Marsikdo, ki danes bere o mestnih derbijih v Angliji, Španiji, Srbiji, Južni Ameriki, na Škotskem in drugod, se morda sploh ne zaveda, da so se veliki medsebojni dvoboji moštev iz istega mesta nekoč igrali tudi pri nas. Morda se sicer res niso mogli primerjati z nekaterimi največjimi na svetu, toda predstavljali so vrhunec nogometa v Sloveniji in o njih se je na široko govorilo in pisalo po in pred tekmami. Tokrat se selimo v Maribor, ki je bil od vsega začetka nogometne igre razdeljen na dve polovici. Drava je delila mesto na desni in levi breg, razlike pa so bile tudi izrazito socialno politične. Na eni strani so bili pristaši tradicionalnega akademsko meščanskega kluba, na drugi pa privrženci delavskega izzivalca iz takratnega predmestja. Govorimo seveda o belo-črnem Braniku in modro-belem Železničarju , ki sta pisala zgodovino nogometa v mestu ob Dravi. Klasični mariborski derbi izhaja še iz predvojne dobe, ko sta se v ligi ljubljanske nogometne podzveze vse od ustanovitve ajzenponarjev leta 1927 dalje borila ISSK in Železničar, edina slovenska kluba v mestu, a rivalstvo tedaj še ni bilo tako izrazito. Več pozornosti so namreč posvečali tekmam proti nemškemu klubu SV Rapid, saj so v nestabilnih tridesetih športne napetosti veliko raje izkoriščali v nacionalistične namene.

Po vojni so se stvari spremenile, Rapid je bil ukinjen, ostala pa sta Železničar in namesto ISSK-a FD Maribor, ki se je kmalu preimenoval v Polet. Prvi medsebojni povojni tekmi sta kluba odigrala že leta 1946 v mariborski okrožni ligi, obakrat je bil za malenkost boljši Maribor, konec istega leta pa je šlo v enotni slovenski ligi tudi prvič zares. Ajzenponarji so se maščevali za predhodne neuspehe in v Ljudskem vrtu ugnali Polet z 2:3. Na tekmi se je zbralo 2000 gledalcev, s čimer se je začelo dolgotrajno rivalstvo, ki je število publike iz leta v leto večalo. Naslednjo sezono navijači obeh klubov sicer niso prišli na svoj račun, saj sta se obe trdi tekmi ob rahli premoči Poleta končali z 0:0, pojavili pa so se že tudi prvi večji nemiri na tribunah. V sezoni 1948/49 je Železničar po internih težavah na derbiju nastopil s spremenjeno zasedbo, a vseeno izvlekel nov remi, tokrat 2:2, pri čemer je izenačujoči gol iz razdalje malo pred koncem nekoliko po sreči dosegel izvrstni strelec Jože Babič. Bivši Poletovci, zdaj že pod imenom Branik, so spomladi pred 4000-glavo množico za kazen tekmeca ugnali v gosteh, odločilna zadetka pa je v samem finišu tekme prispeval legendarni Franc Plaznik, kasnejši trener kluba, ki se je tedaj ravno vrnil po poškodbi.

NK Branik, 1952
Moštvo Branika pred prijateljsko tekmo z Železničarjem (0:3) ob otvoritvi stadiona

Privrženci plavih so domači stadion še bolj nezadovoljni zapuščali leta 1950, ko je Branik slavil na prvi tekmi z neverjetnih 0:6, medtem ko je bilo na drugem dvoboju ob slabi igri obeh moštev »le« 0:2 za istega tekmeca. Sicer so se na lepo urejenem stadionu Železničarja ob Tržaški cesti v tem času ne glede na razpored odvijali večinoma kar vsi derbiji, saj je bilo igrišče v Ljudskem vrtu po vojni v zelo slabem stanju, po obnovitvi pa so ga vnovič svečano otvorili šele leta 1952. Zanimivo je, da je Železničar, kljub temu da je igral doma in da je bil, če pogledamo lestvice, ves čas dokaj enakovreden sosedom, na derbijih praviloma igral slabo. Tudi v sezoni 1951 je Branik, tedaj v rdeči športni opremi, dobil obe tekmi, prvo spet z 2:0, drugo pa s pomočjo enajstmetrovke tesno z 2:1, a po igri vendarle zasluženo. Prihodnjo sezono so ajzenponarji pred 3000 gledalci na »dotedaj najslabši tekmi« izvlekli remi brez golov, medtem ko je na povratnem srečanju slavil Branik s 7:1, svoj šov pa je imel standardni napadalni dvojec Vitek-Plaznik. Branikovci so po sezoni ob spremembah tekmovalnega sistema odšli v močno drugo jugoslovansko ligo, Železničar pa je igral v zdaj že četrtoligaški slovenski druščini, tako da se tekmeca nekaj časa nista srečala, vse do izpada belo-črnih in napredovanja modro-belih leta 1954.

V slovensko-hrvaški ligi 1954 sta bila kljub obračunom proti močnim nasprotnikom (Rijeka, Split in ostali) v ospredju spet domača derbija, kjer Železničarji še enkrat več niso imeli sreče. Borbena zasedba iz Tabora je na gostujočem terenu ob zaostanku prek odličnega Teobalda Vidica sicer uspela znižati in zaigrala dokaj dobro, a ji je zmago na koncu preprečil kdo drug kot Plaznik. Pričakovati je bilo revanšo na pomladanskem srečanju, a je vnovič zasluženo slavil Branik, tokrat z golom Posavca, na tribunah pa se je zbralo dotlej rekordnih 5000 gledalcev. Tudi po zaslugi omenjenih zmag je Branik na koncu za točko prehitel tekmeca in se izognil izpadu, tako da se prihodnje leto rivala spet nista srečala. Sta pa se zato leta 1956, ko je v ne najbolj posrečeni conski ligi »Maribor-Varaždin-Celje« Branik v neenakovrednih tekmah slavil z osem in šest proti nič. Belo-črni so se namreč borili za napredovanje, plavo-beli, zdaj že pod imenom ŽŠD Maribor, pa zgolj za obstanek, tako da so bili mestni obračuni oropani siceršnjih užitkov. Podobno je bilo pričakovati tudi dve leti kasneje v slovenski ligi, a so se ajzenpnarji dvignili in po dokaj slabi, toda enakovredni igri, uspeli izboriti vsaj remi brez golov. Omenimo še, da je bil med boljšimi pri Taborčanih Franc Kek, oče kasnejšega slovenskega selektorja. Rezultat je moštvu z desnega brega Drave vlil optimizem tudi za povratno pomladansko tekmo, toda tam je Branik spet zaigral v starem slogu in na krilih Rojnika gostom nasul petardo.

ŽNK Maribor, 1958
ŽNK Maribor, 1958

V sezoni 1959/60 pa so ljubitelji modro-belih le prišli na svoj račun. Njihovi ljubljenci so odlično igrali že v ligi, vse skupaj pa so začinili še v velikem derbiju, kjer prej v prvenstveni tekmi niso slavili že 13 let. Že pred tekmo so bili rahli favoriti, nato pa so s požrtvovalno igro to uspeli tudi potrditi tudi na terenu. Mož odločitve je bil Slavko Frangež, ki je že v prvem polčasu ob slabih posredovanjih obrambe Branika zadel dvakrat, tako da domači niso uspeli priti več kot do znižanja, za katerega je zadel Franjo Frančeškin, kasnejši jugoslovanski B reprezentant. Po tekmi, na kateri se je spet zbralo okrog 5000 gledalcev, je med gostujočimi pristaši prišlo do nepopisnega navdušenja. Zakurili so bakle in vdrli na teren ter svoje ljubljence, ki so prevzeli tudi vrh tabele, na ramenih odnesli iz igrišča. Nekaj mesecev kasneje, točneje 1. maja, pa je bil čas že za novo slavje modro-belih, tokrat še na stadionu ob Tržaški cesti. ŽŠD Maribor je namreč z golom že omenjene klubske legende Vidica prišel do novega triumfa, pri čemer je tudi v igri nadigral večnega rivala. Sama tekma je bila sicer označena za izvrstno, takšno »kot pred leti« in verjetno si nihče ni mislil, da je bila tudi zadnja.

Tradicionalnim mariborskim derbijem, ki so bili tedaj praktično na vrhuncu, nadaljevanje zaradi afere in razpustitve Branika ni bilo usojeno. V kvalifikacijah za drugo zvezno ligo so se namreč Karlovčani pred tekmo v Mariboru zastrupili. V preiskavi mariborskega sekretariata za notranje zadeve se je ugotovilo, da je član uprave Vobič z osebjem restavracije Orel sodeloval pri zastrupitvi, pa je bil klub v skladu s predhodnim dogovorom razformiran. Kasneje so iz moštva ajzenponarjev, ki je vodilo v ligi, ustanovili NK Maribor, s čimer naj bi končno le presegli nogometne delitve v Mariboru. Posledični uspehi Maribora (ki je na nek način nadaljeval tradicijo Branika) so znani, za zanimivost pa si ob koncu poglejmo še stališče Železničarja, kakor so ga zapisali v klubske arhive. »Obveščamo nogometno javnost, da je naš pristanek o oddvojitvi nogometnega kluba iz ŽŠD Maribor velika odpoved za naše društvo, kajti nogometni klub je bil jedro društva in je imel bogate tradicije ter je barve našega društva nadvse častno zastopal vseh 33 let delovanja društva,« ob koncu so nekoliko bridko dodali še: »Prepričani smo, da bo ta ukrep doprinesel k dvigu nogometa v Mariboru.« K temu je vsekakor doprinesel, je bil pa zato na drugi strani z degradacijo Železničarja uničen tradicionalni mestni derbi.

Veselje po derbiju (arhiv večera)
Veselje po derbiju (arhiv Večera)

Derbi je bil uničen, ne pa tudi dokončno izgubljen. Odborniki Železničarja so namreč sestavili novo nogometno sekcijo, bivši Branikovci pa so ustanovili NK Polet, tako da sta se tekmeca že leta 1961 spet srečala v najnižji ligi. Mestni obračun v povsem amaterski konkurenci seveda niso več imeli nekdanjega sijaja, a se je tudi tu znalo zbrati do 1500 gledalcev. Uspešnejši je bil Železničar, ki je potem tudi napredoval, njegov uspeh pa je kmalu ponovil tudi Branik in tekmeca sta se leta 1964 skupaj znašla v slovenski ligi. Tam sta v treh sezonah odigrala še zadnjih šest tekem, na katerih je bil tokrat nekoliko uspešnejši Železničar, ki se je sicer boril za višja mesta, v derbijih pa je tekmeca ugnal trikrat. Spomladi leta 1966 so modro-beli zabeležili tudi najvišjo zmago, ko so pred zgolj 400 gledalci v Ljudskem vrtu rivala porazili s 7:1. Zadnja tekma je bila odigrana leto kasneje, zadnji gol na derbijih pa je za modro-bele zabil Marjan Rupnik. Branik je tedaj izpadel iz lige, Železničar pa je napredoval na jugoslovanski nivo in tradicija se je dokončno prekinila. Sicer bi se kaj kmalu zgodilo, da bi se moštvi spet srečali v slovenski ligi 1976/77, a je Branik, ki je sprva zmagal, po sklepih nogometne zveze ostal brez naslova v drugi ligi, že prihodnje leto pa se je bil ob velikih spremembah v nogometnem ustroju primoran pridružiti NK Mariboru. Rivalstva je bilo dokončno konec.

Seznam derbijev:

Mariborska okrožna liga 1946

Maribor – Železničar 2:1
31.3.1946, Stadion ob Tržaški cesti

Železničar – Maribor 1:3
25.4.1946, Stadion ob Tržaški cesti

Slovenska liga 1946/47

Polet – Železničar 2:3
3.11.1946, Ljudski vrt

Slovenska liga 1947/48

Železničar – Polet 0:0
2.10.1947, Stadion ob Tržaški cesti

Polet – Železničar 0:0
11.4.1948, Ljudski vrt

Slovenska liga 1948/49

Polet – Železničar 2:2
31.10.1948, Ljudski vrt

Železničar – Branik 0:2
15.5.1949, Stadion ob Tržaški cesti (4000)

Slovenska liga 1950

Železničar – Branik 0:6
12.3.1950, Stadion ob Tržaški cesti (3500)

Branik – Železničar 2:0
3.9.1950, Stadion ob Tržaški cesti (2000)

Slovenska liga 1951

Železničar – Branik 0:2
1.7.1951, Stadion ob Tržaški cesti (3000)

Branik – Železničar 2:1
4.11.1951, Stadion ob Tržaški cesti (2000)

Slovenska liga 1952

Branik – Železničar 0:0
4.5.1952, Stadion ob Tržaški cesti (3000)

Železničar – Branik 1:7
29.6.1952, Stadion ob Tržaški cesti

Slovensko-hrvšaka liga 1954/55

Železničar – Branik 2:3
26.9.1954, Stadion ob Tržaški cesti (3000)

Branik – ŽŠD Maribor 1:0
24.4.1955, Ljudski vrt (5000)

MVC liga 1956/57

ŽŠD Maribor – Branik 0:6
18.11.1956, Stadion ob Tržaški cesti (2000)

Branik – ŽŠD Maribor 8:0
16.6.1957, Ljudski vrt (1500)

Slovenska liga 1958/59

ŽŠD Maribor – Branik 0:0
7.9.1958, Stadion ob Tržaški cesti (3000)

Branik – ŽŠD Maribor 5:0
22.3.1959, Ljudski vrt (4000)

Slovenska liga 1959/60

Branik – ŽŠD Maribor 1:2
25.10.1959, Ljudski vrt (5000)

ŽŠD Maribor – Branik 1:0
1.5.1960, Stadion ob Tržaški cesti (5000)

Mariborska podzvezna liga 1960/61

Polet – Železničar 1:5
9.4.1961, Ljudski vrt (300)

Mariborska podzvezna liga 1961/62

Branik – Železničar 0:2
29.10. 1961, Ljudski vrt (1500)

Železničar – Branik 1:0
27.5. 1962, Stadion ob Tržaški cesti (1000)

Slovenska liga 1964/65

Branik – Železničar 3:1
30.8.1964, Ljudski vrt (1500)

Železničar – Branik 2:3
23.5.1965, Poljane (1000)

Slovenska liga 1965/66

Železničar – Branik 1:1
19.9.1965, Poljane (600)

Branik – Železničar 1:7
31.4.1966, Ljudski vrt (400)

Slovenska liga 1966/67

Železničar – Branik 2:0
3.9.1966, Ljudski vrt (1000)

Branik – Železničar 0:3
26.3.1967, Ljudski vrt (1000)

Naloži več sorodnih novic
Naloži več novic od T. D. L.
Naloži več novic iz Zgodovina

Dodaj odgovor

Poglejte še

Zgodovina: Predvojni stadioni in igrišča na Slovenskem

Velik del slovenske nogometne infrastrukture izhaja še iz časa socializma, ko so ob splošn…