veliko in moderno igrišče na lokaciji sedanjega stadiona, je bilo umeščeno pod rudarsko bolnišnico med potok in glavno cesto, okrog in okrog pa obdano z ograjo.

Za otvoritev na praznik 8. septembra 1931 je Amater v goste povabil ljubljanska Primorje in Svobodo ter izgubil obe tekmi, kar pa je bilo manj pomembno. Z lastnim objektom se je namreč začel vzpon Amaterja, ki je postal leta 1941 tudi slovenski podprvak, igrišče pa je bilo po pomembnih tekmah zaradi vročekrvnih navijačev pogosto pod suspenzom. Po vojni, ko je klub doživljal svoje zlate čase, so igrišče obrnili in zgradili tudi sedanjo tribuno, tako da je objekt  sprejel tudi več tisoč gledalcev.

Igrišče Slovana za Kolinsko tovarno
Igrišče Slovana za Kolinsko tovarno

V Ljubljani je vse od začetkov slovenskega nogometa obstajal tudi klub, ki ni imel lastnega igrišča in se je zato moral pogosto seliti, nazadnje na vojaško igrišče za artilerijsko kasarno. Zato je bilo še toliko bolj veselo, ko je 9. septembra 1934 Slovan ob praznovanju približne »20 letnice« le prišel do lastnega objekta za Kolinsko tovarno. V goste je povabil slovito moštvo Primorja, ki pa z visoko zmago ni skalilo zadovoljstva rdeče-belih. Igrišče je bilo sicer skromno, eno najskromnejših v Ljubljani, obdano s preprosto leseno ograjo, brez slačilnic, brez vode, za povrh pa ga je še zasmrajevala sosednja tovarna kleja. Vhod na igrišče je bil z Ljubljanske ulice, igralci pa so preoblačili kar v bližnjih gostilnah.

Slovan v tem obdobju ni beležil kakšnih vidnejših rezultatov, leta 1939 pa je po izpadu iz lige celo ukinil nogometno sekcijo, tako da večjih obiskov objekt ni bil deležen, prav tako ni bilo pretirane potrebe po nadgradnji. Igrišče je 1939 prevzela atletska sekcija Ilirije, na njem pa je v slovenski ligi igral tudi brezdomec Mars, zato se je zanj v zadnjih letih uveljavilo ime »igrišče Marsa«.  Za nogomet prostor ni bil najbolj primeren, zato ne čudi, da ga je nova oblast po vojni porušila in na njem zgradila avtobusne garaže, Slovan pa se je preselil na Kodeljevo.

Stadion Železničarja ob Tržaški cesti
Stadion Železničarja ob Tržaški cesti

Pravo nasprotje pa je bil leto kasneje zgrajeni objekt v Mariboru. Tamkajšnji Železničar je dotlej igral na majhnem igrišču ob železniški koloniji, nato pa so leta 1932 po zaslugi državnih železnic dobili prostor ob Tržaški cesti in koroški železnici. Tam je nato s pomočjo železniških delavnic in kurilnice zrasel pravi stadion, prvi na Slovenskem, ki je imel v sklopu objekta tudi manjšo dvorano, prostore za druge športe, slačilnice, sanitarije in predvsem pokrito tribuno za 1500 gledalcev. Čeprav je bil v uporabi delno že prej, so otvoritev organizirali 7. In 8. Septembra 1935, ko so bila vsa dela končana in so lahko organizirali velik turnir z Ilirijo, Primorjem in HAŠK-om. Zbralo se je 2500 gledalcev, na veliko veselje pa so lahko videli presenetljivo zmago svojega moštva, ki je v prihodnjih nekaj letih osvojilo tudi dva naslova prvaka.

O stadionu ob Tržaški cesti so tedaj pisali časopisi po vsej širši državi in pogosto je bil označen za najlepšega oziroma nekakšen vzorčni model, kaj naj bi bilo potrebno graditi tudi po drugih mestih. Žal prihodnost objekta po vojni ni bila tako svetla, saj so zaradi gradnje novega mostu čez Dravo stadion morali povsem porušiti, kar se je nazadnje pripetilo leta 1963 in Železničar je za nekaj let ostal brez objekta. Rekord stadiona sicer sega v leto 1960, ko si je zmago Crvene Zvezde nad ajzenponarji ogledalo kar 7000 gledalcev.

Stadion viteškega kralja Aleksandra I. (nsmura.si/Vestnik)
Stadion viteškega kralja Aleksandra I. (nsmura.si/Vestnik)

Čeprav je bil nogomet pred vojno najbolj razvit v štirih središčih, ki so organizirala lastne lige, torej Ljubljani, Mariboru, Celju in Trbovljah, in čeprav so bili od tam tudi vsi največji klubi, pa je eden izmed le redkih stadionov zrasel drugje. Za ta podvig se je leta 1934 odločila SK Mura iz Murske Sobote, ki je nato nekaj let na vse možne načina zbirala finančna sredstva za izgradnjo športnega domovanje na lokaciji Fazanerije, kjer je nekoč stal živalski vrt. Stadion viteškega kralja Aleksandra I. Zedinitelja, kot se je po dovoljenju Beograda uradno imenoval ta objekt, je bil z obširnim programom otvorjen na Vidovdan 28. Junija 1936. Osrednji nogometni dogodek je bila tekma med Muro in Ljubljano B, ki je pričakovano pripadla gostom z 0:3.

Stadion je bil sicer zgrajen po načrtih Franca Novaka, obsegal pa je tudi tekališče in zidano tribuno s slačilnicami, na kateri je bilo prostora za 300 gledalcev. Kar se tiče nogometa stadion sicer ni prav pogosto prišel na svoj račun, saj je Mura pred vojno igrala dokaj obrobno vlogo v mariborski ligi. Večji polet je klub doživel šele po letu 1945, ko so dogradili tudi nekaj objektov na stadionu, ki pa je v osnovi vendarle še dolgo časa ohranjal izvirno obliko.

Stadion Bratstva na Jesenicah
Stadion Bratstva na Jesenicah

Za konec pregleda skočimo še na drugo stran države, točneje na Jesenice. Tam je Kranjska industrijska družba travnik pod Mežakljo na približni lokaciji današnjega stadiona že leta 1921 oddala Jugoslovanskemu Orlu. Sledilo je še nekaj najemnikov, a prostor je za igranje resnega nogometa ostajal neprimeren. Stvari so se začele premikati na bolje, ko je 1931 prostor dobil SK Bratstvo, ki se je vključil v nogometno zvezo in je zatorej potreboval pravo igrišče. S številnimi urami prostovoljnega dela so igrišče obrnili za 90 stopinj, tako da je ustrezalo predpisanim meram, zraven pa so uredili še atletsko stezo.

Že maja 1933 je zveza verificirala novo igrišče, svečana otvoritev pa je bila na sporedu v soboto 5. avgusta, ko je Bratstvo priredilo pravi športni praznik. V lokalnem derbiju so igralci Bratstva klerikalnega Gorenjca premagali s 6:0, sledili pa sta tudi bakljada in povorka v mestu. Toda igrišča na Jesenicah ne omenjamo zaradi teh dogodkov, pač pa zaradi tistih, ki so sledili. S pomočjo že omenjene KID in s še več dela ter stroški v vrednosti tedanjih 16.000 kron so uspeli zgraditi pravi stadion s tekališčem, garderobama, klubsko sobo ter predvsem tridesetmetrsko pokrito tribuno s 520 sedišči. Tako so Jesenice leta 1937 v idiličnem skalnato gozdnatem okolju dobile enega najmodernejših športnih prostorov v državi.

Naloži več sorodnih novic
Naloži več novic od T. D. L.
Naloži več novic iz Zgodovina

Dodaj odgovor

Poglejte še

Marcos Tavares pred novim mejnikom v življenju

Izšla je biografija Marcosa Tavaresa, knjiga, katera se je napovedovala že nekaj časa. Dol…