Zgodovina slovenske reprezentance ponavadi sega do leta 1991, toda prva tekma se je odigrala že mnogo pred tem. Pisalo se je leto 1921, ko je ljubljanska podzveza (predhodnica NZS) organizirala prijateljsko tekmo Slovenije proti sloviti Franciji. Francozi so imeli tedaj namreč turnejo po Jugoslaviji, v okviru katere so se ustavili tudi v Ljubljani. Delegacijo galskih petelinov je vodil sam predsednik FIFA Jules Rimet in dogodek je med Slovenci požel ogromno zanimanja, prisotni so bili tudi predsednik deželne vlade in številni drugi znani obrazi tistega časa, ki so gostom dva dni razkazovali lepote naše domovine.

Tekma je bila določena za 23. junij popoldne, na malem stadionu Ilirije ob Pivovarni Union pa se je nagnetlo do tedaj rekordnih 4000 gledalcev. Da se proti renoviranemu nasprotniku ne bi osramotili, so se v podzvezi več tednov trudili sestaviti ekipo iz najboljših igralcev, kar so jih tedaj premogla slovenska moštva. Na vratih slovenske reprezentance je svoje mesto pričakovano dobil legendarni vratar Ilirije Stanko Pelan, ki je izhajal še iz predvojne dobe, v zgodovino pa se je zapisal tudi kot tesni sodelavec Stanko Bloudka, tako da je danes po njem denimo poimenovana smučarska skakalnica v Planici. Na desni strani obrambe je svoje mesto morda nekoliko presenetljivo dobil steber Primorja Stanko Mozetič, ki se je pred tem izkazal v dresih Slovana in še prej goriške Jugoslavije, na levi pa je operiral Franz Schallecker. Kot je razvidno iz imena, je šlo za celjskega Nemca, ki je igral za tamkajšnji Athletik-Sportklub, ki ga slovenska nogometna zgodovina običajno izpušča, a se njegovih igralcev v slovenskem dresu nikoli niso branili. Nasprotno, Schallecker je bil nepogrešljivi član reprezentance in da bi čim bolje opravil svojo nalogo, je nekaj tednov pred tekmo celo treniral z reprezentanti Ilirije. Ta je namreč prispevala osrednji del zvezne vrste. Tam je kraljeval mladi Gabrijel Zupančič, eden od slovitih neuničljivih bratov, na desni pa je pomagal izkušeni Stanko Deržaj, kasnejši sodnik in nogometni delavec. Ob možeh Ilirije je svoje mesto zasluženo našel še Peter Birsa, dolgoletni znani organizator igre Primorja, ki je bil že tedaj v izvrstni formi.

Najšibkejši del ekipe je bil bržkone napad, v katerem so igrali nekateri starejši Ilirijani, ki so sicer zlahka premagovali domačo konkurenco, a proti Franciji niso mogli priti do izraza. Na desnem krilu je tekel ‘tedanji Rudonja’ Janez Zupančič, ki tekom celotne kariere praktično ni zabil gola, v višku napada je preigraval Kazimir Pretnar “Balinc”, ki se je kasneje izkazal kot vrhunski atlet, na levi strani pa je svojo standardno pozicijo zasedel Ljubo Vidmajer, še en zvesti igralec zeleno-belih, ki je podobno kot vratar igral tudi že pred vojno. Med njimi sta v tedanjem sistemu 2-3-5 v tako imenovani ‘spojki’ igrala še verjetno najnevarnejša moža reprezentance, Ilirijin šuter Oto Oman ter še en Nemec, Karl Dürschmied. Slednji je bil prvi mož Athletika, kjer je opravljal tudi trenersko funkcijo, kasneje pa je med igranjem za dunajskega prvoligaša zbral tudi en nastop tudi za avstrijsko reprezentanco. S takšno ekipo so se Slovenci pogumno postavili po robu Franciji, za katero so igrali Le Bidots, Langenove, Audin, Kreitz, Parachini, Bonnardel, Dewaquez, Rouches, Nicolas, Boyer in Dubly. Ta imena vam danes verjetno ne pomenijo nič, a šlo je za znane mednarodne igralce, ki so bili proti domači zasedbi absoluten favorit. Podobna ekipa je namreč leto pred tem nastopila na olimpijadi, tekom turneje pa je zmagala v Beogradu in Zagrebu.

Reprezentanca Francije
Reprezentanca Francije

Po poročanju tedanjih časnikov je bila tekma dokaj izenačena, nekoliko nevarnejši pred vrati pa so bili Francozi. Prva priložnost je sicer pripadla domačim, strel Vidmajerja je francoski vratar mojstrsko ubranil, nato je poskušal še Dürschmied, potem pa se je igra preselila pred slovenska vrata. Po nekaj kotih in obrambah Pelana je imel novo priložnost Oman, a je tudi on zgrešil. Gostje so to hitro kaznovali in v 35. minuti povedli, dve minuti kasneje pa, domnevno iz prepovedanega položaja povišali na 0:2. To je Slovence očitno povsem pobilo in še pred koncem polčasa je bil po golu Nicolasa rezultat že 0:3. V nadaljevanju so domači le zaigrali bolje, a pred vrati niso bili natančni, kar je Nicolas kaznoval še z drugim golom. Po tem dogodku je bila tekma odločena, igra pa slaba in do konca so gledalci videli le še eno omembe vredno akcijo. Po zmedi so sredi drugega polčasa namreč Francozi zabili še peti gol in tako dosegli tudi končni rezultat 0:5, ki je bil glede na igro morda še celo previsok. V domačem moštvu so nekoliko razočarali Pelan, ki bi lahko branil prva dva gola, ter predvsem Oman in Dürschmied, od katerih se je največ pričakovalo, a nista bila pri strelu. Tudi Birsa, ki ni igral na svojem standardnem položaju, se ni ravno izkazal. A vseeno je bil splošni vtis razmeroma pozitiven, saj so domači z igro proti slovitemu nasprotniku večidel zadovoljili, manjkali so le zadetki.

Po tekmi se je nadaljevalo sproščeno druženje v hotelu Union, naslednji dan pa so Francozi nadaljevali svojo pot. Francoska šola je bila sicer dober smerokaz in motiv našemu moštvu, ki je prvič videlo hitro kombinatorno igro, a žal ni bilo več priložnosti, da bi jo skušalo proti komu ponoviti. Izkazalo se je namreč, da je bila to edina reprezentančna tekma Slovenije v obdobju kraljevine, saj so podobno moštvo v prihodnje zaradi političnih interesov poimenovali ‘reprezentanca LNP’, ki je lahko igrala le prijateljske in pokalne tekme proti ekipam ostalih podzvez, ne pa proti državnim reprezentancam. Srečanje Slovenije in Francije tako ostaja svojevrsten zgodovinski dogodek, ki je na svoje nadaljevanje moral čakati več desetletij. Čeprav rezultat ni bil najbolj ugoden, bodo za vedno ostala zapisana imena nogometašev, ki so prvi nosili slovenski reprezentančni dres.

Slovenija – Francija 0:5
23. 6. 1921, Ljubljana, Igrišče Ilirije, 4.000

Slovenija: Pelan (Ilirija) – Schallecker (ASK), Mozetič (Primorje) – Birsa (Primorje), G. Zupančič (Ilirija), Deržaj (Ilirija) – Vidmajer (Ilirija), Dürschmied (ASK), K. Pretnar »Balinc« (Ilirija), Oman (Ilirija), J. Zupančič (Ilirija)

Naloži več sorodnih novic
Naloži več novic od T. D. L.
Naloži več novic iz Zgodovina

Dodaj odgovor

Poglejte še

Zgodovina: Predvojni stadioni in igrišča na Slovenskem

Velik del slovenske nogometne infrastrukture izhaja še iz časa socializma, ko so ob splošn…