Zgodovina Prve Lige: Sezona 1993/94

Foto: Boštjan Šmalcelj

93/94: Zelene so vse trate

V tretji sezoni slovenskega prvoligaškega nogometa se je število klubov zmanjšalo na 16, s čimer naj bi bila redukcija končana. Tako sta v nižji rang prvič vodili zgolj zadnji dve mesti, tako da so sezono mirneje pričakali tudi klubi v spodnjem delu lestvice. Tja sta se vrnila stara znanca izpred dveh sezon, Jadran in Primorje.
Še tretjič, spet izjemno suvereno, je absolutno premoč v državi potrdila Olimpija. Zeleni s Pavlinom, Zulićem, Protego in Novakom so vse dvome o prvaku razrešili že na začetku, saj so prvih enajst krogov ostali neporaženi. Pod Prašnikarjevim vodstvom niso popuščali niti v nadaljevanju, privoščili so si namreč le dva poraza, za Bežigradom pa oddali edino točko zgolj Mariboru, medtem ko so ostale tekme večinoma zaključili s hokejskimi izidi. Bežigrajčani so takorekoč povsod kazali takšno premoč, da so se zdeli na prestolu praktično nedotakljivi.
Najboljša med ostalimi je bila Mura, ki je s Šoškićem na klopi bržkone odigrala svojo najboljšo sezono. Odlične predstve je nekoliko pokvarilo le dejstvo, da so tako v prvenstvu kot pokalu končali na drugem mestu. Ekipa z Belcem, Gliho in Breznikom v glavnih vlogah je imela pač smolo, da so ravno tisto sezono naleteli na izjemno razpoloženo Olimpijo, saj so bili ostali tekmeci daleč zadaj. Nobenemu izmed njih tudi ni uspelo slaviti na Fazaneriji, kar je še dodatno veselilo zvesto večtisočglavo množico.
Še najbolj konkurenčen vodilnima je bil Maribor, ki pa je tokrat prvič končal nižje od drugega mesta. V moštvu so sicer bili Binkovski, Karič in Šimundža, a so finance vendarle nekoliko omejevale boj za sam vrh. Mladi strateg Horjak je kljub neizkušenosti svojo nalogo opravil dobro, pri čemer so ga reševali predvsem standardno dobri izidi doma ter številni zadetki novinca Bozga. V Ljudskem vrtu so se tolažili vsaj s pokalno lovoriko.
Za Celje je bila to ena uspešnejših v tistih letih, saj ni po devetem in desetem mestu skoraj nihče pričakoval takšnega podviga. Do njega je prišlo tudi po zaslugi Zavrla, ki je odlično vodil svoje zvezdnike Gorška, Sešlarja in Turka, ter med drugim povsem porazil tudi tako superiorno Olimpijo. V nadaljevanju je pod vodstvom Baumana kvaliteta rahlo padla, a so Grofje kot druga najuspešnejša domača ekipa na Skalni kleti zbrali dovolj točk za obranitev visoke četrte pozicije.
Blizu jim je bila Gorica, ki ni praktično v nobenem segmentu spominjala na potencialnega pretendenta za vrh. Še najbližje temu je bil trener Mendaš, čigar slava pa je že nekoliko pojenjala. Tudi kader z Valentinčičem, Debenjakom in Srebrničem je bil sicer kvaliteten, a niti en igralec ni uspel zabiti več kot sedemkrat. Solidna igra, povprečna gol razlika in peto mesto so se tako zdeli povsem realni.
Pod okriljem lokalnega veleposlovneža Ketlerja je visoko letal Potrošnik, kakor se je dolga leta po sponzorju imenoval ta beltinški prvoligaš. Po dveh kriznih sezonah so v vasi z 8000 prebivalci prvič lahko spremljali povsem konkurenčen slovenski klub. Pripeljali so drage okrepitve, Škaper in Miloševič sta bila v vrhu lestvice strelcev, Šuma pogosto nabito polna in evforija v Prekmurju na vrhuncu.
Nekoliko slabše je plul Koper, ki se mu po osamosvojitvi nikakor ni uspelo približati najbolšim. Kanarčki z Gunjačem in Bečajem so imeli vsako leto nekoliko manj kakovostno ekipo, rezultatsko pa so ostajali nekje na istem oziroma je bilo takratno sedmo mesto celo njihovo najboljše. Navijače je razveseljevala vsaj dobra domača forma, na Bonifiki je namreč slavila zgolj Gorica.
S podobno situacijo se je soočal tudi Rudar. Prvak iz leta ’91 je ves čas životaril na sredini lestvice in tako je bilo tudi v tretje. Kader z Bulajičem, Vidovičem in Spasojevičem spet ni bil slab, a Jarc nekako ni zmogel potegniti iz igralcev več od skromnega devetega mesta. Tudi (finančna) moč Rudnikov je nekoliko usihala in Velenje je vse bolj drselo v povprečje.
Zato pa so imela za seboj še eno povsem spodobno sezono Živila z Naklega. V zadnjem krogu so Gorenjci pred domačo publiko sicer iz rok izpustili šesto mesto, a je bil končni izkupiček, upoštevajoč to, da je bil edini zvezdnik v moštvu tujec Vorobjev, vseeno odličen. Seveda ne gre prezreti tudi dejstva, da jih je pol sezone vodil legendarni Branko Oblak.
Na obali se je nadaljeval potop Izole, ki ni več spominjala na klub, ki se je še prejšnjo sezono v Evropi boril z največjimi tistega časa. Prenovljen stadion na tribune ni več privabljal prav veliko gledalcev, so pa zato bolj uživali tisti na gostovanjih, kjer izola s štirimi remiji in enajstimi porazi ni bila dostojen tekmec. Kriza iz prejšnje sezone se je le še poglobila.
Hud padec po lestvici je doživela tudi Ljubljana, vse skupaj je bilo zgolj nadaljevanje poraznega zaključka iz sezone pred tem. Avto-moto zveza očitno ni bila sponzor, ki bi lahko rešila krizo ljubljanskega nogometa, Šiškarjem pa so se odhodi igralcev močno poznali. Šporar, Plešinac in Srovin so skušali rešiti situacijo, a se zdi, da je bilo enajsto mesto v takratnih pogojih klubski maksimum. Kljub vsemu je vodilne lahko veselilo vsaj to, da so ohranili status številke dve v mestu, s čimer še niso sodili med tiste najbolj ogrožene.
Tem se je približevala Svoboda, ki je bila glede na igro na koncu lahko še zadovoljna s precej mirno zagotovljenim obstankom. Največ je k temu pripomogel drugi strelec lige Šiljak, ki pa je že med odmorom presztopil k prvakom. Na drugi strani prestolnice je tako nekako umiral optimizem, končno 13. mesto pa je napovedovalo črno usodo nekoč slovitega kluba.
Kot novinec je lepo presenetilo Primorje, saj javnost od kluba iz Ajdovščine ni pričakovala preveč. Z Lučićem v glavni vlogi ter občasno pomočjo burje so si na skromnem domačem igrišču nabrali prepotrebno zalogo točk.
Jadran se je v nasprotju s pričakovanji celo nekako rešil ter si zagotovil še tretjo sezono med prvoligaši, te sreče pa nista imela osiromašena Krka z zgolj dvanajstimi točkami in tudi že prvi ljubljanski klub na listi za odstrel, Slovan.