Zgodovina Prve Lige: Sezona 1997/98

Foto: Boštjan Šmalcelj

Sedma sezona prvoligaškega tekmovanja je prinesla nove trende, saj je klubom začelo zmanjkovati kapitala za tuje okrepitve in so prvič bolj resno posegli po mladih igralcih iz svojih mladinskih selekcij. Z vrnitvijo Vevč pa je liga nazaj dobila tudi mestni derbi. Slabši klubi so v sezono lahko prvič štartali bolj sproščeno, saj se je napovedala širitev lige.

Pričakovano je naslov ubranil Maribor, ki je že pred sezono veljal za daleč prvega favorita. Štajerci so pod Prašnikarjevim vodstvom spet slabše začeli in imeli na polovici že osem točk zaostanka za vodilno Muro. Prišlo je do konfliktov znotraj ekipe, pritiskov na sodnike in menjave predsednika kluba, kar je očitno vse pozitivno vplivalo na nadaljevanje prvenstva. Čeh, Fridl, Kek in soigralci so v pomladnskem delu povozili nasprotnike in zasluženo osvojili drugo lovoriko. Tako finančno kot navijaško Maribor pač ni imel konkurence na slovenski sceni.

Za presenečnje sezone je poskrbela Mura, ki se je z relativno mladim kadrom prebila v sam vrh. Koblencerju je s Krojači jeseni uspevalo prav vse, vrhunec so dosegli s suvereno zmago v Ljudskem vrtu in vse bolj je dišalo po senzaciji. Žal pa ekipa s Cipotom, Škaperjem in Vogrinčičem na čelu v zaključnem delu ni zdržala pritiska v boju za naslov, a na veselje številčne publike obranila vsaj drugo mesto. Z uspešnim vključevanjem lastnih talentiranih mladincev so pri Črnobelih poleg evforije v Prekmurju poskrbeli tudi za veliko odobravanje širše nogometne javnosti.

Znova je bila blizu tudi Gorica, ki se je s četrto zaporedno uvrstitvijo med prve tri že povsem utrdila med najboljšimi slovenskimi klubi. Po slabšem začetku pod Pertičevim vodstvom je na stolček sedel neizkušeni Katanec, ki je povsem preporodil ekipo, a mu je za še večji probrat na koncu zmanjkalo krogov. Vrtnice z Bečajem, Debenjakom in Ostercem so imele kar všečno igro ter tudi najboljši domači izkupiček v ligi, kar pa vseeno ni predramilo goriške publike.

Primorje je po odlični sezoni pred tem spet padlo v realnost. Moštvo z Žlogarjem, Ipavcem in Rastoderjem v glavnih vlogah se je borilo predvsem za primat v Vipavski dolini, saj jim je za kaj več manjkalo kvalitete. So pa zato toliko bolje nastopali v pokalu, a so na zadnji stopnički tudi tam klonili.

Spet je povsem razočarala Olimpija, ki je v nekaj sezonah postala že čisto povprečen prvoligaš. Od moštva s Filekovičem, Ekmečićem in Kitičem bi realno težko pričakovali mnogo več, zato je tudi Perica kljub slabšim rezultatom na klopi ostal preko celotne sezone. Očitno je Zidarju zmanjkalo rešitev in zmag vajeni navijači so bili lahko upravičeno zaskrbljeni. Svetli točki sta bili zgolj zmaga na enem izmed večnih derbijev ter Ekmečićeva lovorika za najboljšega strelca.

V zlati sredini je zopet končalo Celje, šlo pa je za še eno sezono brez presežkov. S številnimi zadetki je moštvo reševal predvsem odlični Kamberović, a mu ostali del ekipe s Sivkom in Sankovičem na čelu nekako ni sledil. Indiferentna celjska publika se je zato zopet odzvala z najnižjim obiskom lige.

Še enkrat več je razočaral Rudar, ki so ga kljub drugačnim izkušnjam pred sezono mnogi zopet navajali kot enega izmed favoritov. Ekipa s Kosičem, Gajserjem in Pavlovičem je nedvomno imela dovolj potenciala, a se Ob jezeru ta spet ni hotel pretvoriti v točke. Knapi so se sicer lahko pohvalili z odlično obrambo, jim je pa zato toliko bolj manjkal izrazit strelec. Kvaliteto so Velenjčani dokazali zgolj v pokalu, kjer so se sprehodili do naslova.

Brez večjih težav se je spet rešil Korotan, ki je ob izredno defenzivni igri potrebne točke zopet nabiral doma. To hiberniranje tik nad cono izpada je očitno še naprej povsem zadovoljevalo prve lige lačno koroško publiko.

Zaradi širitve lige se je z devetim mestom in ogromno gledanostjo zopet rešil obubožani Potrošnik, medtem ko je projekt Vevče še v drugo neslavno propadel, saj tudi Delorenzova selitev na Slovan ni obrodila sadov.