Foto: Jurij Kodrun Deli na Facebook Deli na Twitter Deli na Google+ Deli na Reddit Deli na Pinterest Deli na Linkedin Roman Bezjak je bil osrednji junak včerajšnje zmage prenovljene izbrane vrste Slovenije. Četa selektorja Srečka Katanca je odločilni zadetek zabila v 58. minuti, ko je odlično akcijo Benjamina Verbiča izkoristil prav Korošec. Napadalec reškega kluba se je po natančnem diagonalnem strelu veselil prvega zadetka v reprezentančnem dresu. Reprezentančnega prvenca pri sedemindvajsetih letih je bil vesel tudi Bezjak, ki je imel že v prvem polčasu lepo priložnost. “Dolgo sem čakal na zadetek. Včasih je potrebno biti potrpežljiv in v pravem trenutku te nekaj nagradi. Zamujeno priložnost sem skušal čim prej dati iz glave, saj je morebitno obremenjevanje lahko ovira, ki te potem stane tudi naslednjih priložnost,” je priznal Bezjak, sicer eden štirih nogometašev Rijeke, ki so včeraj nastopili na koprski Bonifiki. Ob Miralu Samardžiću, ki je v slovenski obrambi zaigral v drugem polčasu, sta za makedonsko izbrano vrsto zaigrala Leonard Zhuta in Stefan Ristovski. Z dvanajstimi zadetki drugi strelec hrvaškega prvenstva – za Makedoniji je zaigral tudi prvi strelec hrvaške lige Ilija Nestorovski – je včeraj za Slovenijo zaigral še devetič. Ob vseh težavah, Berić in Šporar sta poškodovana, Novaković pa ni v optimalni formi, se je Bezjak z nogometaša na širšem spisku praktično čez noč prelevil v prvega napadalca izbrane vrste: “Vedno sem pripravljen pomagati in s srcem igrati za državno reprezentanco. V vsakem trenutku sem bil pripravljen pomagati, nikoli pa se nisem počutil oddaljenega od reprezentance. Nič me ni presenetilo, saj sem bil vselej na širšem seznamu in se zavedal, da bi lahko vskočil v primeru poškodb in drugih težav, zato sem bil pripravljen v vsakem trenutku.” Nekdanji član Celja je pri akciji za zadetek odlično sodeloval z Benjaminom Verbičem, še enim nekdanjim grofom. Očitno se dvojec še vedno ‘čuti’? “Ne vem, morda se vse skupaj drži še od Celja, kemija se še ni pozabila. Mislim pa, da je glede uigranosti še veliko prostora, lahko smo še veliko boljši.” Peter Dominko
