Pred dnevi je uvedbo tako imenovane regionalne lige podprl starosta hrvaškega nogometa Ćiro Blažević, poleg tega pa so se pojavili tudi “ekskluzivni” članki o tem, da se bo liga začela leta 2018 in da projekt pripravlja predsednik MFF Ilčo Gjorgioski. Srednji se je kak teden nazaj sestal tudi z Davorjem Šukerjem, predsednikom HNS, ki je bil po novem potrjen v upravni odbor UEFE. Kako kredibilni so Blažević, Šuker, Makedonci, UEFA in ostali niti ni pomembno, prav tako ni važno, ali bo tokratna inkarnacija prišla kaj dlje kot že številne pred njo, dejstvo pa je, da je ideja lige, v kateri bi sodelovali klubi iz jugovzhodne Evrope, še kako realna. Na tem mestu bi lahko napisal še en tekst v stilu “dobro za dva kluba, kaj pa Celje in Domžale in ostali?”, pa ne bom. Zadeva je preveč kompleksna, da bi jo lahko rokohitrsko odpravili z argumentom nacionalne lige, ne da bi razumeli širši kontekst, v katerem se trenutno nahaja tukajšnji nogomet.


Eden prvih argumentov proti regionalni ligi (sploh takšni s klubi iz držav nekdanje Jugoslavije) so navijači, češ da “čas še ni primeren” in da bi “z uvedbo česa takega vsak teden šteli žrtve”. Ta argument uporabljajo predvsem tisti, ki se na situacijo ali ne spoznajo, ali pa so proti ligi iz kakšnih drugih razlogov, pa ga potem uporabljajo, da bi se izognili nadaljnji debati. Po tej logiki ni mogoče organizirati tekmovanja, v katerem bi skupaj igrali srbski, hrvaški in bošnjaški klubi, kar pa je z dejstvi težko dokazati. Če pustimo ob strani košarko, ki je vendarle “drugorazreden” šport, vzemimo za primer denimo Banja Luko, Sarajevo in Mostar. Gre za velika mesta s tradicionalnimi klubi in dokaj nacionalistično obarvanimi navijaškimi skupinami, pa vendarle lahko med seboj tekmujejo v “Premijer ligi Bosne in Hercegovine”. Stanje v tamkajšnjem nogometu nikakor ni idealno, a kar se tiče navijačev, tudi ni neobvladljivo. Bošnjaški in hrvaški klubi igrajo med seboj redno od leta 2000, srbski so se priključili dve leti kasneje, vse skupaj pa ob resda velikem nadzoru poteka brez kakšnih resnih težav. Morda bo kdo rekel, da so bosanski klubi vendarle majhni in da je hrvaško-srbsko rivalstvo starih velikanov povsem nekaj drugega. A poglejmo te silne klube. Dinamo ob bojkotu igra pred nekaj sto gledalci, Rečani so se pred trenutno evforijo komaj organizirali za gostovanje, Lokomotiva in RNK Split praktično nimata navijačev, Hajduk pa je v takšnih težavah, da je njegov nastop v kakšnem regionalnem tekmovanju sploh vprašljiv. Tudi večina srbskih klubov, razen obeh velikih in rezultatsko nekonkurenčnega Rada, ne predstavlja kakšne večje grožnje za varnost tekmovanja. Ostanejo torej le tekme potencialnega kandidata Hajduka proti beograjskemu dvojcu, torej dve, tri rizične tekme na leto, nekaj, kar lahko že zdaj vidimo v praktično katerikoli resni ligi na Balkanu.

Foto: Jure Banfi
Foto: Jure Banfi

Drugi argument proti regionalni ligi je ta, da se klubi v njej ne bi za nič borili, ker da tudi UEFA tekmovanja ne podpira in da so takšne lige nezanimive. Tu lahko nogometnim navijačem postavimo novo vprašanje: Za kaj se bori nekdo na evropskem prvenstvu ali pa v ligi prvakov? Prvak lige prvakov se nikamor ne uvrsti, brezveze, takšno tekmovanje že ne more biti zanimivo. Šalo na stran, dejstvo je, da se v vsakem resnem tekmovanju bori primarno predvsem za to, da se osvoji to tekmovanje, ne pa da se uvrsti nekam dalje. Angleški klubi se med leti 1985 in 1991 zaradi kazni niso uvrščali v evropska tekmovanja. Mislite, da so zato v domačem prvenstvu igrali z rezervami in da se denimo Arsenal leta 1990 ni veselil naslova? Če je tekmovanje kredibilno, če v očeh klubov in navijačev uživa ugled, potem je glavna nagrada točno osvojitev tega tekmovanja, vse ostalo pa je le še takšen ali drugačen bonus. Sploh pa je skrb, da bi v evropskem smislu osvojitev regionalne lige dolgoročno ne bi prinašala ničesar in da UEFA tekmovanja ne podpira, odveč. V krovni evropski organizaciji so za zadnje velike spremembe poskrbeli pred desetletjem in pol, ko so razširili ligo prvakov in podelili največjim štiri mesta, od takrat pa se je nogomet na Stari celini znova znašel v krizi. Novi val sprememb, ki se dogaja trenutno, to je razširitev EP, napovedana uvedba “lige nacij” ter sprememba kvalifikacij za ligo prvakov, gre pravzaprav v prid regionalni ligi. Platinijeve reforme v osnovi merijo na to, da se klube iz vzhoda bolje vpne v celotni sistem in pri tem bi jim tudi nova tekmovanja na Balkanu prišla prav. Regionalna liga pod okriljem UEFA bi bila dovolj močna in geografsko velika, da bi se lahko tu tržili zahodni sponzorji, hkrati pa spet ne tako močna, da bi se ogrozili zahodni centri nogometnega kapitala.

Tretji argument proti regionalni ligi je v tem, da gre za jugonostalgijo in da je takšna liga lahko delovala le nekoč, ko je zaprt totalitarni sistem omejil svobodo gibanja in prisilno zadrževal igralce v domovini vse do njihovega 27. leta. Takšno razmišljanje sicer temelji na določenih dejstvih, a je ideološko tako izkrivljeno, da retrospektivno opisuje le še lastne fantazije, s čimer ne pride nič dlje od jugonostalgije same. Kolikor jugoslovanski socializem ni bil idealen, pa idealni niso bili niti ostali režimi po takratni zahodni Evropi. Poglejte si denimo prestope vseh velikih jugoslovanskih zvezd v tuje klube in opazili boste nekaj zanimivega: skoraj vsi so odšli ali v Nemčijo ali pa v Francijo. Zakaj? Preprosto zato, ker so imeli tudi angleški, španski itd. nogomet v tistih časih podobne restrikcije kot Jugoslavija, tako da igralci niso kaj dosti prehajali ne ven ne noter, pa čeprav ni šlo za socialistične režime. Zeleno-beli Celtic iz Škotske, kjer je Adam Smith že 200 let prej pisal o “nevidni roki trga”, je osvojil evropski pokal z igralci, ki so bili vsi po vrsti rojeni le nekaj deset kilometrov od stadiona. Časi so bili takrat nasploh drugačni, zato jugoslovanskih klubov iz leta 1983 ne gre primerjati z današnjim Juventusom, pač pa s takratnim, v katerem so igrali sami Italijani. Tudi največji klubi so imeli v svojih vrstah največ enega do dva tujca, do sprememb pa je prišlo šele v devetdesetih, ko Jugoslavije že ni bilo več na zemljevidu. Tudi “zlobna totalitarna Avstrija”, ki danes velja za obljubljeno deželo, je imela do sedemdesetih praktično povsem zaprt nogometni trg, nakar je nekaj najboljših reprezentantov odšlo v Nemčijo, leta 1977 pa je dovolila tudi nastop dveh tujcev na klub. Če so lahko Španija, Anglija in ostale države izvedle transformacijo, ne da bi se sesula La liga, potem tudi odprava starostne omejitve sama po sebi ne bi uničila nekdanje jugoslovanske lige. Klubov nekdanje Jugoslavije v zadnjih desetletjih ni opustošilo to, da so se odprli evropskemu trgu, temveč to, da so se mu priključili v okviru malih šibkih lig in kot periferni podizvajalec.

Foto: Lado Vavpetič
Foto: Lado Vavpetič

Prevladujoči argumenti proti regionalni ligi torej ne zdržijo, toda zdaj obrat… In vendar bi bila regionalna liga slaba rešitev. Zakaj?  Zagovorniki takšne lige mislijo, da bi ta lahko postala uspešno tekmovanje po vzoru najmočnejših evropskih lig, denimo španske ali angleške. Seveda ne gre idealizirati denimo angleškega nogometa, ki je s popolno komercializacijo (p)ostal tipičen primer športno-kulturnega kapitala, v katerem razen nekaj vodilnih funkcionarjev in športnih zvezd večina “deležnikov” deluje daleč od kakršnihkoli idealnih pogojev, toda tudi če bi želeli doseči kaj takega, je to v primeru regionalne lige praktično nemogoče. Kako se na ideološki ravni v zadnjih letih kaže uspeh premier lige ali pa denimo celo lige prvakov? Povprečen navijač Reala zna našteti tudi igralce Bayerna, Chelsea in Porta, medtem ko redni spremljevalci nogometa na Otoku tako ali tako poznajo praktično vse ekipe vključno s Sunderlandom. Tekmovanja potekajo celostno, se tako tudi spremljajo in tržijo, blagovna znamka pa je liga in ne v njej sodelujoči klubi. Ko Deportivo izpade iz španske lige, odidejo praktično vsi igralci, ko se vrne vanjo pa pridejo novi, medtem pa, razen nekaj fanatikov, v Galiciji spremljevalci La lige spremljajo rezultate in posnetke nekega drugega kluba. Podobno vse bolj velja tudi za ligo prvakov, kjer si mase gledalcev po vsem svetu vsako leto najdejo pač tisti klub, ki je navdušil v četrtfinalu. Si predstavljate kaj takega na Balkanu? Zagotovo ne, pa to ni stvar “nacionalističnih ideologij”, temveč predvsem institucionalne podlage. Liga prvakov ima UEFO, španska liga LPF in RFEF, kaj pa bi imeli tu? Če tokrat le vzamemo za primer košarko z ABA ligo (lahko bi tudi rokomet), vidimo, da tekmovanje vodi nekakšno privatno podjetje ABA Sidro, v katerem se ves čas vodijo razprave o tem, kako hrvaški lobiji onemogočajo srbske klube in “vice versa”. Po desetletju in pol praktično nikogar v Sloveniji še vedno ne zanimajo rezultati nikogar razen Olimpije in Krke, prav tako o ostalih klubih izredno malo poročajo mediji, najnovejši projekti v smislu albumov s sličicami in podobno pa so se prav zato izkazali za povsem zgrešene.

Podobno bi bilo bržkone tudi v nogometu, kjer po razpadu naše nekdanje skupne države, sovjetske zveze, varšavskega pakta in ostalega, v vzhodni Evropi ni več institucionalno kulturnih povezav. Predstavljajte si torej tvorbo, ki bi organizirala in vodila kakšno novoustanovljeno tekmovanje. Omejimo se za primer zgolj na nekdanjo Jugoslavijo. Diskutabilno je že to, ali Šuker in podobni delujejo v interesu hrvaškega nogometa, kaj šele to, ali so sposobni gledati kaj širše. Zamislite si praktično kateregakoli predsednika srbskega, hrvaškega, bosanskega, pa tudi slovenskega itd. kluba ali zveze ter se vprašajte, ali bi mu zaupali, da skrbi za interes nogometa v regiji. Tu se vračamo na tretji argument o jugonostalgiji, regionalna liga ni nemogoča zato, ker ni več prepovedi odhoda v tujino, pač pa, ker ni baze, na kateri je nekoč funkcionirala. Kakršnakoli je že bila, je bila druga jugoslovanska liga izredno močno in pomembno tekmovanje, predstavljala je enoten, skupen in homogen sistem s celotnim jugoslovanskim nogometom. Tega zdaj ni in tudi ne bi bilo, zato bi ostala le ločena regionalna liga, v kateri bi se igračkali Mamić, Džajić, Zahovič in še kdo, pri čemer bi od navijačev do medijev vsak vlekel na svojo stran, bolj kot z rezultati pa bi se ukvarjali z nacionalnimi ključi, tri za BiH in dva za Mostar ter tako naprej. Šele potem lahko zastavimo bistveno vprašanje, ne le, kaj bo s Celjem in Domžalami, temveč tudi, kaj bo s Slobodo, Spartakom in Rabotničkim. Dokler vsi ti klubi, njihovi navijači in predvsem odgovorni funkcionarji ne bodo prepoznali skupnega interesa nogometa na teh prostorih, bodo ti dalje propadali v močvirju privatnega mešetarjenja. Bodisi v sedanjem sistemu nacionalnih lig, bodisi v oziroma pod bodočo regionalno ligo.

Vabljeni v debato na SNPortal forum, kjer lahko tudi sami predstavite svoje mnenje. Temo najdete na tej povezavi.

Avtor: Tim Dobovšek

Naloži več sorodnih novic
Naloži več novic od T. D. L.
  • Foto: nkolimpija.si/SPS

    Olimpija – Ladja, ki ne pluje nikamor in se le utaplja

    Več kot 16 let je minilo, odkar se je Nogometni klub Olimpija znova prebudil. Vstal od mrt…
  • Kdo so novi lastniki?

    Ste srečni, nesrečni? Tega v bistvu ne sprašujem vas navijači drugih klubov, ker drugače g…
  • Mura

    Vedno rad preberem dobre kolumne. Tudi izven športa. Tokrat pa boste prebrali mojo, tu na …
Naloži več novic iz Kolumna

Dodaj odgovor

Poglejte še

Olimpija – Ladja, ki ne pluje nikamor in se le utaplja

Več kot 16 let je minilo, odkar se je Nogometni klub Olimpija znova prebudil. Vstal od mrt…