105 let od prve tekme slovenskih klubov v Ljubljani

Kdaj se je odigrala prva nogometna tekma na Slovenskem, je težko oziroma skoraj nemogoče reči. Odvisno je namreč od številnih kriterijev, kaj sploh velja za nogometno tekmo, kaj, kje oziroma kdo prestavlja »slovenskost« in podobno.

Glede na to bo vsak zgodovinar lahko podal svoj odgovor, mi pa bomo čim splošneje skušali prikazati začetke razvoja te igre v naših krajih. Če upoštevamo ozemlje, ki ga danes obsega Republika Slovenija, potem se je prva tekma najverjetneje vršila v Mariboru, in sicer junija 1898, ko sta se med seboj pomerili nemški ekipi visokih šol z Gradca. Približno v istem času so ta nov šport začeli gojiti tudi nemški telovadci pri ljubljanskem Turnvereinu. Ti so prvo tekmo v prestolnici odigrali 4. novembra 1900 proti Grazer SV, naslednji mesec pa so ustanovili tudi svoj klub pod imenom »Laibacher Sportverein«. Nedolgo zatem so klub ustanovili tudi celjski Nemci. Imenoval se je preprosto »Cillier Deutsche Sportverein«,  ohranjeni pa so tudi podatki o tekmah na tamkajšnji Glaziji. Leta 1903 so svoj klub ustanovili Madžari v Lendavi, ki je tedaj spadala pod Ogrsko, a podatkov o morebitnih tekmah ni, v približno podobnem času pa naj bi začeli igro gojiti tudi Italijani v Kopru.

Ali in v kolikšni meri so v omenjenih moštvih in klubih morda sodelovali Slovenci, ni znano. Ti so se širše seznanili z igro šele kot dijaki. Bilo je šolsko leto 1907/08, ko jih je profesor Robert Kenda v Ljubljani prvič poučil o »footballu«, čeprav še z nepopolnimi pravili, premajhnim srednješolskim igriščem in nepopolnim številom igralcev. Organizirali so tudi prve tekme med moštvoma I. in II. državne gimnazije. Slovenski srednješolci so v istem šolskem letu nov šport spoznali še v Gorici, Mariboru in celo Idriji, nekoliko kasneje pa še v Kranju, kamor se je preselil Kenda. Leta 1909 se je s Prage po prvem letu študija vrnil Stanko Bloudek, ki je priskrbel osnovno opremo in organiziral tudi tekme z nemškimi dijaki. Slednje so kmalu požele precejšen interes in že za prihodnje leto lahko beremo o »500 gledalcih«, nadaljevala pa so se tudi redna srečanja med prvo (rdeči) in drugo (modri) gimnazijo. Pravi polet nogometu pa je nato dal profesor Josip Tominšek, ki je leta 1910 prevzel vodstvo dijaških iger in kmalu dosegel, da je občinski svet za le te določil večji del velikega travnika med cesto Marije Terezije in Lattermannovim drevoredom. S tem je omogočil, da so slovenski dijaki prvič spoznali pravi nogomet 11 na 11, prav tako pa naj bi izbral tudi ime Hermes, kakor so dijaki imenovali svoj neformalni klub.

Kdaj se je žoga prvič zakotalila na igrišču ob Lattermannovem drevoredu, ni jasno, prva večja javna tekma pa je bila na sporedu maja 1911, ko se je Hermes srečal z dijaškim moštvom s Trsta, ponekod imenovanem tudi »Studentesca Sportiva«. Rezultat je bil 2:2, gledalcev pa kar 2500. Prva tekma med dvema slovenskima ekipa pa je bila odigrana na (danes) italijanskih tleh, točneje v (stari) Gorici, kjer sta se na razmočenem igrišču v začetku junija udarila Hermes in tamkajšnja Jugoslavija. Boljši so bili domačini z rezultatom 3:2, tedanji časopisi pa so poskrbeli tudi za obširen opis tekme. Nogomet je bil torej v polnem razvoju in ni čudno, da so kaj kmalu osnovali tudi prvi pravi nogometni klub, S.F.K. Ilirijo. Čas je bil torej za prvo tekmo dveh slovenskih moštev na slovenskih tleh, po uveljavljenih pravilih in na regularnem igrišču. Po kratkotrajnem vežbanju stara, a neizkušena ekipa Ilirije ni bila najbolje pripravljena na obračun z mladimi Hermežani, ki so se nekateri poznali in uigravali že tri leta, zato tekme ni želela obešati na veliki zvon. »Večinoma smo bili podnevi uslužbenci po raznih uradih in pisarnah, zato je bil zjutraj za trenažo najprimernejši čas. Pa tudi zato, da nas ljudje niso gledali, kajti večinoma smo bili še začetniki in nihče bi ne verjel, kako čudno nerodna – smešna stvar je iz početka ta igra z žogo,« se je priprav v Jutrovem podlistku spominjal dr. Ivan Lah, eden od igralcev in ustanoviteljev Ilirije.

Tekma Hermes – Ilirija je bila določena za šesto uro popoldne v nedeljo, 30. julija 1911, na že omenjenem igrišču ob Lattermannovem drevoredu v Tivoliju, s katerim pa je bilo tudi kar nekaj težav. Slačilnic kajpak ni bilo, igralci so se morali preoblačiti pri Levu, prav tako pa ne ograj, zato je bilo skoraj nemogoče pobirati vstopnino. »Napeli smo juto in tako vsaj za silo opozorili publiko, da vstop ni prost,« se je spominjal Lah. Tekmo je napovedal tudi nemški »Laibacher Zeitung«, ki je poznavalsko prognoziral zmago Hermesa 10:0. Tudi sami Hermežani so se imeli za jasne favorite. »Možje stari preko dvajset, nekateri preko trideset let, z bradami in brki, očali in oženjeni. Kaj, to je konkurenca?« se je spraševal Rudolf Kropivnik, eden od igralcev Hermesa. Postava rdeče-belih žal ni ohranjena, a verjetno je bila podobna kot na spomladanskih tekmah, ko so v sistemu 2-3-5 nastopili Joža Dolenc – Fran Jankovič , Vlado Kobler, Ivan Kušar, Vinko »Cene« Hiti, Edvard Dolenc – Evgen Betetto, Franc Bremec, Karol Valašek, Viktor Lavrenčak, Adolf Vadnal. Med slednjimi je najbolj znan Betetto, kasnejši dolgoletni športni delavec Ilirije, medtem ko je bil najboljši baje »Bremc mašinca«, golgeter, ki je žal padel v prvi svetovni vojni. Na drugi strani je bila zeleno-bela  Ilirija, Adolf Franzot – Rudolf Est, Edvin Rozman – Bernard Cescutti, Josip Rohrmann, Rudolf Juvan – Vladimir Veršeč, Alfonz Mencinger, Karel Jurman, Ivan Lah, Julij Dev.

»Nogometna igra, ki se je vršila včeraj popoldne med Hermesom in Ilirijo, je bila zelo zanimiva in je prinesla rezultat 13 : 0 v korist prvemu,« je dan po tekmi skopo poročal časnik Jutro, v katerem je bil zaposlen Ilirijin napadalec Lah, ki očitno ni želel preveč opisovati blamaže, prav tako pa časniki tedaj niso bili naklonjeni obširnim športnim poročilom.  Slednji je čez leta, ko se je podrobneje spominjal tekme, očitno pozabil rezultat, saj je naštel 14 golov. Kakorkoli, bolj zanimiv je opis igre. »Hermes nam je zabil 14 golov. Toda skoraj bi bili dali mi tudi en gol. Naenkrat je bila žoga pred menoj, in celo prav srečno sem jo oddal — ali pa je sama odletela v center, kjer je stal Jurman tik pred nezavarovanim nasprotniškim golom, krileč z rokama kakor aeroplan In šut! . . . naravnost vratarju v roke.« Jurman, sicer najboljši igralec tiste ekipe, ki naj bi nogomet spoznal že prej v Gradcu, tako ni zadel in Hermes je zmagal gladko s 13 (oziroma morda 14) goli. »Ugodnejšega rezultata za Ilirijo ni mogel nikdo pričakovati,« je še realno pisalo v Jutru, ki je pohvalil tudi število gledalcev, teh se je zbralo »prav veliko«. Po tekmi so se igralci obeh ekip družili v restavraciji Novi svet in kaj kmalu so se najboljši igralci Hermesa tudi pridružili Iliriji, saj je le ta imela denar za opremo in druge stroške.

Kakorkoli, njihov medsebojni obračun bo ostal zapisan kot prva prava nogometna tekma dveh slovenskih moštev na slovenskih tleh.