V prvem delu smo predstavili začetke pokalnega tekmovanja do leta 1972, tokrat pa se posvečamo drugemu delu, v katerem so se pravila malenkostno spremenila. Omenjenega leta je nogometna zveza Jugoslavije namreč pokal za dve sezoni vnovič uvedla kot enoletno tekmovanje, ki se konča na »dan republike« 29. novembra, še pomembnejša pa je bila sprememba, po kateri so se prvoligaši v razširjen zaključni del uvrstili avtomatsko. Med njih je v tistem času izmed slovenskih klubov sodila le Olimpija, tako da je bil slovenski pokal po novem prikrajšan za zeleno-bele, prvak pa se je po novem uvrstil v šestnajstino finala. Kar se tiče Olimpije je to pravilo s stališča zanimivosti tekmovanja prišlo kar prav, saj so bili Ljubljančani v zadnjih sezonah res premočni za ostalo konkurenco. Z istega stališča pa je bilo manj jasno novo pravilo NZS, ki je finale uvedla kot dvodelni obračun.


V sezoni 1972/73 sta se v finalu pomerila takratna drugoligaša Maribor in Mura, opisana spremenjena pravila pa so na prvo tekmo sredi poletja v Ljudski vrt privabila le nekaj sto gledalcev. Vijoličasti so imeli več od igre, za rutinirano zmago pa sta zadela Ražić in Breber, tako da je bilo povratno srečanje bolj kot ne formalnega značaja. Muraši so sicer upali in presenečenje in na Fazaneriji se je zbralo skoraj 3000 gledalcev, toda vse je bilo dokončno jasno že ob polčasu, ki ga je Maribor dobil z 0:3. Še bolj enostransko finale je bilo na sporedu leto kasneje, ko se je tja poleg Maribora po dveh desetletjih spet uvrstil trboveljski Rudar. Mariborčani so vse dvome razrešili že na prvi tekmi, ko so zadeli že v prvi minuti, na koncu pa slavili kar s 4:1. Na drugem srečanju v Trbovljah je Rudar dosegel le častno zmago, edini gol pa je v izdihljajih zabil kdo drug kot Ameršek.

Sezono 1974/75 so zaznamovala presenečenja, saj se je ob Muri v finale prebil avtsajder Primorje. Ajdovci so poskrbeli za kar nekaj prahu, saj so v četrtfinalu ugnali Transport iz Ilirske Bistrice z igralcem, ki naj ne bi imel pravice nastopa. Zveza je tekmo na koncu le registrirala v korist Primorja, kranjski Triglav pa iz protesta ni želel odigrati polfinala. V Finalu favorizirana Mura nato ni imela težav, vse pa je bilo jasno že po tekmi v Ajdovščini, ki so jo črno-beli dobili z 1:2. Bolj zanimivo je bilo prihodnje leto, ko se je finale prebil občinski ligaš Tabor (četrta liga!), ki je za povrh na prvi tekmi v Sežani z avtogolom Koblencerja še ugnal Mercator. Ljubljančani so se za revanš vendarle zbrali in na Viču s hat-trickom Glišića prišli do prve pokalne lovorike. Nikoli pretirano popularno zasedbo nekdanje Svobode si je prišlo ogledat zgolj 300 gledalcev, kar ostaja negativni rekord finala.

Leta 1977 je bilo zanimanje na Viču nekoliko večje, saj je na drugi strani stal veliki Maribor, obetal pa se je dokaj izenačen obračun. V prvem polčasu so bili gostje boljši, dvakrat je zadel Horjak, v nadaljevanju pa je Mercator prek Komljenovića in Stojanovića zasluženo izenačil. Kazalo je že, da se bo končalo z remijem, nato pa je zadel še Pirc in Mariborčanom priigral veliko prednost. Na povratnem srečanju je vijolični niso izpustili, slavili so gladko z 2:0. Leto kasneje so se končno spet odločili za eno samo finalno tekmo, nanjo pa sta se uvrstila velenjski Rudar, ki je v polfinalu ugnal sosednje Šmartno, in Mercator, ki se je namučil v Izoli. Za Bežigradom so v prvem delu nekoliko bolje igrali Velenjčani, povedel pa je Mercator z golom Smiljanića. Knapi so prek Šujice hitro izenačili, nato pa popustili in pokal je po zadetkih Gašperšića in spet Smiljanića še drugič romal na Vič.

V sezoni 1978/79 se je Mercator še četrtič zapored uvrstil v finale, nasproti pa mu je tokrat stal krvnik izpred dveh let Maribor. V enakovredni igri so povedli Ljubljančani, potem ko je nekoliko nepričakovano z razdalje zadel Kolarič. Maribor je nato pritisnil, izenačenje in enajstmetrovke pa mu je priigral rezervist Bonacin. V loteriji so bili izkušenejši Mariborčani uspešnejši, domači so namreč realizirali le en strel. Leto kasneje se v finale končno ni uvrstil Mercator, je pa bil tu ljubljanski Slovan, ki je moči meril z Rudarjem iz Velenja. In prizorišče? Morda niste vedeli, toda finale slovenskega pokala se je igralo tudi v Žalcu. V tamkajšnjem športnem centru se je tekma po rednem delu končala z 2:2, zadeli pa so najboljši klubski strelec Maver ter Olimpijin presežek Djekić za rdeče-bele ter izkušeni Rusmir in Rauković v predzadnji minuti za zeleno-črne. Slednji so nato slavili po enajsmetrovkah.

Sezona 1980/81 je spet poskrbela za presenečenje, saj se je v finale prebilo Naklo, klub brez kakršnihkoli uspehov iz preteklosti. Nasprotnik Gorenjcev je bil Maribor, tekma v Kranju pa se je odločila šele v zaključku. Borbeni Naklanci so zdržali skoraj 70. minut, a ko je zadel Rečnik, je njihova igra razpadla. Do konca srečanja sta zadela še Srša in Krempl dvakrat ter pokal je po nekaj letih spet odšel v Maribor. Prihodnjo sezono Štajercev zavoljo hitrega izpada v finalu ni bilo, sta se pa zato po dveh letih spet pomerila Slovan in velenjski Rudar. Ljubljanćani so pred domačo publiko v svojem tretjem poskusu le uspeli priti do tako želene lovorike, potem ko so nasprotnika razbili kar s 4:1. Po dva zadetka sta dosegla legendarna Robert Voljč in Darko Hegler.

Leta 1983 se je Maribor vrnil v finale, tekma pa se je tudi tokrat igrala na stadionu Stanka Mlakarja. Tokrat je na drugi strani stala bolj respektabilna ekipa Triglava, a tudi ona ni mogla pripraviti presenečenja proti favoriziranemu nasprotniku. Za vijolice sta že v prvem polčasu zadela Ljubič in Kek, tako da gol domačina Mokiča v zaključku ni spremenil več ničesar. Podoben razplet je bilo pričakovati tudi prihodnje leto, ko sta se ista tekmeca pomerila še v Ljudskem vrtu. Toda modro-beli (takšna je bila barva Triglava za časa Jugoslavije) se s tem niso strinjali in so poskrbeli za eno največjih presenečenj v zgodovini pokali. Mariborsko publiko je že po četrt ure igre šokiral Belančič, domači pa nato kljub premoči vse do konca niso uspeli izenačiti. Mlada kranjska ekipa, v kateri je bil med drugim tudi Brane Pavlin, je s tem poskrbela za prvo in tudi edini lovoriko Triglava vse do danes.

V Sezoni 1984/85 je Olimpija po izpadu iz prve lige izgubila privilegiran status in v finalu smo lahko po več letih spet spremljali večni derbi. Gledalci za Bežigradom so ob razgibani igri hitro videli prvi zadetek, za Maribor ga je dosegel nekdanji odlični napadalec in sedanji trenerski mojster Prelogar. Zmaji kljub naporom niso uspeli izenačiti, tako da so po več kot desetletju nepričakovano ostali brez jugoslovanskega pokala. Podobno je bilo tudi leto kasneje, ko sta se v finalu pomerila Maribor in Slovan. Gledalci so lahko videli eno najbolj razburljivih predstav, saj so se v Ljudskem vrtu Ljubljančani ob slabih posredovanjih domačega vratarja kar dvakrat uspeli vrniti, vmes pa so za kratek čas tudi povedli. Gole za domače so dosegli Šarenac, Žurman in Čiča, za ponos Kodeljevega pa Dervič, Poljanšek in Drljajić. V strelih z bele točke je bil nato nekoliko srečnejši Maribor.

Leta 1987 je bil čas za še deveti pokalni večni derbi, rivala pa sta vanj vstopila po precej različnih sezonah. Maribor je nedolgo pred tem izpadel iz druge lige, Olimpija,ki ji je spet pripadla vloga domačina, pa se je vanjo ravno uvrstila. Ljubljančani so izkoristili nalet in slavili najvišjo pokalno zmago nad Mariborom, v enosmerni tekmi je bilo namreč 4:0, zadeli pa so Čeh, Matković in Pate dvakrat. Precej bolj izenačeno je bilo prihodnjo sezono, ko sta se ista tekmeca pomerila še zadnjič, tokrat v Ljudskem vrtu. V trdi tekmi so bili Ljubljančani predvsem v prvem polčasu boljši nasprotnik, a se mreži vse do konca nista zatresli. Tako so še enkrat več odločali streli z enajstih metrov, ki tudi po petih uspešnih serijah niso dali zmagovalca. V šesti so bili bolj zbrani domači, Škerjanc je zadel, Ljubljančan Rajšel (oče Nicolasa Rajšla) pa ne in pokal je ostal pod Kalvarijo.

V sezoni 1988/89 se je v finale prvič uvrstil takratni medrepubliški ligaš Koper, finale z Mariborom pa je bilo prvič odigrano na Bonifiki. Pred 2000 gledalci so bili rumeno-modri boljši, a jim v napadu prav nič ni šlo na roko, niti odločitve Šoštariča, ki se je po tekmi sicer poslovil od sojenja. Na drugi strani so Mariborčani izkoristili praktično vsako priložnost in tekma se je končala z nekoliko nerealnih 0:3. Koprčanom se je nato vse vrnilo že prihodnjo sezono, ko so gostovali ob velenjskem Jezeru. Kanarčke je v vodstvo popeljal Benedejčič, domači pa so prek Branjića tik pred koncem z golom s svoje polovice uspeli izenačiti. V streljanju enajstmetrovk je bil kot rečeno uspešnejši Koper, ki je tako osvojil svoj prvi pokalni naslov. V zadnji sezoni pred osamosvojitvijo pa je dodal še drugega, o čemer smo pred časom že pisali v posebnem članku. Ponovimo le, da je še enkrat premagal Rudar, tokrat s 3:1.

1972–73
Maribor – Mura 2:0, 4.1

1973–74
Maribor – Rudar (T) 4:1, 0:1

1974–75
Mura – Primorje 2:1, 7:3

1975–76
Mercator – Tabor 0:1, 3:1

1976–77
Maribor – Mercator 3:2, 2:0

1977–78
Mercator – Rudar (V) 3:1

1978–79
Maribor – Mercator 1:1 (4:1 pen)

1979–80
Rudar (V) – Slovan 2:2 (4:3 pen)

1980–81
Maribor – Naklo 4:0

1981–82
Slovan – Rudar (V) 4:1

1982–83
Maribor – Triglav 2:1

1983–84
Triglav – Maribor 1:0

1984–85
Maribor – Olimpija 1:0

1985–86
Maribor – Slovan 3:3 (4:3 pen)

1986–87
Olimpija – Maribor 4:0

1987–88
Maribor – Olimpija 0:0 (6:5 pen)

1988–89
Maribor – Koper 3:0

1989–90
Koper – Rudar (V) 1:1 (5:3 pen)

1990–91
Koper – Rudar (V) 3:1

Naloži več sorodnih novic
Naloži več novic od T. D. L.
Naloži več novic iz Pokal
Komentarji so onemogočeni.

Poglejte še

Križaj: Občutki so čudoviti

Po osvojenem pokalu smo se pogovarjali s simpatično Izabelo Križaj, ki je s svojimi preigr…