Od druge jugoslovanske do četrte slovenske lige

NK Svoboda se ne more pohvaliti s takšnimi rezultatskimi uspehi kot Olimpija ali Maribor, prav tako tudi ni dala toliko znanih igralcev kot sosednja Slovan ali Ljubljana. Toda prav daleč ni in viški klub v vseh pogledih zagotovo sodi med ene najbolj tradicionalnih na področju Slovenije. Na začetku svojih bogatih karier so pri Svobodi igrali takšni asi kot Branko Oblak, Jasmin Handanovič, Dušan Kosič, Sašo Udovič, Željko Mitrakovič in Andraž Kirm, omeniti pa velja tudi člane zlatih kadetskih ekip (1994 in 1997) Neđada Botonjiča, Blaža Puca in Gregorja Mirtiča ter Miho Klineta, Mateja Hočevarja in Merima Ajderpašića. Po rezultatski plati se je klub v anale vpisal predvsem z igranjem močne druge jugoslovanske lige, v kateri je preživel več sezon kot katerokoli slovensko moštvo razen Olimpije in Maribora. Kako je prišlo do tega in kaj se je v sedemdesetih dogajalo na Viču, pa je tudi osrednja tema tega članka.

Začetki kluba segajo v leto 1952, ko je bilo ustanovljeno športno društvo Svoboda – Vič. Hkrati so začeli graditi tudi moderen Športni park, v katerem so bili prvi objekti po projektih Stanka Bloudka postavljeni že prihodnje leto. Nogometna sekcija se je vključila v tekmovanja ljubljanske podzveze, kjer je najboljšo uvrstitev zabeležila leta 1955 s četrtim mestom. V tem času je deloval tudi nogometni klub Grafičar, ki je imel domovanje na igrišču ob Rižarni na Linhartovi cesti,  vodil pa ga je nekdanji igralec predvojnega Primorja Peter Logar. Pod okriljem tiskarne Ljudska pravica je klub dosegal lepe uspehe najprej v zahodni slovenski, nato pa še v ljubljansko-primorski ligi, a je imel za ta rang tekmovanja neprimerno igrišče in se je zato pogosto selil. Konec petdesetih let je tako prišlo do združitve s Svobodo in leta 1958 so se Vičani pod imenom Grafičar znašli v ponovno ustanovljeni enotni slovenski ligi. V prvi sezoni so se z desetim mestom komaj rešili izpada, v drugi pa jim to ni več uspelo in klub se je leta 1960 preselil nazaj v ljubljansko podzvezno ligo. Tam so že v prvi sezoni suvereno slavili in se s tem uvrstili v kvalifikacije za slovensko ligo, kjer je v prvem kolu z zanimivim izidom 6:0 in 0:5 vendarle padla Bela krajina, v drugem pa je bilo boljše ŽŠD Celje. Leto zatem je Grafičar ubranil naslov v ljubljanski ligi in se še enkrat uvrstil v kvalifikacije, kjer pa je imel tokrat več sreče. Zaradi širitve slovenske lige je bil na sporedu namreč le en krog, v njem pa je Grafičar z dvema zmagama odpravil Jesenice.

Klub se je preimenoval nazaj v Svoboda ter z letom 1962 začel novo epizodo v slovenski ligi. Tokrat je šlo moštvu bolje kot v prvem poizkusu in že po dveh sezonah so rdeči osvojili odlično drugo mesto za Kladivarjem. Od igralcev se je v tistem času najbolj izkazal napadalec Potočnik, moštvo pa je presenetljivo zabeležilo tudi do tedaj rekordno zmago 7:0 proti sicer solidnemu Triglavu. A obdobje uspešnih nastopov tudi tokrat ni trajalo dolgo, po tretji sezoni v prvi ligi je prišlo do redukcije in Svoboda je z enajstim mestom izpadla v consko ligo zahod. Tam so v že v prvi sezoni zabeležili drugo mesto ter se prek ravenskega Fužinarja po kvalifikacijah vrnili v slovensko ligo za sezono 1966/67. V njej je izjemen rezultat uspel predvsem Matjažu Zupančiču, ki je s 26 zadetki dosegel več kot polovico golov svojega moštva, s čimer je postal tudi prvi strelec lige. Na tekmi s Slovanom je zadel celo šestkrat,  najverjetneje pa je tudi drugi najboljši strelec v zgodovini kluba. Kmalu so se mu v formi pridružili še ostali in solidna ekipa na čelu z takrat že izkušenim Brankovim bratom Andrejem Oblakom je leta 1969 osvojila tretje mesto. Sledil je nadaljnji vzpon viškega kolektiva in po številnih okrepitvah 1971 tudi prvi naslov republiškega prvaka. Do tega je prišlo predvsem po zaslugi novega generalnega sponzorja, podjetja Mercator, po katerem je klub nosil ime prihodnje desetletje. Za šampionsko moštvo so tedaj med drugim igrali Corn, Milič, Verdenik, Furlan, Bajec, Nikolič, Zavrl, Strmecky in Zalar. Zanimivo, da se je kar nekaj igralcev te generacije bolj kot na igrišču kasneje uveljavilo pri delu na NZS.

Jeseni 1971 je pod vodstvom trenerja Zikoviča moštvo Mercatorja začelo  zgodovinsko epizodo v drugi jugoslovanski ligi. Ta je bila sicer močna, a spet ne toliko kot v kakšnem drugem obdobju, saj je bila razdeljena na štiri skupine, v zahodni pa so igrali klubi iz Slovenije, Hrvaške in zahodne Bosne. V ligi so s spremenljivimi uspehi nastopali že Mura, Ljubljana ter mariborski Železničar in pred začetkom je bilo težko reči, kakšno vlogo lahko v novem rangu igra republiška zasedba iz Viča. Nekih zvezdniških okrepitev si pri Mercatorju namreč niso privoščili in začetek ni bil pretirano obetaven. Na uvodni tekmi na reški Krimeji Mercator z obrambno taktiko ni ravno navdušil in po napaki novega vratarja Ahlina je domači Orijent slavil s 3:0. Že prihodnji teden pa so se stvari obrnile na bolje. Na domači premieri so pred zgolj kakšnih 1000 gledalci namreč padli Zagrebački plavi, edini zadetek pa je malo pred koncem iz prostega strela dosegel Rudi Zavrl. Ko je v tretjem kolu pred polnim ŽŠD-jem za presenetljivo zmago na Ljubljanskem derbiju zadel še novinec Jančigaj, je bilo dokončno jasno, da bo Mercator konkurenčen tudi na jugoslovanski ravni. Sledilo je še nekaj solidnih rezultatov predvsem na domačem terenu, kjer je med drugim z 1:0 padel tudi favorizirani Zagreb. Po dobrem zaključku je Mercator jesenski del sklenil na zadovoljivem trinajstem mestu.

Dober rezultat pa je ekipo morda nekoliko uspaval in nadaljevanje ni bilo tako uspešno. Vičani so namreč prvo točko v spomladanskem delu osvojili šele v petem kolu proti Istri, kar je v izenačeni ligi hitro pomenilo boj za obstanek. Po še dveh porazih so jih na dnu prehiteli tudi sosedi iz Šiške in izgledalo je, da neizkušena ekipa ne bo kos običajnim dramatičnim zaključkom jugoslovanskih lig. Toda v nasprotju s pričakovanji je bilo tokrat ljubljansko moštvo tisto, ki je začelo zmagovati kot za stavo. Najprej je v medsebojnem dvoboju za obstanek padel Karlovac, sledila je nekoliko srečna zmaga proti že odpisanemu Železničarju, nato pa sta morala premoč priznati še Trešnjevka in Split. Spodaj Ljubljana in Junak nista mogla držati takega tempa in štiri kola pred koncem je bilo od mest, ki vodijo v nižji rang, negotovo le še eno. Remi proti Varteksu in poraz v Sinju sta situacijo zapletla do te mere, da je imel Mercator za predzadnji krog točko prednosti pred kaznovanim Jedinstvom in dve pred Zagrebačkimi plavimi. Oba nasprotnika sta seveda zmagala, viški beli pa so proti Rudarju iz Ljubije odigrali le 0:0, tako da je odločal zadnji krog in gostovanje v Bihaću. Pred tekmo je bilo nemalo kalkulacij, oba tekmeca pa sta bolj kot na lastne sposobnosti računala na Rijeko, ki bi kot vodilno moštvo v boju za naslov moralo premagati Zagrebačke plave. In tako se je tudi zgodilo, v Zagrebu je bilo vse jasno že ob polčasu, zato sta Jedinstvo in Mercator lahko odigrala prijateljsko 0:0. Po razburljivem zaključku se je sezona  torej zaključila srečno, Vičani so dobili vpogled v skrivnosti zveznega tekmovanja, jasno pa je bilo tudi, da bo v prihodnje treba igrati bolje.

Tega so se zavedali tudi v upravi kluba in za novo sezono so poleg izkušnega kapetana Milovana Nikoliča angažirali še Mahmuta Kapidžića iz Olimpije ter Rada Mastnaka iz Slavije, ki je bil prejšnjo sezono najboljši strelec slovenske lige. Prenovljeno polprofesionalno moštvo je tako izgledalo občutno bolje, a tudi konkurenca ni stala križem rok in v družbi Mure ter novinca Maribora se je obetala še ena zanimiva sezona. Že po nekaj kolih je bilo jasno, da lahko Mercator premaga praktično kogarkoli, sploh po tem, ko je na Viču klonila Rijeka, točko pa je moral v Ljudskem vrtu po zaostanku prepustiti tudi Maribor. Po drugi strani pa so bili beli pripravljeni praktično vsako srečanje tudi izgubiti, tako sta denimo v medsebojnih dvobojih visoko slavila Mura in celo amaterski trboveljski Rudar, ki je za eno sezono  vpadel na jugoslovanski nivo in vsaj na papirju ne bi smel predstavljati resne ovire. Za v primerjavi s tekmeci še vedno precej manj slovečo zasedbo je bila posebno doživetje vsekakor tudi tekma v Zagrebu, kjer je nekdanji in bodoči prvoligaš slavil kar pred 12.000-glavo množico, omeniti pa velja še domačo zmago proti jeseni drugouvrščenemu Karlovcu. Po kopici zanimivih in nepredvidljivih rezultatov je Mercator prvi del končal v zgornji polovici na zelo dobrem osmem mestu.

Tudi v spomladanskem delu je bila zgodba podobna, saj se je Mercator še naprej dobro kosal s tekmeci. Najprej je doma Mariboru, ki se je boril za napredovanje, odščipnil še eno točko, nato pa je na Fazaneriji z golom Kitiča ugnal še Muro ter se ji tako oddolžil za jesenski poraz. Tudi zaključek sezone je bil uspešen, po zmagi 3:0 b.b. nad Orijentom, ki ni pripotoval v Ljubljano je Mercator v zadnjem kolu na Viču brez golov remiziral proti prvaku Zagrebu. To je bilo dovolj za ohranitev odličnega osmega mesta, a zavoljo sprememb v ligaškem ustroju ob koncu sezone še ni bilo jasno, kaj to tudi dejansko pomeni. Julija 1973 je jugoslovanska zveza na skupščini sprejela sporazum, po katerem sta bili formirani dve drugi ligi, Mercator pa je moral kot osmouvrščeni v dodatne kvalifikacije s slovenskim prvakom Železničarjem. Obe moštvi sta na prvo tekmo v Ljubljani prišli praktično s počitnic, v vlogi izrazitega favorita pa je bil domači drugoligaš. Po dveh zadetkih Zavrla in enem Kitiča je kazalo, da bo povratno srečanje le formalnost, nato pa so gostje iz Maribora v zadnjih petih minutah ob utrujenosti in morda tudi podcenjevanju Mercatorja dosegli dva zadetka za povsem ulovljivih 3:2. Ajzenponarji so bili izredno motivirani za povratno srečanje, saj so si želeli igrati v drugi ligi skupaj z Mariborom. Za srečanje se je najboljši igralec Urek vrnil celo z vojske, v športnem parku na Taboru pa se je zbralo skoraj 3000 ljudi. A Mercator ni ponovil napak s prve tekme in je z rutinirano zmago slavil kar 1:6. Zasedba Vičanov je bila objektivno močnejša in si je tako povsem zasluženo priigrala nastop v prenovljeni drugi zvezni ligi za prihodnjo sezono. Glavno vlogo v prvih dveh letih drugoligaške epizode so igrali Rudi Zavrl, Milovan Nikolič, Marko Hacler, Rado Mastnak, Darko Bajec, Rudi Corn, Mahmut Kapidžič, Anton Čeh in Jani Zavrl.

Druga jugoslovanska liga v sezoni 1973/74 ni bila več šala, saj so se najboljšim  moštvom pridružili še klubi iz Slavonije, Vojvodine in preostalega dela Bosne, denimo Osijek, Spartak, RFK Novi Sad in Dinamo Vinkovci. Mercator so pred sezono zapustili nekateri starejši igralci, prišli pa so med drugim vratar Borut Škulj, Predrag Đekič in Marjan Golec iz Olimpije ter tudi Janez Zupančič, ki je zavrnil Partizan. Kljub okrepitvam pa tokrat ni šlo zanemariti težavnosti lige, saj so v njej pri podobnem formatu pred leti slovenski klubi po vsega eni sezoni praviloma izpadali nazaj, zato je bilo pred sezono težko napovedati, kakšen je domet ljubljanske zasedbe. Vodstvo na čelu z direktorjem Mercatorja Adijem Ostercem je bilo na začetku lahko zadovoljno z opravljenim delom, saj je prenovljena ekipa po remijema s Famosom in Leotarjem v tretjem kolu po zadetku Bajca ugnala Novi Sad, nato pa v prihodnjih domačih tekmah še Igman, Šibenik in pančevski Dinamo. Po devetih kolih so Vičani tako z desetimi točkami zasedali odlično šesto mesto in zdelo se je, da je bil kakršenkoli strah pred sezono povsem odveč. Toda to je bilo bolj kot ne tudi vse, kar so navijači Mercatorja videli od svojega moštva tiste jeseni. Sledilo je namreč le še nekaj remijev, med drugim tudi proti slabima Mariboru in Muri, ter posledičen padec vse do predzadnjega mesta. Tudi v nadaljevanju ni bilo nič bolje in Mercator je že kaj hitro izpadel iz boja za obstanek. V Vinkovcih  je doživel rekordni poraz z 1:7, edini spomladanski zmagi pa je dosegel doma proti Iskri in Crvenki. Na koncu je z 22 točkami zasedel celo zadnje mesto in zvezno tekmovanje se je za nekaj časa končalo.

Sledila je vrnitev v slovensko ligo, kjer je bila Mura, ki je s predzadnjim mestom in točko več prav tako izpadla, edini pravi konkurent za naslov. Po jesenskem delu je imel Mercator kar pet točk prednosti, saj je Mura v zadnjem kolu nepričakovano izgubila proti Železničarju. Kljub prednosti na Viču niso želeli ničesar prepustiti naključju in so za spomladanski del v svoje vrste iz Murske Sobote pripeljali najboljšega strelca Turčika. Z njegovo pomočjo so vodilno pozicijo suvereno obranili, prednost pa je na koncu kljub odbitku zaradi afere s prehrambnimi boni znašala kar 9 točk. Pri Mercatorju so kljub temu povratek v višji rang vzeli skrajno resno, ekipo pa okrepili s slavnim vratarjem Antejem Sirkovićem iz Hajduka, napadalcem Vladimirjem Kukanjo iz Mure, Milenkom Glišičem in Antonom Čamernikom iz Olimpije ter odličnim nemškim napadalcem Štefanom Hohnjecom, ki  je z Racingom iz Santanderja kasneje igral tudi v La ligi. Pod taktirko tedaj že upokojenega branilca Mahmuta Kapidžića je Mercator začel silovito in po drugem kolu z zmago nad Jedinstvom iz Brčkega celo prevzel vodstvo. Nadaljevanje je bilo nekoliko manj uspešno, a zastavljeni cilji so bili večinoma izpolnjeni in Vičani so po nekoliko presenetljivi zmagi nad Proleterjem na odmor odšli kot dvanajstouvrščeni na tabeli. Spomladi so z dobrimi igrami uspeli obdržati pozicijo, ohraniti lepo prednost pred mesti za izpad in si zagotoviti še eno sezono v drugi ligi. Za nameček so se ob tem prebili še v pokal maršala Tita, potem ko so osvojili svojo prvo republiško pokalno lovoriko. Po minimalnem porazu v Sežani je na povratni tekmi s hat-trickom Glišića namreč padel presenetljivi finalist Tabor.

Nova sezona pa kljub skoraj nespremenjeni ekipi ni bila pretirano uspešna. Mercator je v pokalu v prvem kolu izpadel proti Rudarju iz Kaknja, v ligi pa seje lahko na začetku sicer pohvalil z dobro obrambo in solidno gledanostjo, toda napadu po odhodu Kukanje nikakor ni steklo. V petih kolih so Vičani ob zmagi in treh remijih dosegli le en gol in deveto mesto je bilo pravzaprav še zelo dobro. Jasno je bilo, da s takšno taktiko ne bo šlo v nedogled in res se je že v naslednjem krogu pripetila prava katastrofa. Do tedaj povprečni Maribor je v Ljudskem vrtu Ljubljančane razbil s 4:1, častni gol pa je dosegel Hohnjec. Od tu dalje je šlo vse le še navzdol in Mercator je ob zgolj dveh zmagah prezimil na predzadnjem sedemnajstem mestu. Tudi v nadaljevanju ni bilo nič bolje, rekordno število remijev je bilo pač premalo za izboljšanje položaja in Mercator je vnovič izpadel. Če so navijači ostali prikrajšani za užitke na igrišču, pa so lahko tisto sezono uživali vsaj doma, saj se je njihov klub prvič in zadnjič pojavil v albumu za sličice. Ta je v tistem času doživljal kar precejšnjo popularnost, izpolnjeno stran ljubljanskega kluba pa objavljamo spodaj. Po sezoni so številni igralci zapustili klub, preostala zasedba z Viča pa se je bila sredi leta 1977 primorana vrniti v slovensko ligo, ki se je takrat zaradi portoroških sklepov nahajala v precejšnjem razsulu.

Mercator kljub oslabljenosti v regionalnih selekcijah ni imel pravega tekmeca in je z lepo prednostjo osvojil še svoj tretji naslov prvaka, pri čemer je dosegel tudi daleč največ zadetkov v ligi. Največ jih je prispeval takrat še mladi Dušan Poljanšek, poleg njega pa so med drugim igrali še Zvone Magič, Janez Zupančič, Igor Vrhovec, Zvone Terčič,  Dušan Bele in Miloš Kadivnik. Uspeh je Mercator nadgradil še v pokalu, kjer  je z napol rezervno postavo za Bežigradom porazil enajsterico velenjskega Rudarja. S povratkom v drugo ligo je sledila star zgodba, prišli so Dragan Popović, Stevan Samatović, Vlatko Boljevič, Stevo Protić, Savo Zolotić in še nekateri igralci, ki naj bi pomagali moštvu do dobrih iger in obstanka. Toda na igrišču kombinirana zasedba očitno ni delovala najbolje in Mercator je po obupnih rezultatih prvenstvo sklenil kot daleč zadnji. Le za odtenek bolje pa je šlo v pokalu, kjer je v prvem krogu po streljanju enajstmetrovk premoč morala priznati Trepča, nakar je v drugem z dve proti ena slavil banjaluški Borac. Pod sramotno sezono se je podpisal Andrej Oblak, ki mu je šlo pred leti na igrišču mnogo bolje kot zdaj ob njem. Nadaljevanje je bilo pričakovano, tuji igralci so večinoma zapustili klub, pretežno domača zasedba pa se je spustila v boj za nov republiški naslov. Poljanšek je postal najboljši strelec lige, ekipa v kateri so igrali še Zvone Magič, Miloš Klemenc, Janez Zupančič, Stevo Protić, Vlado Potočnik in Janez Zavrl pa je imela na koncu tri točke prednosti pred sosednjim Slovanom. Glede na takratno moč rdeče-belih iz Kodeljevega to ni bila kdove kakšna popotnica za povratek na jugoslovanski nivo, sploh če vemo, da je Vičane po sezoni zapustil generalni sponzor.

Pod novim starim imenom Svoboda in ob precejšnji finančni negotovosti so je ekipa tako podala na novo epizodo v drugi jugoslovanski ligi. Kljub vsemu se je pred začetkom od nekod spet našel denar za okrepitve in moštvu starega reškega lisjaka Anđela Živkovića so se priključili vratar Muhamed Redža, Anton Hrovatič, Fahrudin Zejnilović, Mladen Jovičević in celo Vito Dimitrijević, ki je prišel iz ameriškega New York Cosmosa. Močno ojačana ekipa Svobode je prvenstvo začela odlično in se, ko je Hrovatič v petem kolu zadel za zmago proti Leotarju, celo izenačila na drugem mestu. Teden kasneje je prišel prvi poraz, nato pa nova suverena zmaga proti Iskri. Tudi to ni premamilo domače publike in na derbiju proti vodilnemu Proleterju se je resda v dežju zbralo zgolj kakih 500 gledalcev. Videli so zaslužen poraz Svobode, ki je počasi začela drseti po lestvici navzdol. A do obrata forme je prišlo v najboljšem možnem trenutku in sredi Viča je konec oktobra v mreži Maribora povsem nepričakovano odjeknila petarda. Ob avtogolu gostov so za najvišjo zmago v drugi ligi zadeli Hrovatič, Petrik, Poljanšek in Omanovič. Zaključek jeseni ni bil ravno za v anale in Svoboda je prezimila na štirinajstem mestu. Pomladanski del je bil nekoliko boljši in moštvo se je konstantno gibalo okrog črte, ki je še omogočala obstanek. Na koncu mu je uspelo, z zmago v zadnjem kolu v Visokem pa je celo prehitelo Maribor in Rudar ter se uvrstilo na deveto mesto. To je pomenilo novo sezono na zvezni ravni, a finančna situacija je po odhodu Mercatorja postajala vse težja.

Kmalu se je izkazalo, da bo osma sezona v drugi jugoslovanski ligi za Svobodo tudi zadnja. Po jesenskem delu so rdeči z eno zmago in štirimi remiji zasedali krepko zadnje mesto in praktično že izgubili kakršnekoli možnosti za obstanek. Uprava se je na koncu odločila, da ob obupnih razmerah v klubu nima smisla vztrajati in Svoboda je pred nadaljevanjem lige izstopila iz tekmovanja. Z amaterskim moštvom se je leta 1982 tako začela nova pot v najnižjih ligah. Konkurenca tam ni bila pretirano huda, a vseeno so Vičani potrebovali pet let, da so se iz ljubljanskega okvira prebili vsaj do zahodne območne lige. V njej so že prvo sezono dosegli drugo mesto, kar je bo širitvi slovenske lige celo zadoščalo za napredovanje. Neizkušena ekipa, v kateri je med drugim igral tudi mladi Dejan Djuranovič, se v višjem rangu ni znašla najbolje in je po eni sami sezoni izpadla nazaj, pa čeprav ni igrala tako slabo in je tekmovanje zaključila celo s pozitivno razliko v zadetkih. Sledilo je tretje mesto v območni ligi 1990, torej ravno v času zapleta z mozirskim Elkrojem, prvim klubom, ki je zaradi financ izstopil iz slovenske lige. Pri nogometni zvezi so se lotili reševanja situacije in Svoboda je tik pred začetkom prvenstva v dodatnih kvalifikacijah proti Dravinji dobila priložnost napredovanja med elito. Na prvi tekmi ji je uspelo doseči prednost s 3:1, kar je ob remiju brez golov na Dobravi zadostovalo za uspeh.

V zadnji sezoni pred osamosvojitvijo je Svoboda z bolj ali manj neznanim kadrom po nepričakovani priložnosti doživela še svoj poslednji preblisk. Moštvo, za katerega so med drugim igrali Silvester Štok, Dušan Kosič, Rihard Udovič, Sašo Udovič in veteran Darko Hegler, je presenetilo konkurenco in prišlo vse do tretjega mesta. Zaostali so le za nesojenim medrepubliškim ligašem Rudarjem in ambicioznim sosedom Slovanom, ki sta takrat oba imela zavidanja vredni ekipi. Dobre igre pa niso ostale neopažene, Štok in Udovič sta v pomladanskem delu dobila celo poziv v slovensko reprezentanco. Le ugibamo lahko kaj bi ta ekipa dosegla v prihodnjih letih, če ne bi proces osamosvojitve prinesel povsem spremenjene in močnejše lige. Pri Svobodi so se na prehod kar dobro pripravili in v klub pripeljali odlična napadalca Janeza Mraka iz Slovana in Antona Usnika iz Olimpije, moštvu pa sta se priključila še mlada Ilija Kitič in Željko Mitrakovič. Po jesenskem delu so bili le trinajsti, Usnik je odšel v Kaiserslatern in v klubu so se odločili ekipo vnovič okrepiti. Prišli so Dejan Stefanovič iz Olimpije, Peter Koželj iz Ljubljane in Vili Bečaj iz Jadrana, vse skupaj pa je na koncu zadoščalo za enajsto mesto. Naslednje leto je bilo bolje in predvsem po zaslugi zadetkov dotlej anonimnega Ermina Šiljaka iz Ilirije, se je ekipa na čelu z Željkom Mitrakovičem, Milošem Kostičem, Janezom Mrakom, Tomažem Kavčičem in Muhamedom Čosičem prebila do zelo dobrega šestega mesta. Nekateri boljši igralci so po sezoni zapustili klub, liga se je iz leta v leto krčila in Svobodi je bilo vse težje. Leta 1994 so se s trinajstim mestom rezultatsko sprva še izvlekli, a se je ta številka kaj kmalu izkazala za nesrečno.

Tistega avgusta se je namreč dogajala ena največjih fars v zgodovini slovenske lige. Le dan pred začetkom prvenstva je nekdanji igralec in takratni menedžer Anton Hrovatič finančno obubožano Svobodo uspel »združiti« s Slavijo, preregistrirati vse igralce in tako čez noč spraviti Vevče v prvo ligo. Da bi nekoliko prikrili malverzacije, na NZS kot člana prve lige v tisti sezoni še vedno vodijo Svobodo, pa čeprav so na Viču takrat v resnici morali igrati v petorazredni medobčinski ligi. To so že v prvi sezoni gladko osvojili in se ekspresno prebili vsaj do četrtega ranga. Prvo sezono prve ljubljanske lige so za Ilirijo in Belinko končali kot tretji, pa drugo takisto, a sta jim šli na roko odpovedi vodilnih ekip, tako da so se leta 1997 uvrstili vsaj v 3.SNL. Ta je tisto leto še zadnjič potekala po sistemu vzhod-zahod, Svoboda pa se je z drugim mestom uvrstila v kvalifikacije za napredovanje. Blaž Puc, Flamur Rustemaj, Vlado Tratar, Damir Matanič in soigralci so se v dveh tekmah pomerili s Factorjem, vse pa je bilo jasno že po prvi, ki so jo na Ježici s 4:0 dobili domačini. Svoboda je tako nadaljevala v novoustanovljeni 3.SNL center, kjer se jim je prihodnjo sezono s tretjim mestom za Ivančno Gorico in Kolpo napredovanje vnovič izmaknilo. Sledile so še tri nekoliko slabše sezone, v šesto pa jim je vendarle uspelo. Leta 2003 je Svoboda s točko prednosti pred Factorjem le osvojila tretjo ligo.

V krstni drugoligaški sezoni so za Svobodo med drugim nastopali Jasmin Handanovič, Merim Ajderpašić »Pele«, Dejan Kefert, Osman Begić, Matej Hočevar, Sanel Konjevič in Andraž Kirm, ki so prikazali nekaj kar všečnih predstav. Doma so med drugim padli Aluminij, Izola in Triglav, žal pa tudi to ni predramilo ljubljanske publike, ki na Viču že kakšnih dvajset let ni gledala kdove kako kakovostnega nogometa. S končnim osmim mestom moštvo ni imelo nikakršnih težav glede obstanka, nasprotno se je začelo celo ambiciozno pripravljati na naslednjo sezono. V njej sta Svobodo okrepila Dejan Gavrilović in Smajo Bečkanović iz Ljubljane, ob starih asih pa ji je uspelo priti celo do tretjega mesta. Ob boljšem uvodu v sezono bi verjetno lahko končali še više, saj so kasneje med drugim v Velenju porazili celo prvake. Kljub tretjemu mestu pa so se Vičani nato poleti z eno nogo že znašli med elito. Do ključnih dogodkov je namreč prišlo po koncu tekmovanja in v slovenskih medijih so po razpadu Ljubljane, Olimpije in Mure, objavili novico, da bo NZS v ligo naknadno povabila tudi Svobodo in Livar. Do tega nato ni prišlo, ligo so zmanjšali na deset klubov in Svoboda je morala ostati v nižjem rangu. Tam je pred novo sezono veljala za favorita, sploh po tem, ko so že tako močno moštvo še dodatno okrepili Damir Botonjič, Rok Hanžič, Gregor Režonja in Milan Manojlović. Jesenski del ni bil pretirano uspešen, v upravi so ugotovili, da so se finančno nekoliko zašteli, najboljši igralci so zapustili klub in Svoboda se je prek zime prelevila v kandidata za izpad. Dejansko ji tudi spomladi ni šlo nič bolje in s točko zaostanka za Zagorjem  se je po treh sezonah morala nepričakovano preseliti nazaj v tretjeligaško druščino.

V tretji ligi je klub igral le eno sezono, saj so ga na zvezi že 2007 zaradi finančnih težav izključili iz tekmovanja. Po letu životarjenja z domačim kadrom v peti ligi, se je uprava odločila priskočiti na pomoč Interblockovemu predsedniku Jocu Pečečniku, ki je megalomansko začel graditi piramido nogometnih klubov po Ljubljani. Na Viču je igralo B moštvo Interblocka in celo osvojilo četrto ligo, a po njegovi razpustitvi ni bilo možnosti prenosa tekmovalnih pravic na Svobodo.  Ta je tako začela novo samostojno pot v najnižji ligi, kjer je ob pomoči nekaterih bivših legend uspešnih mladinskih generacij že prvo leto osvojila naslov prvaka. Hočevar, Kefert, Starčevič in Ajderpašić so ob pomoči mlajših soigralcev prihodnje leto osvojili še ljubljansko regionalno ligo in klub se je vrnil vsaj v 3.SNL. Tam je jesenski del odigral odlično, nakar so se spet pojavile že znane težave in z zadnjim mestom se je obubožana Svoboda lani vrnila nazaj na ljubljanski nivo. Moštvo so zapustili praktično vsi boljši igralci, od izkušenejših pa sta ostala praktično le vratar Ivanov in kapetan Ajderpašić. Od spremenjene zasedbe, sploh po slabšem začetku, ni bilo pričakovati veliko, toda na koncu so se mladi le uigrali in se vmešali celo v boj za naslov prvaka. Na medsebojni tekmi v zadnjem kolu je bil Jezero Medvode boljše in nekdanji jugoslovanski drugoligaš bo še nekaj časa igral v četrtem rangu.

Avtor: Tim Dobovšek