Zgodovina Prve Lige: Sezona 1994/95

Foto: Boštjan Šmalcelj

Kljub drugačnim napovedim so se v vodstvu nogometne zveze pred četrto izvedbo slovenske nogometne lige odločili, da bodo ligo s 16 skrčili na zgolj 10 klubov, kar je pomenilo izpad praktično polovice sodelujočih. Tudi novinca Kočevje in Primorje nista bila ravno navdušena nad tako odločitvijo.

Četrti naslov je spet pričakovano osvojila Olimpija, ki je bila takrat pač absolutna številka 1 na slovenski sceni. Vendar tudi za Bežigradom ni bilo vse več tako idilično kot prejšnja leta. V Evropi so zeleni izpadli proti Eintrachtu, prišlo je do sporov znotraj ekipe, nekaj slabših rezultatov in kmalu je moral oditi tudi Prašnikar. A na koncu je vendarle odločila nesporna kvaliteta ekipe s Pavlinom, Šiljakom, Knavsom in Protego na čelu, navijačem pa se je tisto leto prvič predstavil tudi Cime, ki je pred sezono prišel s Slovana. Vseeno pa so kar precejšnje število prejetih zadetkov, dva domača poraza ter le dve točki prednosti pred večnimi rivali vendarle nakazovali manjše težave ljubljanskega velikana.

Spet je bil drugi Maribor, ki mu nikakor ni uspelo ogroziti “Žabarjev”. Tokrat je bila razlika res minimalna, odločilni pa bržkone obe medsebojni tekmi, ki so ju vijoličasti izgubili. Poleg tega je ob koncu sezone Štajerce sredi Ljudskega vrta presenetil še Potrošnik. Ekipa s Šimundžo, Kekom, Židanom in ostalimi zvezdami je bila vseeno precej kvalitetna, Horjak je gradil za prihodnost in Štajerci so že sanjali naslove.

Nekoliko je presenetila Gorica, ki je bila pravi HiT sezone. S pomočjo dobrega sponzorja je imel tako Šoškič na voljo precej solidno ekipo, največ pa je stavil na nov napadalni dvojec, pred sezono je prišel Valentinčič, med zimskim odmorom pa še drugi strelec lige Nikčevič. Vrtnice so blestele predvsem doma, kjer so bili najuspešnejša ekipa lige, saj je v Športnem parku slavila zgolj vedno nevarna Ljubljana.

Ena redkih ekip, ki so zadovoljne končale sezono, je bila nedvomno Mura. “Krojači” so namreč osvojili svojo prvo in za zdaj tudi edino lovoriko v samostojni državi. V ligi so resda končali na visokem četrtem mestu s štirimi točkami zaostanka, a to sezono je bilo pomembnejše pokalno tekmovanje. Breznik, Kokol, Gajser in ostali so konec maja zasluženo dvignili kanto po minimalni zmagi nad večnimi poraženci s Celja in soboška publika je vsaj enkrat prišla na svoj račun.

Podobno evforijo je doživljal Potrošnik iz Beltincev, kjer so astronomske okrepitve končno začele upravičevati svoj sloves. Beltinški Kanarčki so letali visoko, Škaper je bil prvi strelec lige, v Šumi je padla Olimpija, zabili so neverjetnih 73 golov, dolgo časa so bili na drugem mestu, doma so ostali nepremagani in kazalo je, da bo Ketlerju projekt evropskih Beltincev dejansko uspel. A kot že tolikokrat v našem nogometu je gospodarsko-kapitalski projekt počasi začel pešati, tako da, sicer visoko peto mesto in zaostanek za Muro na koncu sezone nista povsem navdušila presenetljivo številnih navijačev Potrošnika.

Celje se je spet lahko pohvalilo s solidno sezono in šestim mestom, vseeno pa to ni odvrnilo vodstva, da ne bi kar dvakrat odstavili trenerja. Kar se ostalih dimenzij tiče, sezona na Celjski kleti ni prinesla večjih presežkov. Navijači so se lahko veselili predvsem mirnega obstanka in zelo dobre obrambe.

Spet je v zlati sredini končal Rudar in spet so imeli knapi s Balagičem, Komarjem in Pavlovičem v glavnih vlogah več kot solidno ekipo, ki na igrišču ni pokazala pričakovanega. Težav z obstankom v Velenju niso imeli predvsem po zaslugi dvanajstih zmag ob jezeru, z angažiranjem Prašnikarja pa so se lahko pripravljali že na naslednjo sezono.

Precej nesrečno je izpadel Železničar Ljubljana. Rekarjeva finančna pomoč je s seboj prinesla prvo nastopanje pod normalnim imenom ter okrepitve vključno z Gliho in Milinovičem, a vse skupaj se na igrišču kot že tolikokrat pred tem ni odrazilo. Šiškarji so resda dosegli velikih 15 točk na gostovanjih, osvojili sicer čisto solidno deseto mesto ter imeli boljšo gol-diferenco od vseh izpadlih, a v takratnem sistemu redukcije to pač ni bilo dovolj. Pokopala jih je (sumljiva) zadnja domača tekma sezone proti Prevaljčanom.

Velikega obstanka se je tako veselil Korotan, ki je v zadnjem krogu prehitel tako Ljubljano kot Primorje. Korošči sicer niso pokazali nič posebnega, pomagala sta jim predvsem dobra forma na Prevaljah in kanček sreče. Koroška je na ta način vendarle obdržala prvoligaša.

Ostali so šli v kvalifikacije, ki so se srečno končale za Primorje. Ajdovci so do ohranitve prvoligaškega statusa prišli precej zasluženo, saj pod Tarbukovim in Mladenovićevim vodstvom nikakor niso igrali slabo. Vseeno pa je bil tak dosežek novincev kar majhno presenečenje, saj Primorje po mnenju mnogih ni sodilo med prvih deset klubov državi, kar je potrjeval tudi slab obisk njihovih srečanj.

Še bolj pa je presenetila Izola, ki je najbolje izkoristila tekmovalni sistem lige. Sezono so namreč končali na katastrofalnem trinajstem mestu s kar 73 prejetimi zadetki, na novem mestnem stadionu pa je ostajal le spomin, tako na rezultate kot gledalce. Pot jih je nato vodila v play-off, kjer so Ribiči v nasprotju s pričakovanji in realnostjo ujeli obstanek.

Koper bi si na drugi strani najbrž zaslužil več, a prehitek petih klubov tokrat ni zadoščal. Kanarčki so po nastopanju v jugoslavanski medobčinski ligi v nekaj letih postali preslabi celo za slovensko sceno, kar je nazorno odražalo krizo na obali.

V drugi ligi so se jim pričakovano pridružili še nekonkurenčna obubožana Živila z Naklega, Kočevje z odličnim mladim napadalcem Struno ter daleč zadnji Jadran, ki bi pravzaprav moral izpasti že leto pred tem. Poleg tega je propadel še en ljubljanski projekt, Hrovatičeva prodaja ter nato združitev Svobode s Slavijo ter selitev na Vevče je prinesla pluse le v zakulisju, tekmovalni aspekt pa se je odrazil z izpadom.

*Klubi, ki so odebeljeni so izpadli iz lige. Tako je v sezono 1995/96 startalo deset klubov iz omenjene tabela…