Imela sem to srečo, da sem Ricardinhov zadetek proti Srbiji ujela v televizijskem prenosu. Ravno takrat smo se namreč maskirali za odhod na reško noč, vmes sem le tu in tam poškilila na mali ekran in ujela zgolj nekaj trenutkov odločilne tekme za primat v slovenski skupini, odigrane med domačini in favoriti Portugalci. Slednji so sicer pregoreli pod pritiskom srbske želje in motiviranosti, a Portugalci so se veselili vsaj nečesa – kljub porazu imajo v svojih vrstah dragulj. Imajo njega, čudežnega dečka, ki je s tistim sobotnim zadetkom komaj začel s prikazom svojega obširnega talenta na prvenstvu.


Niti za trenutek nisem pomislila, da ne bi bil to najlepši gol prvenstva in da se boljše pač ne da. In niti za trenutek mi ni bilo žal, da sem se kljub prepotovanih 1700 km v štirih dneh vrnila v prestolnico Srbije in videla njegove nove vragolije. Po čustvenem in vseeno nekoliko nepričakovano lahkem porazu proti suverenim Špancem, ki jim gre na roko dolga klop, predvčerajšnjim pa še vrhunski vratar, ki je v zadnjih minutah odbijal še zadnje poskuse Portugalcev v upanju na preobrat, je vseeno zablestel še enkrat. Vnovič gol, ki je na noge spravil (uradno) skoraj devet tisoč glavo množico in požel stoječe ovacije. Srbi so odkrito navijali za Ricardinha in njegove soigralce, malo žalostno se je zdelo dejstvo, da so to počeli celo bolj zavzeto kot dve uri prej, ko je bila na beograjskem igrišču njihova ekipa.

Skoraj polna dvorana ljudi je v povojih tekme srbske ekipe sicer kazala manjši napredek, a hitro se je izkazalo, da so z izjemo okoli petdesetih navijačev v dvorani spet zgolj gledalci. Srbski igralci so se morali na igrišču spodbujati sami, vemo pa, da to počnejo dobro. In spet jim je uspelo, potem ko so se po hitrem zadetku potegnili v obrambo, se precej uspavali in ko je v drugem polčasu Ukrajincem končno uspelo zasluženo izenačenje. Srbi so se počasi dvignili, pritiskali in si sami prigarali zmago. Tri desetinke je ekipi ločilo do podaljškov, ko je prvi, izjemno razburljiv četrtfinale, s sanjskim zaključkom odločil Miloš Simić. In potem je Arena končno eksplodirala. Evforija, močno potlačena, je le privrela na plano.

Vsaj tako kot srbsko ekipo, ki je navdušeno proslavljala uvrstitev v polfinale, so gledalci počastili tudi Ricardinha, ki jim je mahal s sredine igrišča in se jim ponižno klanjal, vedoč, da je bil eden redkih, ki je bil deležen iskrenega aplavza in ki je požel salve navdušenja. In z igrišča je, s pomešanim razočaranjem ob predčasnem odhodu v domovino in zadovoljstvom, ker je v beograjski Areni pustil močen pečat, odšel s solzami v očeh. Odšla je zvezda, ki ji je uspelo omehčati sicer nejasno hladne Srbe.

Avtorica: P. B.

Naloži več sorodnih novic
Naloži več novic od Uredništvo SNPortal.si
Naloži več novic iz Drugo

Dodaj odgovor

Poglejte še

Britanci ostro nad Čeferina, obtožujejo ga korupcije in nepotizma

Britanski časnik Guardian, ki sodi med najbolj ugledne na Otoku, je danes v obširnem razis…