Sto let vzponov in padcev Triglava iz Kranja

Največji gorenjski nogometni klub Triglav Kranj ima v svojem grbu zapisano številko 1920, toda po podatkih, ki jih tu objavljamo, ta letnica ustanovitve ni točna. Pa ne zato, ker jim je NZS zaradi združevanj in by-passov ne bi priznavala, temveč zato, ker je bil klub v resnici ustanovljen še prej. Gremo lepo po vrsti. Maja 1920 je v Kranju nastal Sportni Klub Sava, a ker je približno takrat nastala tudi predhodnica nogometne zveze, dogodki pred tem niso bili prav natančno obdelani. No, po zapiskih v takratnem športnem časniku Sport pa tega leta ni nastal nov klub, temveč je bil zgolj obnovljen predvojni SK Kranj, ki je bil ustanovljen 28. aprila 1914. Ta je nastal na osnovi še starejšega dijaškega moštva, ki je že leta 1911 odigralo tekmo z Ilirijo in izgubilo 2:5. Da je šlo kasneje za pravi klub, dokazuje tudi podatek, da bi moral SK Kranj jeseni 1914 igrati uradno tekmo proti Iliriji za prvenstvo Kranjske, ki pa je nato zaradi vojne odpadlo. Zadnja tekma se je tako odigrala 23. avgusta, ko se je SK Kranj z Olimpijo pomeril za pomoč “družinam vpoklicanih rezervistov kranjskega okraja”. Igrišče SK Kranja je bilo pod Gaštejem.

Klub se je takoj po obnovitvi pridružil ljubljanski nogometni podzvezi in se tudi prijavil za ligaško tekmovanje leta 1920. Žal pa so Kranjčani zaradi pomanjkanja kvalitetnih igralcev in težav z igriščem po prvi tekmi proti Hermesu (poraz 0:3) od tekmovanja odstopili. Januarja prihodnje leto se je kranjski kolektiv preimenoval v SK Triglav, a so se nadaljevale stare težave, saj je bilo po zapisih iz tistega časa »igrišče Triglava za tekme nesposobno«. Kranjčani so tako igrali zgolj občasne prijateljske tekme, kjer pa so proti močnim ljubljanskim klubom praviloma izgubljali. Kranj je nato konec leta 1921 dobil nov klub, SK Korotan, ki je hitro prevzel primat v kranjskem nogometu. Vsaj za silo so uredili igrišče, postali polnopraven član zveze in formirali celo dve moštvi, prvo in rezervno. Čeprav so prijateljske tekme prirejali praktično vsak vikend, pa so tudi oni v rezultatskem smislu še vedno kar precej zaostajali za tekmeci. Da bi nogomet v mestu dvignili na višji nivo sta se kluba v začetku leta 1923 združila. Takoj to še ni obrodilo sadov, saj lahko septembra istega leta denimo beremo, da jih je doma z 1:8 ugnal tudi ‘drugorazredni’ Slovan. Kakorkoli, Korotan ni obupal in se je jeseni 1924 pogumno vključil v redna prvenstvena tekmovanja najnižjega razreda.

Poglejmo si še imena nogometašev, ki so v začetku dvajsetih začeli pisati zgodovino kranjskega nogometa. To so bili Drago Ažman, Janez Ažman, Anton Blaznik, Otmar Čolnar, Rudolf Hlebš, Božidar Kern, Alojzij Možina, Franjo Potočnik, Mirko Plut, Ivan Pečenko, Oskar Rebolj, Mirko Slabe, Viktor Sorgo, Anton Vreček, Valentin Zebre, Stanko Plut, Miha Potočnik, Franc Pristov, Slavko Ošabnik, Ivan Bucek in Albin Janša. S popolnimi rezultati iz začetnega obdobja žal ne razpolagamo, jasno pa je, da niso bili najboljši, saj je Korotan ves čas nastopal v najnižjem rangu. Tako je bilo do leta 1935, ko so klub po spremembi tekmovalnega sistema uvrstili v ljubljansko skupino slovenske lige, kjer se je sprva boril za obstanek, a se pod imenom SK Kranj kmalu vzpostavil kot eden vodilnih slovenskih klubov. Leta 1938 je Kranj osvojil peto mesto, prihodnje dve leti je izpadel v polfinalu, zadnjo sezono pred drugo svetovno vojno pa je bil šesti. Vojna je razcvet kranjskega nogometa nekoliko zaustavila, a se je tudi pod okupacijo nadaljevalo z aktivnostmi. Moštvo je leta 1942 celo osvojilo okrnjeno gorenjsko prvenstvo, nemške oblasti pa so medtem na Planini zgradile spodoben stadion.

Kranjski nogomet je po obnovitvi delovanja obdržal sloves za takratne razmere pomembnega akterja in pod novim imenom FD Storžič je klub osvojil gorenjsko ligo 1946. V kvalifikacijah za slovensko ligo pa je nato imel imel smolo, saj je naletel na kasnejšega prvaka, močno okrepljeno Nafto iz Lendave. Že istega leta je sledilo preimenovanje v FD Kranj, kasneje pa še v FD Udarnik. Preimenovanja in reorganizacije so bili pravilo tistega časa in tekom sezone 1948/49 je klub vrnil (tokrat malo stalnejše) ime Korotan. Od takrat dalje je postal tudi reden član slovenske lige, ki jo je v letih 1950 in 1951 celo osvojil, a je bil nato obakrat neuspešen v kvalifikacijah za jugoslovanski nivo. Naslovov slovenskega prvaka sicer v zgodovini kranjskega nogometa ne poudarjajo dovolj, pa čeprav je kljub odsotnosti ljubljanskega jugoligaša šlo za velik uspeh. Kranjčani so tedaj namreč ugnali Mariborčane, Celjane, Muro, oba Železničarja in vse ostale. Vrhunec je Korotan nato dosegel z novo zmago 1953 in uvrstitvijo v slovensko-hrvaško ligo, kjer je prihodnje leto odigral edino ‘mednarodno’ sezono v svoji stoletni zgodovini. V tem času so se pri Korotanu, ki mu je predsedoval Janez Kovarik, izmed igralcev najbolj uveljavili bratje Brezar, predvsem napadalec Stane in vratar Marjan ki sta nekajkrat zaigrala celo za republiško reprezentanco.

“Nogometno igrišče je bilo tam, kjer je danes stanovanjski blok Kanarček, igrali smo v rdeče-belih dresih s kranjskim orlom na prsih, oče je bil v klubu gospodar, mama je prala drese, na tekmah se je zbralo vsaj tisoč gledalcev, igrali pa smo za malico,” je razlagal Marjan Brezar, ki je bil sprva igralec v polju, a je po sili razmer na neki tekmi proti Krimu moral stopiti v vrata, kjer se je nato zelo izkazal. Kranjčani bi bili po njegovi zaslugi sicer kaj lahko ob drugi naslov prvaka, ko je proti mariborskemu Braniku v zaključku odločilne tekme nespretno posredoval in dosegel avtogol, a so tisto tekmo ponovili in Korotan je v drugo le uspel. Leta 1954 je kot vratar nato prestopil v Odred, kjer je z igranjem v drugi jugoslovanski ligi tudi nekaj zaslužil, mesto vratarja v Kranju pa je prevzel njegov mlajši brat Tone. Marjan se je kasneje vrnil v Kranj, njegova članska kariera pa je trajala kar 20 let. Poleg bratov Brezar so v začetku petdesetih za Korotan sicer igrali še Stane Malec, Bojan Jan, Tone Razpotnik, Cene Božič, Stanko Pucar, Milan Slokan in Mito Ijačić, trener pa je bil Srb Đukić.

Decembra 1954 so v Kranju ustanovili veliko športno društvo Triglav, ki so se mu kmalu pridružili vsi posamezni kranjski športni klubi, med drugim tudi Korotan, ki je tako zopet dobil novo ime. Triglav je zaradi sprememb sistema s tekmovanjem začel v novoustanovljeni primorsko-ljubljanski ligi, kjer je bil med leti 1956 in 1958 enkrat tretji in dvakrat drugi, naslove pa so mu vselej preprečili močnejši ljubljanski klubi. V prvih letih Triglava so poleg neutrudnih Brezarjev igrali še Marjan Mihelčič, Momčilo Gavrić, Tone Rozman, Marjan Srakar, Marjan Česen ter France in Janko Štular. To je bila za dlje časa ena zadnjih res uspešnih generacij kranjskega kluba, ki je nato pod predsednikovanjem Jožeta Heliča sicer zgradil stadion, a pod novim imenom ni več uspel ponoviti nekdanjih uspehov Korotana, tako da so se v slovenski konkurenci v prihodnjih desetletjih na vrhu uveljavili drugi klubi. Kot tudi marsikdaj kasneje je šlo Kranjčanom bolje pri delu z mladimi, saj je Rudi Gros pionirsko moštvo leta 1970 popeljal celo do naslova pionirskega prvaka Slovenije.

Pri članih je Triglav, potem ko je bil v šestdesetih še dvakrat drugi, v tem času popustil in izpadel najprej iz slovenske, nato pa še iz območne lige, tako da je med leti 1975 in 1978 igral celo v popolnoma amaterski gorenjski druščini skupaj s Šenčurjem, Filmarji, Naklom, Savo, Primskovim, Britofom in drugimi. Tam je dvakrat zapored zmagal in klub so kot nosilca gorenjskega nogometa nato prestavili nazaj v slovensko ligo, kjer je bil skoraj do razpada Jugoslavije spet ves čas zraven, a tudi tokrat ni posegel po vidnejših rezultatih. Vsaj ne v pozitivnem smislu, leta 1980 je namreč kranjsko moštvo po povratku med republiške ligaše v Ljubljani proti profesionalnemu Mercatorju izgubilo kar z 10:0. To je bilo tedaj dokaj razumljivo, sploh če beremo kasnejši zapis v jubilejni knjigi ob 65-letnici kluba: “Nogomet v Kranju se igra na amaterski osnovi in tudi v bodoče je naravnanost kluba enaka, saj za profesionalizem ni nobenega interesa.” Večina osemdesetih je Triglav tako igral bolj obrobno vlogo v tretjem jugoslovanskem rangu, a vendar je tudi amaterjem vmes uspelo presenetiti.

Svetla izjema je bila namreč sezona 1985/86, ko so se Kranjčani ob Olimpiji in Mariboru presenetljivo vmešali v boj za naslov, na koncu pa zasedli odlično drugo mesto za Ljubljančani. Nikakor pa ne gre tudi mimo osvojitve pokala 1984, ko so modro-beli (takšna je bila v tistih časih barva Triglava) sredi Ljudskega vrta poskrbeli za senzacijo. Mariborsko publiko je že po četrt ure igre šokiral Belančič, domači pa nato kljub premoči vse do konca niso uspeli izenačiti. Mlada kranjska ekipa je s tem poskrbela za prvo in tudi edino pokalno lovoriko kluba vse do danes. V jugoslovanskem tekmovanju jih je nato zlahka odpravil sloviti Partizan, je pa zato padel vsaj rekord stadiona Stanka Mlakarja, na katerem se je tistega avgusta zbralo kar 5000 gledalcev. Za Triglav so tedaj igrali Srečo Peteh, Tomaž Doljak, Boris Gros, Marjan Tkalec, Ilija Jakara, Izidor Vikec, Saša Eržen, Darko Grubić, Zvonko Belančič, Brane Pavlin, Vitomir Radosavljević, Nikola Česen in Janez Lotrič, trener pa je bil Hasan Ibrašimović. Širši nogometni javnosti večina teh imen ne pomeni kaj dosti, verjetno poznajo le Pavlina, trenerja Šenčurja in brata nekdanjega reprezentanta Mirana Pavlina, Radosavljevića, prav tako trenerja in očeta še enega nekdanjega reprezentanta Aleksandra Radosavljevića, ter morda Grosa, nekdanjega trenerja Triglava.

Generacije, ki so prišle kasneje, niso bile tako uspešne in Triglav je vnovič izpadel iz lige, tako da se je ob osamosvojitvi Slovenije znašel v drugoligaški konkurenci. Moštvo, v katerem so pod vodstvom Božidarja Jovičevića igrali Samo Škodlar, Rajko Kondič, Ehad Goga, Primož Egart, Siniša Brkič in Mujo Murić je leta 1994 izpadlo celo v tretjo ligo in kranjski kolektiv se je znova znašel na zelo nizki točki. Klub se je tik pred tem združil še s Creino iz Primskovega, nova uprava na čelu z Miranom Šubicem pa je poleg imena spremenila tudi klubsko barvo, tokrat v kranjsko bordo rdečo. Triglav Creina bi verjetno še dlje časa igral v tretjem rangu, če ne bi januarja 1996 kar sredi sezone poskrbeli za zanimivo administrativno rešitev. Moštvo so združili s sosednjim Naklom, prevzeli drugoligaški status in pod imenom Triglav Naklo odigrali drugi del sezone v Kranju, medtem ko so Naklanci nadaljevali iz Triglavove pozicije v tretji ligi. To je dalo klubu nov zagon in leta 1998 so se Kranjčani pod imenom Živila Triglav končno le uvrstil v prvo igo. Za kranjski klub so prvoligaške terene med drugim orali Peter Koželj, Nedžad Alibabić, dvojčka Markelj, Andrej Razdrh, Boris Sirk, Andrej Jožef, Jalen Pokorn, Aleksander Radosavljević, Miha Pitamic in Oliver Bogatinov, trener pa je bil zdajšnji prvi mož Zarice Janez Zupančič.

Moštvo je že po eni sezoni prve lige kljub kar nekaj znanim obrazom gladko izpadlo,a mu je šlo zato precej bolje v drugi ligi. Prvo sezono sicer še ne, ko so v 16-članski ligi končali na sredini, zato pa naslednjo, ko so poskrbeli tudi za nekaj sprememb. Ob nekaterih že omenjenih so glavno breme nosili Feigel, Plastovski, Čerimovič, Alibabić, golgeter Zaletel in izkušeni Srovin, prve izkušnje med člani je nabiral Štromajer, ekipo pa je vodil že omenjeni Gros. Živila so kar nekako presenetljivo pometla s konkurenco in se suvereno uvrstila v prvo ligo. Tam jim je šlo bolje kot pred tem, napad je bil kljub spremembam in poškodbam kar soliden, a je šepalo predvsem v obrambi (enkrat 6, drugič 7 sedem golov proti Mariboru) in orli so spet izpadli iz lige. Sledili so novi vzponi in padci, administrativno vračanje v drugo ligo po izstopu Zavrča 2008, novo napredovanje dve leti kasneje, pestri dogodki v dodatnih kvalifikacijah, pa lani vnovičen izpad, tako da bordo-beli trenutno zopet nastopajo v drugoligaški konkurenci. Kranjski orli si ob jubileju, če že do lovorik več ne morejo, zdaj želijo vsaj povratka v elitno druščino, kar si osrednji gorenjski klub in tamkajšnja publika glede na tradicijo zagotovo zaslužita.