Slovenski mestni derbiji se niso igrali le v Mariboru, temveč tudi ali predvsem v Ljubljani. Večina se še spomni tekem Olimpije in Ljubljane, ki sta se nazadnje srečali pred desetimi leti, sem in tja je v vrh posegel tudi Slovan, toda to niso bili prvi rivali v prestolnici. Veliki mestni obračuni v slovenskem glavnem mestu namreč sežejo v čas med obema vojna, ko sta se na igriščih, ki jih danes ni več, merila Ilirija in Primorje, daleč najboljša slovenska kluba v tem obdobju. Kaj vse je delilo moštvi, je težko reči, a v osnovi je šlo predvsem za geografske pojme. Na eni strani je bilo staro ljubljansko meščanstvo, ki je kajpak stalo na strani najstarejšega mestnega kluba Ilirije, na drugi pa so bili večidel priseljenci iz Primorske, ki so prišli po italijanski okupaciji. Takoj po vojni se je namreč v Ljubljano preselilo tudi nekaj igralcev nekdanje goriške Jugoslavije, od katerih so nekateri prvo sezono celo igrali za Ilirijo, a so nato 9. maja 1920 ustanovili svoj klub SK Primorje. Za razliko od nekaterih drugih derbijev in mest so bile politične razlike ljubljanskega rivalstva sekundarne in delno fluidne, vseeno pa lahko zasledimo zanimive trende v tedanjih časnikih. Staroliberalni so bili namreč na strani Ilirije, Primorje pa so vsaj v začetku podpirali social-demokrati, tako da je bilo glede na rezultat tekme potrebno poiskati poročilo v temu primernem časopisu, saj poraženec dogodku ni namenil veliko prostora.


Črno-belo Primorje, katerega dres in barva sta simbolizirala izgubljeno ozemlje, v prvih letih nogometno ni bilo konkurenčno belo-zeleni Iliriji. Leta 1921 so »Primorjaši« osvojili ligo ti. drugega razreda in se s tem uvrstili med najboljše, kar je pomenilo tudi tako želeno tekmo proti slovitemu nasprotniku. Moštvi sta se prvič srečali 16. oktobra na igrišču Ilirije, le kakšnih 1000 gledalcev pa je prišlo pogledat črno-bele, ki na papirju niso imeli nikakršnih možnosti. Ilirija je namreč postavila najboljše moštvo, Stanka Pelana, Slavka Pretnarja, Huga Beltrama, Dušana Husa, Gabrijela Zupančiča, Lada Zupančiča, Julija Weibla, Josipa Pevaleka, Jožeta Pleša, Bohuslava Segerja in Ljuba Vidmajerja, skratka imena, ki so tedaj v slovenskem nogometu nekaj pomenila. Postava Primorja (Peterlin, Petrič, Rajgelj, Slamič, Birsa, Zuchiatti, Bašin, Bano, Grisogono, Saksida in Teruso) je v primerjavi z njimi delovala smešno, a so Primorci to vsaj v uvodnem delu nadoknadili z izjemno borbenostjo. Po vodilnem zadetku Vidmajerja, siceršnjega reprezentanta in enega redkih igralcev predvojnega moštva, so črno-beli malo pred koncem polčasa iz enajstmetrovke namreč presenetljivo izenačili. Strelec Peter Birsa, visoki in spretni organizator igre, je bil tudi sicer najboljši mož Primorja, kar pa je v naslednjih letih tako ali tako postala kar stalnica. No, tokrat to ni zadoščalo, njegovi ekipi je pošla sapa in Ilirijani so ji do konca obračuna natresli še šest golov. Najbolj se je izkazal Seger s hat-trickom.

Ena prvih tekem Ilirije in Primorja (Sport 1920)
Ena prvih tekem Ilirije in Primorja (Sport 1920)

Spomladi 1922 je Ilirija odigrala podobno prepričljivo, tokrat se je končalo s 5:0. Tri zadetke je prispeval že omenjeni Vidmajer, prvič pa se je na listo strelcev na derbiju vpisal tudi Oto Oman, legendarni napadalec Ilirije, ki je za zeleno-bele odigral prek 200 tekem. Kljub visokim porazom se je Primorje obdržalo v ligi in si tako zagotovilo nove mestne obračune. Jeseni prihodnjo sezono je Ilirija na novem igrišču Primorja za vojašnico kralja Aleksandra dosegla zmago 8:1, spet je blestel Oman, konec maja 1923 pa je prišlo do senzacije. Za zadnjo tekmo, ki ni odločala več o ničemer, so pri Iliriji nekoliko premešali postavo, kar pa se je kasneje izkazalo za napako. Motivirani nogometaši Primorja, ki so blesteli predvsem v obrambi, so se na tujem terenu maščevali tekmecu in slavili z enajstmetrovko Kazimirja Pretnarja – Balinca. Gre za odličnega atleta in nekdanjega igralca Ilirije, ki se je skregal z vodstvom matičnega kluba, sicer znanega po driblingih in pleši. Poglejmo si postavo, ki je sploh prva izmed slovenskih moštev na kolena spravila večkratnega zaporednega prvaka: Jančigaj, Lovrič, Birsa, Slamič, Zuchiiatti, Vrančič, S. Žargaj, Erman, Čamernik, Pretnar, F. Žargaj. Tu je potrebno ob Birsi in Pretnarju omeniti vsaj še kasneje najboljšega slovenskega vratarja Mirka Jančigaja, rutinerja Vinka Slamiča ter predvsem napadalca Adolfa Ermana, čez nekaj let najboljšega strelca jugoslovanske lige.

Toda rezultatsko Primorju tudi omenjena zmaga ni zadoščala, tako da se je vrnilo v nižji rang. Na naslednji derbi je bilo potrebno čakati do jeseni 1924, spet pa je v starem slogu slavila Ilirija. Za rekordno zmago 9:0 je kar petkrat zabil šuter Oman, po dvakrat pa Milan Zupančič, eden od slovitih bratov Zupančič, ter Mirko »Inke« Pevalek, h kateremu se bomo kasneje še vrnili. Spomladi je bilo nato »le« 6:0, spet pa je blestel kdo drug kot Oman. »Aškovci«, kot so od leta 1925 klicali nogometaše primorja, ki so tedaj po družitvi z LASK-om spremenili ime v ASK Primorje, so bili trdno odločeni, da prekinejo sramotni niz. V omenjenem klubu so našli tudi novega trenerja Dinka Buljevića iz Splita ter še nekaj okrepitev, tako da so že jeseni v gosteh izvlekli zelo soliden rezultat 2:3, pri čemer pa je potrebno povedati, da je bil najboljši igralec vratar Josip Erman, brat že omenjenega golgeterja. Rezultat pa kljub temu ni bil slučajen in že spomladi so se akademiki veselili svoje druge zmage nad velikim rivalom. Edini gol je dosegel izvrstni napadalec Emil Uršič, nekdanji član Hermesa, ki je v Primorju preživel celo desetletje. Od tu dalje so bile vse tekme bolj ali manj izenačene, večalo pa se je tudi število gledalcev, ki so skrbeli za vedno bolj vročo atmosfero.

Primorje ob zmagi nad Ilirijo 1926: Buljević,  Jančigaj, A. Erman, Slamič, Čamernik, Uršič, Birsa, Zemljak, Glavič, Čebohin, Pišek, J. Erman
Primorje ob zmagi nad Ilirijo 1926: Buljević, Jančigaj, A. Erman, Slamič, Čamernik, Uršič, Birsa, Zemljak, Glavič, Čebohin, Pišek, J. Erman

Pred 2500-glavo publiko na igrišču Primorja (danes je tam bežigrajska bencinska črpalka) je jeseni 1926 Ilirija slavila z 2:3. Domači so nastopili brez Ermana, njegov soigralec v napadu Dramičanin pa se je po nekaj minutah poškodoval, tako da je bil rezultat glede na premoč zeleno-belih še celo prenizek. V polnejši postavi na povratni tekmi je Primorje demonstriralo svojo moč in nasprotnika razbilo s 6:3, prvi primorski hat-trick pa je dosegel kdo drug kot Erman. Naslednjo sezono so zeleno-beli, nekoliko prestrašeni pred izgubo naslova, zaigrali izredno motivirano in kar presenetljivo zmagali s 4:0. Z dvema zadetkoma se je izkazal mladi Miodrag Vane Doberlet, eden najboljši napadalcev v zgodovini kluba, ki je nato igral vse do druge svetovne vojne in še celo nekaj tekem po njej. A že spomladi so se razmerja vnovič spremenila in vnovič je slavilo Primorje. To je prek Ježa in Uršiča svoj nabito poln objekt hitro na spravilo na noge, v nadaljevanju pa se je srečno obranilo in gostje so prek še enega Zupančiča izid zgolj znižali. Ilirija je ob porazu že skoraj zapravila naslov, a nato Primorje proti Slovanu ni uspelo dovolj popraviti svoje gol-diference in tekmeca sta se na vrhu ob koncu sezone povsem izenačila. Kaj bi lahko bilo lepšega, kot da o naslovu odloča medsebojna tekma, še tretji derbi torej, ki ga je pred 2000 gledalci na državni praznik rutinirano dobilo Primorje. Z dvema goloma je temperamentno zeleno-belo publiko še enkrat več utišal Erman.

Primorje, s svojim prvim naslovom v žepu, je derbi dobilo tudi jeseni 1928, tekma s končnim izidom 5:4 pa je bila označena za eno najboljših dotedaj. Bila je odprta in izenačena, na radiu pa jo je prenašal bivši krilni napadalec Mirko »Inke« Pevalek. Ilirija je bila morda celo boljša, a je v končnici Primorju z natančnim prostim strelom obe točki srečno prinesel Erman. Precej manj razburjenja je bilo spomladi, ko je Primorje slavilo s 4:1 in si zagotovilo še drugi naslov prvaka. Zeleno-beli so bili odločeni, da trofejo vrnejo v svoje vitrine in res so naslednjo sezono odigrali vrhunsko. Najprej so tudi z malo sreče dobili jesensko tekmo, Hassl je dosegel avtogol, med strelce pa se je z odločilnim zadetkom še enkrat več vpisal tudi Oman, nato pa še bolje igrali proti vsem ostalim in po nizu zmag prišli na spomladanski povratni obračun že z naslovom v žepu. Na igrišču Ilirije se je vseeno zbralo 2000 ljudi, ki je pozdravilo prvake, sama tekma pa se je končala z dokaj prijateljskih 2:2. Bolj napeto je bilo jeseni istega leta, ko so s pomočjo sodnikov obračun s 3:1 dobili črno-beli, tudi sicer boljše moštvo v tej sezoni. Zaradi že standardnih incidentov in napetosti so pri Iliriji kasneje zavrnili igranje prijateljske tekme, odločeni pa so bili tudi, da proti Primorju ne bodo igrali niti v prvenstvu. Akademiki so v tistem času namreč prevzeli številne pomembne funkcije v LNP (predhodnici današnje nogometne zveze), ki jo je pred tem sicer tradicionalno obvladovala Ilirija in zeleno-beli so se pogosto pritoževali nad sodniki.

Pogled na tribuno Ilirije ob derbiju
Pogled na tribuno Ilirije ob derbiju

Konflikti so se začasno rešili kar sami od sebe, saj je Jugoslovanska zveza uvedla nov tekmovalni sistem na državni ravni, LNP je oba kluba izključila iz slovenske lige in prihodnje leto so se z napetostmi ukvarjali drugi. Na prvi kvalifikacijski tekmi za jugoslovansko ligo se je julija 1931 zbralo 3500 gledalcev, videli pa so lahko suvereno visoko zmago Primorja, ki je bilo boljše s 4:1. Nov hat-trick je zabil vedno znova omenjani Erman. Slednjega na povratni tekmi ni bilo, kar je Ilirija izkoristila in z dvema goloma Košaka slavila 2:1, a ji tudi to ni žal ni zadoščalo za napredovanje. Ilirija je v slovensko-hrvaški kvalifikacijski skupini končala peta, Primorje pa (zadnje) šesto. Velika tekmeca, obremenjena z vedno novimi intrigami, na državni ravni nista bila več konkurenčna in dejansko je bil mestni derbi še edino, kar jima je ostalo. Upad kvalitete so očitno opazili tudi gledalci, katerih število se je iz leta v leto nižalo. V Sezoni 1931-32 je Ilirija z novim golom Košaka doma ugnala tekmeca z !:0, na povratni tekmi pa je kljub dvema goloma Doberleta izgubila 2:3, a ji je tudi to zadoščalo za nov naslov prvaka, medtem ko je Primorje končalo na drugem mestu. To je pomenilo, da oba še enkrat nastopita v kvalifikacijah za jugoslovanski nivo.

Na prvi kvalifikacijski tekmi sredi junija se je kljub vročini zbralo celo 1500 ljudi, po ostri borbi pa je zasluženo slavilo Primorje s 4:2. Izkazalo se je, da je bila to tudi edina zmaga črno-belih, saj se je drugi avgustovski obračun, ki ni odločal o ničemer in na katerem se je zbralo zgolj kakih 200 navijačev, končal z remijem. Ljubljanska tekmeca sta v slovensko-hrvaški skupini zasedla četrto in peto mesto, nastopilo pa je (verjetno ste že uganili) pet klubov. Moštvi sta se tako vrnili v slovensko ligo, kjer se je jesenski derbi po skromni, toda fair igri končal z remijem. Ilirija je tedaj celo vodila na lestvici, a kasneje popustila, jesenski naslov pa so po združitvi Primorja in Svobode, rezultate slednje so črtali, osvojili črno-beli. Ti so ob nenavadnem tekmovalnem sistemu zaradi tega z Ilirijo (prejšnjim prvakom) spomladi odigrali jugoslovanske kvalifikacije, kljub pomembnosti pa tekmi nista naleteli na pravi odziv. Morda je k temu prispeval tudi februarski termin, kakorkoli, Primorje je bilo pričakovano boljše in se je z dvema zmagama uvrstilo v močnejšo konkurenco. To je pomenilo, da so derbiji za nekaj časa izginili iz sporeda in lokalni kibici so morali nanje čakati skoraj leto in pol.

Derbi na igrišču Ilirije
Derbi na igrišču Ilirije

Ljubljanski derbiji, ki so v zadnjih letih precej padli, so se leta 1934 vrnili v velikem slogu. Moštvi sta se na prvi tekmi v slovensko-hrvaški skupini pomerili kar na osrednjem stadionu, zbralo pa se je rekordno število 4000 gledalcev. Zagotovo bi jih bilo še več, a se je tik pred obračunom vsul dež, strehe pa na objektu kajpak ni bilo. Kar se tiče same tekme je po preobratu do zmage le stežka prišlo Primorje, ki je imelo tedaj vsaj na papirju tudi nekoliko boljše moštvo. To se je potrdilo v nadaljevanju kvalifikacij, tako da so bili črno-beli pred drugim derbijem že uvrščeni dalje in so si lahko privoščili poraz 0:1. Zaradi avtogola Hassla so se pojavile špekulacije, da so domači tekmo Iliriji v boju s hrvaškimi klubi preprosto prepustili. Morda, vsekakor pa to ni zadoščalo in moštvi se celotno sezono vnovič nista srečali. Konec leta 1935 so bile na vrsti nove kvalifikacije, končno pa se je izkazala tudi Ilirija, ki je po prvem remiju 1:1 z minimalno zmago dobila drugo tekmo. Odločilni zadetek je dosegel Ice Rihar, sicer sloviti predvojni hokejist, moštvi pa sta se pomerili kar na Hermesovem stadionu v Šiški, saj Ilirija ni več imela domačega terena.

Problemi Ilirije so se izkazali za vitalne in šestnajstega februarja 1936 sta se velika ljubljanska tekmeca srečala še zadnjič. Vzdušje je bilo kot vselej napeto, ob nekoliko nezanesljivem sojenju pa je hitro preraslo meje sprejemljivega. Primorje je z golom Josipa »Pepčka« Bertonclja povedlo iz enajstmetrovke in, ko je sredi drugega polčasa sodnik po prekršku nad omenjenim igralcem še drugič pokazal na belo točko, je Ilirijanom dokončno prekipelo. Izključeni igralec ni želel zapustiti igrišča, nasprotniku pa tudi niso dovolili izvajati kazenskega strela in po dolgem prerekanju je bila tekma v 65. minuti prekinjena, nadaljevalo pa se je s tretjim polčasom oziroma tepežom pred slačilnicami. Na zvezi so kasneje kaznovali celotno prvo moštvo belo-zelenih, po političnih pritiskih pa so se nato na Iliriji odločili pridružiti večnemu rivalu. Ilirija je izstopila iz lige, namesto Primorja pa je bila ustanovljena SK Ljubljana, ki je v prihodnjih letih igrala glavno vlogo v ljubljanskem nogometu. Ljubljančani so bili v jugoslovanski konkurenci kar uspešni, a mestnih derbijev je bilo s tem konec, vsaj tistih med Ilirijo in Primorjem. Končna bilanca je takšna: igralo se je 32 tekem, v zmagah je nekoliko uspešnejše Primorje, ki jih je ob štirih remijih doseglo 15, medtem ko je Ilirija dosegla nekaj več golov. Največ na derbijih jih je zabil neuničljivi Oto Oman, kar 19.

Prvenstvo LNP (I. razred) 1921-22:

16.10. (igrišče Ilirije) Ilirija-Primorje 7:1
Vidmajer, Seger 4x, Pleš, G. Zupančič; Birsa

28.5. (igrišče Ilirije) Ilirija-Primorje 5:0
Vidmajer 3x, Oman, Učak

Prvenstvo LNP (I. razred) 1922-23:

5.11. (igrišče Primorja) Ilirija-Primorje 8:1
Vidmajer 2x, Oman 6x; ?

27.5. (igrišče Ilirije) Primorje-Ilirija 1:0
K. Pretnar

Prvenstvo LNP 1924-25:

19.10. (igrišče Primorja) Ilirija-Primorje 9:0
Oman 5x, M. Zupančič 2x, M. Pevalek 2x

29.3. (igrišče Ilirije) Ilirija-Primorje 6:0
Oman 3x, M. Zupančič, M. Pevalek, Doberlet

Prvenstvo LNP (I. razred) 1925-26:

01.11. (igrišče Ilirije) Ilirija-Primorje 3:2
Oman, Poduje, S. Kreč; Galešić, Zemljak

18.4. (igrišče Primorja) Primorje – Ilirija 1:0
Uršič

Prvenstvo LNP (I. razred) 1926-27:

10.10. (igrišče Primorja) Ilirija – Primorje 2:1
G. Zupančič, J. Pevalek, Glavič

24.4. (igrišče Ilirije) Primorje-Ilirija 6:3
Erman 3x, Slamič, Beltram (ag), Uršič; Vrhovnik, Doberlet, G. Zupančič

Prvenstvo LNP (I. razred) 1927-28:

2.10. (igrišče Ilirije) Ilirija-Primorje 4:0
Doberlet 2x, Šiška, Cirović

15.4. (igrišče Primorja) Primorje – Ilirija 2:1
Jug, Erman; N. Zupančič

17.5. (igrišče Ilirije) Primorje – Ilirija 2:1
Erman 2x; Šiška

Prvenstvo LNP (I. razred) 1928-29:

14.10. (igrišče Primorja) Primorje – Ilirija 5:4
Erman 3x, Jug, Terček; Oman, Doberlet 2x, Šiška

28.4. (igrišče Ilirije) Primorje – Ilirija 4:1
Uršič, Erman 2x, Vrhovnik; Doberlet

Prvenstvo LNP (I. razred) 1929-30:

6.10. (igrišče Primorja) Ilirija – Primorje 2:1
Hassl (ag), Oman; Uršič

27.4. (igrišče Ilirije) Ilirija – Primorje 2:2
Doberlet, Oman; Uršič, Erman

Prvenstvo LNP (I. razred) 1930-31:

12.10. (igrišče Primorja) Primorje – Ilirija 3:1
Erman, Jež, Zemljak; Doberlet

Kvalifikacije 1931:

5.7. (igrišče Ilirije) Primorje-Ilirija 4:1
Erman 3x, Uršič; Doberlet

23.8. (igrišče Primorja) Ilirija-Primorje 2:1
Košak 2x; Slamič

Prvenstvo LNP 1931-32:

4.10. (igrišče Ilirije) Ilirija-Primorje 1:0
Košak

15.5. (igrišče Primorja) Primorje-Ilirija 3:2
Erman, Uršič, Jug; Doberlet, 2x

Kvalifikacije 1932:

17.7. (igrišče Ilirije) Primorje-Ilirija 4:2
Slapar, Uršič, Jug, Šenica; Pfeifer, Svetic

28.8. (igrišče Primorja) Primorje-Ilirija 2:2
Jež, Uršič ; Lah 2x

Prvenstvo LNP 1932-33:

6.11. (igrišče Primorja) Primorje-ilirija 1:1
Vrhovnik; ?

Kvalifikacije 1933:

5.2. (igrišče Primorja) Primorje : Ilirija 2:1
Erman, Sočan; Unterreiter

19.2. (igrišče Ilirije) Primorje-Ilirija 3:2
Erman 2x, Uršič; Pfeifer, Svetic (ag)

Kvalifikacije 1934:

29.7. (stadion Ilirije) Primorje-Ilirija 2:1
Jež, Janežič; Pikič

30.9. (igrišče Primorja) Ilirija-Primorje 1:0
Hassl (ag)

Kvalifikacije 1935:

22.9. (igrišče Primorja) Primorje-Ilirija 1:1
Slamič; Pikič

27.10. (stadion ŽSK Hermes) Ilirija-Primorje 2:1
Grintal, Rihar; Jež

Prvenstvo LNP 1935-36:

16.2. (igrišče Primorja) Primorje – Ilirija 1:0 (prekinjeno/65)
J. Bertoncelj

Naloži več sorodnih novic
Naloži več novic od T. D. L.
Naloži več novic iz Zgodovina

Dodaj odgovor

Poglejte še

Poslovil se je Boško Karabaš

Zadnje čase nas je veliko športnikov in nogometašev žal zapustilo. V torek, 21.februarja 2…