Zgodovina Prve Lige: Sezona 2000/01

Deseta sezona slovenskega prvenstva je prvemu klubu prinesla že kar peti naslov državnega prvaka. Razmerja moči pri vrhu so bila tokrat manj jasna, še bolj nepredvidljivo pa je bilo pri dnu, kamor sta se vmešala še povratnik Koper in sežanski Tabor. Na vseh pozicijah se je napovedovala bolj izenačena sezona, kot so bile prejšnje.

Peto zvezdico je po razburljivem finišu pričakovano osvojil sicer oslabljeni Maribor. Za razliko od prejšnjih sezon se Štajerci tokrat niso obremenjevali z Evropo, saj so že zgodaj izpadli proti nerenomiranemu Zimbruju. Kriza se je nadaljevala v začetku prvenstva in Keka je nekoliko presenetljivo nasledil Šušak. Sledjemu je kot vedno uspelo šele spomladi, ko so se Vijolice tudi po zaslugi tekmecev prebile na vrh. Strelsko sicer niso blestele in najboljši strelec kluba je postal celo mladi Kvas z devetimi zadetki. Poleg tega Mariborčani s Sešlarjem, Balajićem in Filekovičem tokrat v Ljudskem vrtu niso igrali tako kot ponavadi, čeprav so imeli zopet največjo podporo s tribun, k čemer je po dolgem času vplival tudi resen boj z Ljubljančani.

Drugo mesto je namreč dosegla prerojena Olimpija. Zmaji so s prihodom Gaveza, trenerja Prašnikarja in določenih zvenečih okrepitev sicer že pred sezono napovedovali veliko, a so navijači njihove načrte jemali nekoliko z rezervo. Po jesenskem delu dvomov ni bilo več, Olimpija je igrala lep, hiter in učinkovit nogomet, v napadu je blestel sanjski dvojec Cime-Raka in po dolgem času so zeleni prezimili na vrhu. Spomladi je ekipi z Agičem, Kosičem in Mirtičem pošla sapa in o prvaku je tako odločal derbi v zadnjem kolu za Bežigradom, kjer pa domačim ni uspelo zmagati in zaostnek za vrhom je ostal rekordni dve točki. Na zadnji stopnici so pokleknili še v pokalu, tam jih je izločila vedno nevarna Gorica.

Pravi podvig je v ozadju doseglo Primorje, ki je imelo pred premorom zgolj točko prednosti pred izpadom, nato pa se je z neverjetno serijo prebilo med prve tri. Ajdovci z Gregoričem, Starčevičem in Barutom na čelu so pred sezono veljali za tihe favorite, a Matković z evropskim modelom postavitve ni bil kos visokim zahtevam ambiciozne uprave. Slednja se je zadovoljila šele potem, ko je na klop sedel izvrstni Petrovič, ki je znal igrati tudi na rezultat.

Po slabi sezoni in še dodatnih odhodih je kar nekoliko presenetila Mura, ki je po slabem začetku prav tako eksplodirala šele spomladi. Muraši, z Grizoldom, Rističem in Cifrom v glavnih vlogah, so blesteli predvsem doma kar je še posebej navdušilo armado navijačev na Fazaneriji, ki se je spet zbirala v lepem številu. Nekaj smole so imeli le z novim trikrožnim sistemom, saj so praktično vse derbije v tretje odigrali v gosteh. Poleg tega je nekoliko šepala še realizacija, saj so imeli črno-beli drugi najslabši napad lige.

Blizu sredine je spet končalo Celje, ki z mladim kadrom in štiriletno Pušnikovo pogodbo pač ni imelo pretiranih rezultatskih omejitev. V mestu ob Savinji so se trudili predvsem vzpostaviti atraktivno igro, ki naj bi privabila čim več navijačev, saj je bil klub v pričakovanju novega stadiona. Ob simpatični ekipi z Bogatinovim, Beršnjakom in Križnikom se je še posebej uveljavil Pekič, ki je postal celo najboljši strelec lige.

Na, vsaj za novinca, zelo dobrem šestem mestu je končal Koper, ki je pred tem ves čas nihal med prvo- in drugoligaško druščino. Cilji kluba so bili tako upravičeno povezani s stabilizacijo, ob čemer so na Bonifiki sestavili več kot konkurenčno moštvo na čelu z Bečajem, Jakominom in Peršičem. Kljub vsemu se Zupan v novi poziciji ni najbolj izkazal in vajeti je prevzel preizkušeni strateg Oblak, pod katerim se je ekipa takoj otresla borbe za obstanek. Igri in rezultatom so sledili tudi navijači, katerih se je povprečno zbralo več kot dva tisoč.

Razočarala je Gorica, ki pred tem še nikoli ni končala tako nizko. Vrtnice z Ribaričem, Pitamicem in Brulcom so zopet veljale za favoritinje, a jim to sezono prav dosti ni uspevalo. V primerjavi z nadaljevanjem, začetek niti ni bil slab, a vseeno so hitro sledile menjave ob igrišču. Na klopi so se tako tekom sezone zvrstili kar štirje trenerji, a nobeden ni imel večjega uspeha. Vsaj v ligi ne, Tomažiču je namreč ob koncu uspelo nepričakovano dvigniti celo pokalni naslov.

Po lestvici je zdrsnil tudi Rudar, ki brez večine igralcev in Oblaka preprosto ni bil več pravi. Ob jezeru so bili lahko na koncu še zadovoljni z mirno sezono, saj moštvo z Binkovskim, Lavričem in Šumnikom nekih presežkov ravno ni kazalo. Pomanjkanje kvalitete se je potrdilo predvsem v gosteh, kjer so Knapi utrpeli kar enajst porazov. Razumljivo so se odzvali tudi navijači, obisk v Velenju je bil skoraj najnižji v ligi.

Padal je tudi Korotan, saj so bile razmere v klubu po evropski avanturi precej kaotične. Odšla je večina najboljših, tako da ekipa z Barunom, Slavcem in Romihom ter neizkušenim Vrabcem na klopi ni vzbujala ravno optimizma. Napovedi so se v prvenstvu povsem uresničile, saj so se Prevaljčani celotno sezono komaj držali nad vodo.

Podoben izkupiček so imele tudi Domžale, ki so še za eno leto podaljšale prvoligaški staž. Ob slabi igri so v Športnem parku zopet namerili najnižji obisk, kar pa za tak klub ni bilo nič presenetljivega.

Nekoliko nesrečno je izpadel Dravograd, ki je bil jeseni še tretji, nato pa spomladi zmogel zgolj dve zmagi in remi. Hkrati je popustil še dokaj solidni Tabor, tako da je Kras spet ostal brez elitne druščine.

[tabela caption=”Lestvica po končani sezoni 2000/01″ width=”600″ colwidth=”10|50|10|10|10|10|20|10″ colalign=”center|center|center|center|center|center|center”] Mesto,Moštvo,Tekme,Zmage,Neodločeno,Porazi,Gol razlika,Točke
1,Maribor,33,18,8,7,61:36,62
2,Olimpija,33,18, 6,9,73:46,60
3,Primorje,33, 16, 8, 9, 47:34,56
4,Mura,33, 14, 9, 10, 43:39, 51
5,Celje,33, 15, 5, 13, 59:52, 50
6,Koper,33, 12,10, 11, 43:43, 46
7,Gorica,33, 13, 4, 16, 52:46, 43
8,Rudar (V),33, 12, 7, 14, 43:44, 43
9,Korotan,33, 12, 7, 14, 44:51, 43
10,Domžale,33, 11, 4, 18, 45:64, 37
11,Dravograd,33, 10, 5, 18, 48:26, 35
12,Tabor,33, 7, 7, 19, 34:75, 28
[/tabela]