KOMENTAR: Pomanjkanje ambicij ali iskanje alibijev?

Foto: Jure Banfi

Srečko Katanec, selektor članske izbrane vrste, je v sredinem gostovanju na nacionalni televiziji, v oddaji Športni izziv, ki si jo, če si je še niste uspeli, lahko ogledate na tej povezavi, med drugim znova poudaril, poudaril, da se Slovenija ne more kosati za prvi dve mesti v kvalifikacijski skupini, saj ima Švica in Anglija kakovostnejši zasedbi.

V zgornjo trditev seveda ne gre dvomiti, saj so Švicarji in Angleži realno resda kakovostnejši reprezentanci. Bolj v oči bode dejstvo, da selektor omenjeno trditev ponavlja iz nastopa v nastop in zato se del javnosti že upravičeno sprašuje, če gre pri tem zgolj za iskanje alibijev ali pomanjkanje ambicij. Ob tem naj spomnimo, da Aleksander Čeferin, predsednik Nogometne zveze Slovenije, za razliko od kvalifikacijskega ciklusa za preboj na Svetovno prvenstvo 2014 v Braziliji, ko je reprezentanco vodil še Slaviša Stojanović, ravno tako ni jasno izrazil tekmovalnih ciljev, ki so bili v začetku obdobja Stojanovićevega selektorjevanja povezani s prebojem med najboljših 32 ekip na svetu.

Sam vseeno verjamem, ali bolje rečeno upam, v prvo možnost, to je iskanje alibijev. Selektor je namreč pri svojih javnih nastopih mnogokrat (ne)namerno nejasen, o čemer se je pred časom v enem od svojih komentarjev razpisal Andrej Miljković, eno od nogometnih peres športnega časnika Ekipa24. Slednji ima vsaj po mojem mnenju, ne glede na to, da zna v svojih komentarjih selektorja marsikdaj pošteno “brcniti v piščal”, pri tem povsem prav. Katanec je namreč v svojih izjavah velikokrat dvoumen. Pa ne bom trdil, da je to zgolj njegova težava, saj večini slovenskih trenerjev kakšna ura ali dve inštrukcij o komunikacijskih veščinah ne bi ravno škodovala. Pa da ne bomo zašli z osrednje teme… Tudi Katanec osebno si z zadnjimi izjavami, naj si bo tista o Iličićevem nevpoklicu kot načinu motiviranja, ali pa nastop po tekmi s Kolumbijo, ko se ni želel udeležiti novinarske konference, temveč je svojo izjavo podal le v mešani coni in se takrat na ne ravno jasen in neposreden način dotaknil tudi svoje prihodnosti na klopi reprezentance.

Katanec tako svojo prihodnost, kot sem vsaj sam razumel po ogledu v uvodu omenjene oddaje, pogojuje tudi s poročanjem slovenskih novinarjev oziroma medijev. Paradoks, ki pa obenem nakaže še na eno težavo, pomanjkljivost oziroma hibo slovenskih športnikov in športnih delavcev. Ti se namreč sami pri sebi (pre)hitro označijo za novinarske žrtve, pa čeprav gre tudi za argumentirane objave in, če se izrazim v nogometnem žargonu, ne za “nabijanja na prvo žogo”.

Tako se včasih sprašujem, kako bi ta isti kariero gradili v športno in novinarsko, del javnosti namreč velikokrat spomni, da smo slovenski novinarji velikokrat premalo kritični, bolj razvitih državah, kjer so športniki še pod večjim drobnogledom sedme sile, v državah, kjer znajo novinarji na športnike vršiti precej večji pritisk, a so zato v očeh športnikov obravnavani kot enakovredni subjekti, ne pa kot se velikokrat zgodi v Sloveniji, ko je sedma sila označena kot “ne bodi ga treba”. Ena od poglavitnih nalog novinarjev je tudi kritičnost, ki mora biti resda utemeljena, in kot taka predstavlja tudi ogledalo javnim osebnostim, vemo pa, da vselej s podobo v zrcalu nismo najbolj zadovoljni.

Katanec v tem trenutku s podobo v ogledalu očitno ni zadovoljen, a kljub vsemu izgovarjanje na lobije, ki iščejo njegov odhod, v povezavi z njegovimi nejasnimi in dvoumnimi izjavami izpade precej jokavo. Pa zopet ne bo trdil, da je pri čem takem edini, ki radi posežejo po takšnih zasilnih zavorah…

V sredinem gostovanju v Športnem izzivu je Katanec napovedal, da se bo v bližnji prihodnosti posvetil tudi temi o lobijih in novinarjih, a bo verjetno vprašanje o tem, če v svojih izjavah išče alibije ali pa se je zadovoljil s povprečjem, ostalo odprto? Tudi s tem, ko poudarja, da imata Švica in Anglija kvalitetnejše nogometaše, sam pa posredno zapira vrata najboljšim, ne glede na muhe Iličića, pa dela medvedje usluge vsem kritikom, a to je že tema za kdaj drugič. Recept je enostaven, marsikakšna rešitev se skriva tudi v jasnejših izjavah, kritike, naj si bodo te utemeljene ali ne, pa bodo tako ali tako obstajale vedno… A vseeno, če naj mediji ne bi smeli postavljati nerealnih ciljev, potem tudi selektor nogometne reprezentance ne bi smel “narekovati” uredniške politike medijev.