Foto: Vienna FC Deli na Facebook Deli na Twitter Deli na Google+ Deli na Reddit Deli na Pinterest Deli na Linkedin V slovenskih navijaških krogih so kritike tukajšnjega ligaškega nogometa pogosto povezane z zgledi iz tujine, predvsem Avstrije. »Samo pri nas, v Avstriji imajo to urejeno« in »Pri Avstrijcih se to ne bi zgodilo,« so pogoste fraze, ki merijo na to, kako je v avstrijskem nogometu vse boljše kot v Sloveniji. Pa je tudi res tako? Seveda je neizpodbitno dejstvo, da so plače ligaških igralcev v Avstriji neprimerno višje kot v Sloveniji, od koder prihajajo celo v nižje avstrijske lige, a hkrati moramo upoštevati, da ima Avstrija skoraj petkrat večji trg in več kot dvakrat višji BDP na prebivalca. Pri pregledu se zato ne bomo osredotočili na igralce, pač pa na stvari, ki so pomembne za gledalce in navijače, še posebej tiste organizacijske, ki niso vedno neposredno povezane s količino denarja. Prva kritika slovenskega ligaškega nogometa je, da v ligi igrajo številni manj zanimivi klubi, katerih tekme »ne zanimajo nikogar« in ki za povrh še med seboj igrajo kar štirikrat. V Avstriji je gledanost tekem neprimerno večja (kot rečeno moramo upoštevati, da ima ta država nekajkrat več prebivalcev), a so razlike ogromne. Sloviti Rapid gleda desetkrat več gledalcev kot manjše klube. Teh je kar za polovico lige, prihajajo pa iz mestec kot so Volšperk (Wolfsberg), Mattersburg, Ried, Mödling in Altach, ki imajo 25 tisoč in manj prebivalcev (ustrezna primerjava za Slovenijo je 5 tisoč in manj) in ki svoje stadione polnijo predvsem na tekmah z dunajskima velikanoma. Prav tako imajo Avstrijci povsem enak štirikrožni sistem kot SNL, zato si tudi tam tekmo kot denimo Grödig – Ried gledalci lahko ogledajo štirikrat v sezoni. Kar se tega tiče torej slovenska liga že zdaj ni prav dosti drugačna, Olimpija in Maribor imata skoraj desetkrat večjo gledanost od Aluminija in Krke, ki ljubljanskih in mariborskih navijačev ne zanimata pretirano, slednja pa tribuno polnita prav proti prvo omenjenima. Druga (in povezana s prvo) kritika nogometnega sveta pod Alpami je, da v ligi ni tradicionalnih klubov, kot so denimo Mura, Nafta, Izola, Rudar Trbovlje, Železničar in še kdo, ki so v veliki meri propadli ali pa propadajo. Tudi tu ni v Avstriji prav nič drugače. Tirolski velikan Wacker iz Inomosta (Innsbrucka) je propadel že dvakrat, trenutno pa igra v drugi ligi skupaj z LASK-om iz Linca, ki je pet let nazaj ostal brez licence in padel na amaterski nivo. V tretji ligi je tik pred propadom najstarejši avstrijski klub First Vienna, že prej pa je enaka usoda doletela celovško Austrio. Pred časom je propadel tudi graški GAK, ki zdaj spet začenja z ničle in še bi lahko naštevali. Ko sta propadali Olimpija in Mura, se je marsikomu nepodučenemu zdelo, da se to na urejenem zahodu načeloma ne dogaja, a vidimo, da ne gre za nikakršno slovensko posebnost in da se tudi onkraj Karavank odvijajo povsem enake zgodbe, v katerih lahko navijači kaj hitro ostanejo brez svojega ljubljenega kluba. Tudi po tem torej slovenska liga ni drugačna od Avstrijske. Tretja kritika meri na nogometni ustroj, na urejenost vseh lig, kjer so pravila jasna, kjer najboljši napredujejo in najslabši izpadajo. To naj bi se po mnenju nekaterih pri nas počelo vse preveč po domače, a poglejmo, kako je v Avstriji. Lani sta denimo v drugi ligi zaradi neizpolnjevanja licenčnih zadev izpadla in skoraj propadla velikana in soimenjaka, Austria Celovec in Austria Salzburg, ki zdaj životarita pri dnu tretje, v ligi pa je ostal zadnjeuvrščeni dunajski FAC, ki bi po vseh pravilih UEFA moral izpasti. Ko je NZS pred leti v drugi ligi pustila zadnje Šmartno so se nekateri smejali, a zopet, nič takega, kar se ne bi dogajalo tudi pri sosedih. Sem sodi tudi primer Lieferinga, ki se v drugi ligi bori za sam vrh, a ne sme napredovati, saj je filiala. Verjetno ni treba posebej poudarjati, da omenjenega kluba, čeprav je pri vrhu, ne gleda praktično nihče in da v ničemer ne pripomore k atraktivnosti lige. Zgodba Maribora B po avstrijsko torej. Podobne stvari se dogajajo tudi v tretji ligi, kjer klubi kljub naslovu prvaka ne napredujejo, lani nazadnje denimo Ritzing. Četrti argument trdi, da je problem slovenske lige, da se klubi napajajo iz »netržnih virov«, iz »državnih jasli«, iz občinskega denarja in paradržavnih podjetij. Četudi morda ligaški sistem v Avstriji ni idealen, pa je vsaj klubska organizacija takšna, kot bi morala biti, pravijo nekateri. Analiza, ki so jo pred nekaj leti opravili Brand, Nieman in Spitaler, pa dokazuje, da so prihodki avstrijskih klubov povsem netipični za nogometno Evropo, saj od TV pravic dobijo izredno malo denarja, kar dve tretjini pa od političnih ali politiziranih sponzorjev, ki se jim ekonomsko ne splača vselej vlagati omenjenega denarja. Klubi in njihova usoda so zato pogosto povezani s posamezniki, kakršni so denimo Hannes Kartnig, Frank Stronach ali nenazadnje tudi Dietrich Mateschitz. Tu se lahko omeni tudi Jörga Haiderja in njegove politične naslednike, ki so v celovški klub »zmetali« milijone občinskega denarja. Slovenske nogometne zgodbice povezane z »Vuki, Popovići in njihovimi občinami« tako ne izpadejo nič posebnega oziroma nič, kar se ne bi dogajalo tudi v Avstriji. Enako pa seveda velja tudi za sestavo proračuna, kjer »tržni dohodki« tudi v Sloveniji predstavljajo le manjši del. Peti argument je povezan s tem, da slovenski klubi izgubljajo identiteto, spomnimo se denimo Gorice ali pa Zavrča. V Avstriji ni treba dolgo iskati, Red Bull Salzburg, aktualni in najverjetneje bodoči prvak ter prvak večine sezon od 2009 (še ena podobnost s Slovenijo in Mariborom), je nastal po tem, ko so klub kljub ogromnim protestom preimenovali in prebarvali Austrio (spomnimo se Factorja), nekdanji ponos solnograškega. Z izjemno vezista Laimerja Red Bull tudi ne ponuja priložnosti mladim domačim igralcem, temveč raje kupuje »tujce sumljivih kvalitet«, kakor radi rečejo slovenski kritiki. Kot »popolnoma zgrešen nakup« se je tako letos recimo izkazal Josip Radošević. Seveda slovenskih navijačev na drugi strani večinoma ne moti, ko slovenski igralci odhajajo igrat v Avstrijo. Moti pa avstrijske in te na tekmah nižjih lig, sploh na Koroškem, pogosto žalijo in zmerjajo slovenske in druge igralce. Tudi tu torej ne obstaja nikakršen slovenski »problem navijaškega rasizma«, ki ga v Avstriji ne bi bilo. Nogometni svet torej pri nas ni tako zelo drugačen kot v Avstriji, vsaj ne tako zelo, kot bi to nekateri radi predstavili. Tam je sicer vse večje in se vrtijo višje številke, a ustroj je v osnovi zelo podoben. Tistim, ki si želijo, da bi pri nas uvedli avstrijski model, lahko rečemo, da je ta v veliki meri že tu. Za izboljšanje slovenskega klubskega nogometa pa bi si morda lahko v prihodnje izbrali kakšen drug model, če se že hočemo s kom primerjati. Avtor: Tim Dobovšek T. D. L.
