Stadion ŽŠD v Športnem parku Ljubljane trenutno sameva. Še do konca lanske sezone ga je kot nadomestni teren uporabljal zdaj že skoraj pozabljeni Interblock, ki pa se je po odhodu Joca Pečečnika in razpustu članske ekipe v celoti vrnil na ježiški domicil. Na pomožnih igriščih še naprej deluje Klaričeva nogometna šola Bravo Publikum, toda pravega domačega kluba v Spodnji Šiški že nekaj časa ni več. To je zgodba o železničarskem nogometnem klubu Ljubljana, ki je po številnih uspehih v minulem stoletju očitno za vselej zaprl svoja vrata. Začetki šišenskega nogometa sicer segajo v 1918, toda za boljše razumevanje se moramo vseeno vrniti vse do leta 1909. Takrat so dijaki ljubljanskih srednjih šol ustanovili prvi slovenski nogometni klub v Ljubljani, pri čemer je sodeloval tudi inženir Stanko Bloudek, ki je iz Prage na Kranjsko prinesel prvo nogometno opremo in žogo. Klub so poimenovali Hermes, ime iz grške mitologije pa naj bi v strahu pred policijo uporabili predvsem zaradi domnevne nevtralnosti. Dresi Hermesa so bili po vzoru na praško Slavio rdeče-beli, prostor pa so si uredili na igrišču v Tivoliju, kjer so bile od leta 1911 tudi prve nogometne tekme na Slovenskem. Hermes je na prvi tekmi remiziral 2:2 z gimnazijskim moštvom iz Trsta, že naslednje leto pa je kar z 18:0 premagal novoustanovljeno Ilirijo. Tja je kmalu odšla tudi večina Hermežanov, saj so klub zaradi nenehnih težav s financami in dovoljenji za igranje tekem na pritisk policije leta 1913 razpustili.

Moštvo SK Hermes 1920

Zgodovina šišenskega velikana pa se kot rečeno uradno začenja po prvi svetovni vojni, ko je bil v tem predelu Ljubljane tudi formalno ustanovljen SK Hermes. Nastal naj bi na osnovi divjega kluba Vesna, pri čemer pa je imel tudi kar precej težav, saj so Šiškarji oblastveno dovoljenje za obstajanje dobili šele potem, ko so pravila prepisali od Ilirije. Zakaj si je klub med številnimi predlogi nadel ime Hermes ni povsem jasno, saj neke neposredne povezave z istoimenskim predvojnih dijaškim klubom dejansko ni imel. Dolgotrajen proces ustanavljanja se je dogajal v letih 1918 in 1919, leto kasneje pa so klub že sprejeli v redno članstvo ljubljanske nogometne podzveze. Prvi predsednik kluba je postal igralec Bruno Favai, med ustanovitelji pa je bil tudi dolgoletni funkcionar in bivši predstavnik ljubljanskih športnikov v OF Ivo Lukežič. Že prihodnje leto postane predsednik Vekoslav Kepec, začnejo pa se tudi ligaška republiška tekmovanja, v katerih je Hermes vse do druge svetovne vojne igral pomembno vlogo. Že v letih 1923 in 1924 je v ljubljanski podzvezi zasedel drugo mesto za Ilirijo, ki je v finalnem delu kasneje obakrat postala republiški prvak. Tistega leta je bila nato za eno sezono ustanovljena enotna republiška liga, v njej pa je Hermes osvojil četrto mesto. Sledilo je vnovično tekmovanje v ljubljanski podzvezi, kjer se je Hermes v prihodnji letih uvrščal med drugim in petim mestom. Leta 1933 se je Hermes spet uvrstil v enotno ligo in še drugič končal na četrtem mestu, uspeh pa je nato ponovil še v letih 1936 in 1938.

ŽSK Hermes, prvaki ljubljanske podzveze 1938

Tega leta je pred uvrstitvijo v finalni del tekmovanja tudi osvojil prvenstvo ljubljanske podzveze, ki pa je bilo zaradi sodelovanja SK Ljubljane v jugoslovanski ligi nekoliko okrnjeno. Za Hermes so tedaj igrali Svetic, Košmerl, Košenina, Derenda, Mokorel, Primar, Martinšek, Rihter, Brodnik, Oblak in Kretič. To je bil verjetno največji rezultatski uspeh po naslovu pokalnega prvaka leta 1923. V tistem času se je izmed nogometašev najbolj uveljavil vratar Maksimiljan Mihelčič, ki je kasneje igral tudi za zagrebški Građanski in jugoslovansko reprezentanco. Omeniti pa velja še izredno pomembno leto 1925, ko se je klub pod predsedovanjem Iva Lukežiča preimenoval v Železničarski športni klub Hermes in si tako začrtal identiteto, ki ga je spremljala vse do poslednjih dni. Železniška uprava mu je kasneje odstopila prostor v kotu kamniške in gorenjske proge in po krajšem obdobju na igriščih vojaškega aerodroma in sokolskega doma je klub leta 1930 dobil stalno domovanje. Dve leti kasneje je bilo okrog igrišča urejeno dirkališče, leta 1940 pa so zgradili še nasip, garderobe in leseno tribuno. Med vojno je nogometno delovanje v Šiški začasno prenehalo, a že leta 1943 ga je nova italijanska oblast znova obnovila. Hermes je nastopil v prvenstvu prve divizije, kjer je za Ljubljano osvojil drugo mesto. S tem se je obdobje Hermesa tudi zaključilo.

Pogled na stadion leta 1944

Po drugi svetovni vojni je bilo klubsko delovanje namreč obnovljeno v okviru fizkulturnega društva Železničar Ljubljana, saj se je nova oblast iz razumljivih političnih nagibov izogibala uporabi starih imen. Osnova društvu je bilo Hermesovo železničarsko jedro, prvi povojni predsednik pa je postal Jože Borštnar. Železničar je že v prvi tekmovalni sezoni 1946 začel odlično. Najprej je osvojil ligo mesta Ljubljane, se nato prek jeseniškega Gregorčiča kvalificiral v slovensko ligo, tam pa na koncu osvojil tretje mesto. Na zadnji tekmi sezone so Šiškarji v Mariboru remizirali 2:2 in štajerski soimenjak jih je na drugem mestu prehitel zaradi boljšega kvocienta v zadetkih. Tako je Železničarju do kvalifikacij za prvo jugoslovansko ligo zmanjkal en sam zadetek. Blizu so bili tudi naslednjo sezono, ko so od decembra dalje igrali pod imenom Triglav, saj so v vodstvu slovenskega fizkulturnega gibanja poskrbeli za združitev Železničarja, Bratstva in Partizana. Triglav je tokrat v ligi osvojil drugo mesto za Enotnostjo, ki je nato slavila še v kvalifikacijah za napredovanje. Prvi dve tekmi sta se končali z izidoma 2:1, na tretji pa je pred 1500 gledalci za Bežigradom vendarle slavila Enotnost. Sledila sta preimenovanje nazaj v Železničar in manjša kriza v prihodnji sezoni, nato pa je prišel že prvi naslov republiškega prvaka leta 1949. S tem uspehom si je moštvo zagotovilo kvalifikacije za drugo zvezno ligo, v katerih pa je po odločilnem porazu na domačem igrišču v zadnjem kolu osvojilo tretje mesto za Željezničarjem iz Sarajeva in 11. oktobrom iz Kumanovega. To je pomenilo nastop v močni novoustanovljeni tretji jugoslovanski ligi, kjer pa se Železničar z zadnjim mestom ni pretirano izkazal.

Moštvo Železničarja v sezoni 1952/53

Po dveh sezonah v slovenski ligi je leta 1952 prišlo do velike reorganizacije tekmovanj in Železničar se je pod vodstvom novega trenerja Frankoviča skupaj z Odredom, Branikom in Rudarjem znašel v medrepubliški slovensko-hrvaški ligi. V tem času so se nadaljevala tudi dela na stadionu in leta 1953 so ob 35-letnici otvorili novo tribuno, stadion pa je s povečanim nasipom sprejel do 30.000 gledalcev. Moštvu je z enajstim mestom uspelo priti do obstanka, po sezoni pa se je nogometna sekcija Železničarja preimenovala v ŽNK Ljubljana. Ta je naslednjo leto v slovensko-hrvaški ligi nekoliko presenetljivo prišla do drugega mesta, v kvalifikacijah za drugo jugoslovansko ligo pa je bil tokrat z 0:0 in 0:2 boljši kotorski Bokelj. Sledilo je osmo mesto, a tudi vnovična sprememba tekmovalnega sistema, kar je Ljubljani vendarle omogočilo nastop na drugoligaški ravni. Med igralci, ki so pripomogli k temu dolgo želenemu uspehu so bili Bencik, Maroša, Razbornik, Čretnik, Dolenc, Marjanovič, Pandur, Čebohin, Hacler, Vertelj in Cekov. Tekmovanje v prvi coni druge lige je bilo za mlado moštvo, ki ga je vodil Pino Katnić, razmeroma uspešno. V treh letih so zabeležili peto, osmo in enajsto mesto, v spominu pa bodo ostali predvsem derbiji z Odredom, ki so v Šiško in za Bežigrad zvabili po več kot 10.000 gledalcev.

Prizor s srečanja Ljubljana - Uljanik, slovensko-hrvaška liga 1955

Po vnovičnih reformah je bilo leta 1958 drugoligaško consko tekmovanje ukinjeno, ponovno pa je bila ustanovljena enotna slovenska republiška liga. V naslednji letih je bila Ljubljana v njej vselej v zgornji polovici, a vidnejših rezultatov ni zabeležila. Vse do sezone 1962/63, ko so modro-beli še drugič suvereno osvojili naslov prvaka. Za Ljubljano so takrat med drugi igrali Štular, Frič, Gosar, Jež, Turšič, Popivoda, Pašić, Belantič, Backović in Djaferović. Slednji je bil tistega leta najboljši strelec lige, velja pa tudi za najboljšega klubskega strelca vseh časov, saj je v šestdesetih letih za moštvo dosegel skoraj neverjetnih 93 zadetkov. A v kvalifikacijah za napredovanje zopet ni šlo, z 4:2 in 1:1 je bila tokrat boljša Šparta iz Belega Manastira. Podobna ekipa je bila nato tudi v prihodnjih sezonah vselej blizu vrha, dokler ga ni leta 1967 vnovič osvojila. Za prednost štirih točk pred Muro je bil ob že omenjenem Djaferoviću tokrat med najzaslužnejšimi še Papec s petnajstimi zadetki. Sledile so kvalifikacije proti močni ekipi RNK Splita, v katerih je Ljubljana prvo tekmo izgubila s 5:2, na povratnem srečanju v Šiški pa ji je uspel preobrat. Djaferović, Škufca in Frič so zadeli za 3:0, ker pa takrat še ni veljalo pravilo golov v gosteh, so bile na vrsti enajstmetrovke. V slednjih so domače nekoliko izdali živci, gostje so slavili s 4:1 in Ljubljana je spet ostala pred vrati druge lige. Če prek kvalifikacij ni šlo, pa se je klubu sreča nasmehnila prihodnje leto. Nogometna zveza Jugoslavije se je namreč odločila za razširitev drugoligaškega tekmovanja, v katerem je imel prvak republiške lige zdaj nastop zagotovljen, in Ljubljana je z odličnimi igrami v velikem slogu izkoristila priložnost.

Prizor s srečanja Železničar Maribor - ŽNK Ljubljana v drugi jugoslovanski ligi 1970

ŽNK Ljubljana je tako od 1968 štiri sezone igrala v zahodni skupini druge zvezne lige skupaj s hrvaškimi in bosanskimi klubi kot so Rijeka, Varteks, Borac Banja Luka ter Zagreb in modro-beli so takrat pred lepo popolnjenimi tribunami šišenskega stadiona doživljali ene najlepših časov v klubski zgodovini. V prvih treh letih so osvojili solidno enajsto, deseto in šesto mesto, nato pa so leta 1972 kar nekako presenetljivo izpadli nazaj na republiški nivo. Za moštvo so v zveznem rangu takrat med drugim nastopali Stanislav Nosan, Franjo Papec, Miki Djaferović, Matjaž Jakopič, Zoran Jalševec, Blaž Frič, Lojze Škufca in Jože Vugrinec. Po tem se je obdobje uspešnih nastopov v jugoslovanskih ligah za Ljubljano končalo, delno tudi zavoljo dogodkov na Viču, kjer je bila Svoboda z novim sponzorjem deležna izdatnejše podpore. V slovenski ligi je nato Ljubljana dosegla drugo in tretje mesto, leta 1975 pa je po aferi zaradi kršenja amaterizma po zaslugi točkovne kazni celo izpadla iz lige. Sledili so portoroški sklepi, ki med nosilci nogometnih selekcij niso predvidevali Ljubljane in preostali igralci so se bili prisiljeni pridružiti Iliriji. V spodnji Šiški so tako leta 1980 ostali celo brez članske ekipe, pa čeprav je mladinska šola veljala za eno najboljših v celotni Jugoslaviji.

Mladinsko moštvo 1980

V začetku osemdesetih so pri Ljubljani s članskim moštvom zopet začeli s tekmovanji v najnižjih ligah in se že leta 1982 uvrstili v zahodno območno ligo. Sledila so tri druga mesta, ko je moštvu do povratka vselej zmanjkala zgolj točka ali dve, nato pa so leta 1986 le osvojili naslov prvaka s tremi točkami prednosti pred kamniškim Stolom. Po dolgih enajstih letih so se tako modro-beli spet znašli v slovenski ligi, kjer so nato vse do razpada Jugoslavije igrali pomembno vlogo. Po tretjem mestu leta 1988 bi se morali skupaj s Koprom, Mariborom in Rudarjem uvrstiti celo v novoustanovljeno medrepubliško ligo zahod. Žreb tekmovanja je bil vključno z ekipo Ljubljane že opravljen, ko so se v klubu zaradi finančnih težav vendarle premislili in tik pred začetkom je tako nepričakovano priložnost napredovanja dobil kodeljevski Slovan. V okrnjeni zdaj že četrtoligaški slovenski ligi Ljubljana prihodnje leto ni imela prave konkurence ter je z veliko prednostjo pred Izolo osvojila še svoj peti in tudi zadnji republiški naslov. Za Ljubljano so takrat med drugim igrali Peter Koželj, Dragan Hasanagić , Darko Srovin, Sašo Udovič, Matjaž Šimic, Roman Bengez, Zlatko Ratajec, Mitja Judež, Peter Židan in Stojan Plešinac. Slednji se je še posebej izkazal, saj je s 14 zadetki postal tudi najboljši strelec lige. V klubu so se ob očitni premoči nato vendarle odločili, da poizkusijo srečo še v višjem rangu, a tekmovanje tam prihodnjo sezono ni bilo pretirano uspešno. S skromnim 17. mestom so Šiškarji izpadli nazaj na republiški nivo in tako prisostvovali še poslovilni sezoni 1990/91, ki so jo zaključili na četrtem mestu.

Eurospekter Ljubljana 1991/92 (Slovenski nogomet 1992)

Enaindevetdesetega je klub pod sponzorstvom Eurospekterja vstopil v državno slovensko ligo, kjer je potrdil kvaliteto in zaostal praktično le za favoriziranimi klubi iz jugoslovanskih lig. Dopadljiva igra z odličnim Šoškičem na klopi bi na virtualni lestvici starih ligašev celo zadoščala za vrh, tako pa je bilo vse skupaj dovolj le za peto mesto. Tisto leto so modro-beli dres Eurospekterja med drugim nosili Peter Mesesnel, Miha Šporar, Roman Bengez, Enver Adrović, Bojan Škufca in Damir Matanič, najučinkovitejši strelec pa je bil Vlado Miloševič, ki je kasneje za rekordno vsoto prestopil v beltinški Potrošnik. Naslednja sezona je bila še uspešnejša, saj se je pod okriljem avtomoto zveze Cosmos dolgo časa celo boril za državni naslov, spomladi pa povsem popustil in osvojil četrto mesto, ki takrat v evropskem smislu ni prinašalo ničesar. V sezoni 1993/94 je sledil hud padec in Vesoljci so končali na skromnem enajstem mestu, ki pa je v obsežni ligi vseeno zadoščalo za obstanek. Ljubljano sta tedaj ne pretirano uspešno vodila Nedeljko Gugolj in Dimitrije Srbu, z nekaj zadetki pa je nase vnovič opozoril veteran Stojan Plešinac. Manjšo krizo šišenskega velikana je nato želel rešiti Marijan Rekar, ki je s pomočjo Slovenskih Železnic poskrbel za enega večjih proračunov v ligi ter vrnitev tradicionalnega imena. Železničar je resda začel dobro, a spomladi zopet popustil in padel vse do destega mesta, ki je pomenilo nastop v kvalifikacijah za obstanek. V prvem kolu je po remiju 1:1 na Bonifiki v Šiški na krilih Glihe in Miškiča s 3:0 padel Koper, v drugem pa je bila usodna Izola, ki je po zaslugi gola v gosteh srečno slavila z dvemi remiji. 1995/96 je Železničar, za katerega so takrat igrali Ivan Tahirovič, Milenko Ačimovič, Dragan Hasanagić, Nenad Podgajski, Alen Ščulac in Goran Miškič, kljub določenim težavam suvereno osvojil drugo ligo in si zagotovil mesto v desetčlanski prvi ligi, a je NZS v skladu z regionalno politiko po več tednov trajajoči aferi dodelila mesto šestouvrščenemu Kopru. Moštvo je naslednjo sezono po dveh tekmah v pomladanskem delu iz tekmovanja izstopilo in v Šiški so zopet ostali brez članske ekipe.

Dolgoletni kapetan Darko Karapetrovič na tekmi proti Celju

Sledilo je igranje v peti in četrti ligi, nakar je Ljubljani na pomoč priskočilo vodstvo nižjeligaša iz Komende, ki je v sezoni 1999/00 osvojil tretjo ligo center. Klub je nekako uspel prevzeti tekmovalne pravice za drugo ligo, se preimenoval v Viator&Vektor Ljubljana in se z velikimi načrti lotil tekmovanja v drugi ligi. V prvi sezoni so Šiškarji končali na solidnem sedmem mestu, že v drugi pa je moštvu, v katerem so bili Damir Botonjič, Safet Hadžič, Gjergji Dema, Darko Karapetrovič, Rok Hanžič, Gregor Zore in Dražen Žeželj, z drugim mestom uspel povratek v elitno drušćino. V sezoni 2002/03 si je ekipa kljub točkovni kazni z osmim mestom uspela priboriti obstanek, leto kasneje pa so s sedmim mestom celo osvojili tako imenovano ligo za obstanek oziroma tekmovanje klubov za razvrstitev od sedmega do dvanajstega mesta. Napadalca Marko Kmetec in Dražen Žeželj sta v omenjenih sezonah osvojila naslov najboljšega strelca lige, moštvo pa je zaigralo tudi v polfinalu pokala. Izgledalo je že, da se je šišenski prvoligaš dokončno vrnil, a je sledila vnovična pot navzdol. V ligi za obstanek so modro-beli 2004/05 končali kot deveti, nato pa jim NZS zaradi finančnih težav tako kot Olimpiji in Muri ni podelila licence za nadaljnje tekmovanje. Člani bivše uprave na čelu z Alojzem Krapežom so še isto leto ustanovili FC Ljubljano, ki je naslednjo sezono začela tekmovanje v drugi ljubljanski medobčinski ligi.

FC Ljubljana, prvaki ljubljanske lige 2010

Po porazu v prvem kolu za Bežigradom so do konca jeseni sledile same zmage, po streljanju enajstmetrovk pa je moštvo dobilo tudi ljubljanski derbi v pokalu. Tekmec izza Bežigrada se je zavedal moči Ljubljane in ji je med zimskim prestopnim rokom speljal glavna aduta, legendarnega golgeterja Darka Srovina ter trenerja-igralca Safeta Hadžiča. Oslabljena ekipa je tako na novem derbiju spomladi izgubila in kljub petnajstim zmagam iz sedemnajstih tekem osvojila le drugo mesto, ki ni zadoščalo za napredovanje. Prihodnje leto je Ljubljana le slavila v petem rangu, po treh sezonah v regionalni ljubljanski ligi pa se je leta 2010 prebila v 3.SNL zahod. Pod vodstvom Filipa Mendaša so v Šiški sestavili spodobno ekipo za ta rang tekmovanja in se polni entuziazma lotili projekta nadaljnjega vzpona. Ekipa, v kateri so bili med drugim Kristjan Cimirotič, Gregor Juričinec, Enes Sinanovič, Roman Gomboši, Tomaž Avbelj, Svetozar Rastoka in Gregor Hočevar je jesenski del končala na tretjem mestu, pozimi pa se ji je pridružil še sloviti vratarjev brat Sebastjan Cimirotič. A ambicije kluba so bile zopet nekoliko previsoke in Ljubljana je na koncu sezone zaradi finančnih težav vnovič ostala brez tekmovalne licence. Kot vse kaže so ti dogodki pomenili tudi dokončni konec šišenskega kolektiva, na katerega po stoletju uspehov spominja le še bogata zgodovina.

Stadion ŽŠD v Športnem parku Ljubljane trenutno sameva

Avtor: Tim Dobovšek

Naloži več sorodnih novic
Naloži več novic od T. D. L.
Naloži več novic iz Drugo
Komentarji so onemogočeni.

Poglejte še

Zdravstveni tehnik FC Kopra rešil življenje

Kot poroča spletni portal ekoper.si je v nedeljskem dopoldnevu v športnem centru na Bonifi…