Zgodovina Prve Lige: Sezona 1992/93

Foto: Boštjan Šmalcelj

1992/93  Zmaji nad Šiško

Dvaindevetdesetega se je začela skrčena, a še vedno številna slovenska liga še v drugo. Klubom, med katerimi so nekateri prvič tekmovali še na evropski fronti, sta se pridružila novomeška Krka in mariborski Železničar. Favoriti so ostajali isti kot pred tem, razlike pa so se počasi manjšale.
Primat je še enkrat potrdila Olimpija, le da so bile tokratne ovire nekoliko drugačne. Tokrat se Zeleni namreč niso borili le za status najboljšega v državi, ampak presenetljivo tudi najboljšega v mestu. Po jesenskem delu so imeli pred Šiškarji le tri točke prednosti, kar je odneslo stolček sicer zelo solidnemu Pertiču. V nadaljevanju je vajeti prevzel še uspešnejši Prašnikar, kar se je poznalo tako na igri kot rezultatih. Med drugim sta se, že tako močni zasedbi iz prejšnje sezone z Ubavičem, Protego in Zuličem, pozimi pridružila še Hadžialagić in Želko. Posledica vsega je bilo nekaj prav spektakularno visokih izidov, zastrašujoča gol-diferenca, le ena oddana točka za Bežigradom in nov naslov državnega prvaka.
Kot rečeno je bila dolgo časa glavni konkurent vodilnim prav bližnja Ljubljana. Sezona se je z zlatimi črkami zapisala v zgodovino kluba, saj ostaja edina, ko so se Šiškarji borili za naslov prvaka. Še posebej uspešni so bili v prvem delu, ko bi, tudi ob rahli Olimpijini krizi, skoraj prezimili na vrhu. Odločilne točke so izgubili na še enem v vrsti mestnih derbijev, ko jim ni uspelo premagati Slovana. Kakorkoli, trener Šoškič in ekipa z Vrabcem, Škufco in Mesesnelom na čelu sta še enkrat pokazala svojo kvaliteto. Na nesrečo sicer redkih navijačev pa sta trener in največji zvezdnik ter eden najboljših strelcev lige Miloševič ekipo med premorom zapustila, pri čemer se ostali igralci spomladi več niso pobrali. Osvojili so borih osem točk in s padcem na četrto mesto tudi izpustili vozovnico za Evropo.
Na drugem mestu je tako še enkrat zaključil Maribor, ki je imel ob koncu tudi nekaj sreče s slabo formo nasprotnikov. Štajerci so še enkrat vrhunsko odigrali predvsem v Ljudskem vrtu, kjer so ostali še drugo leto zapored neporaženi. Trener Bloudek je delo opravil po svojih najboljših močeh, a je bilo, predvsem zaradi nekaterih odhodov, za ekipo s Šimundžo, Kotnikom in Bičakčićem v glavnih vlogah, drugo mesto takratni maksimum.
Visoko je kotirala tudi Mura, ki jo je Prašnikar očitno povsem preporodil. Slednjega je uspešno nasledil Šoškič, ki je sestavil kompaktno in konkurenčno ekipo, v kateri so bili med drugim Emeršič, Cifer in Belec. Prekmurci so se ob veselju soboške publike prvič dvignili proti vrhu slovenskega nogometa, bili so celo najboljše gostujoče moštvo, dolgo so bili v kombinacijah za končno zmago, v zadnjem krogu pa so izgubili tudi naslov viceprvakov.
Še eno senzacionalno sezono v Naklem so odigrala Živila. Le redki domači optimisti so verjeli, da lahko Naklanski outsiderji presežejo prejšnoletno šesto mesto, a jim je pod taktirko Braneta Oblaka to na koncu uspelo. Vidno vlogo na igrišču sta odigrala predvsem Pavlin in četrti strelec lige, Marušič.
Svoje najboljše čase je pod pokroviteljstvom Kompas Holidaysa preživljala tudi Svoboda. Ljubljanski Rdeči so se od nikoder zavihteli med najboljše, v viškem Športnem parku je med drugim padel tudi Maribor in izgledalo je, da se še en tradicionalen klub počasi vrača.
Še enkrat več pa je razočaral Koper. Najboljši primorski prvoligaš je kljub nesporno kakovostni zasedbi še eno sezono zaključil brez presežkov. Osmo mesto in velik zaostanek za najboljšimi nista zadovoljevala uprave, a sivo povprečje sredine lestvice je vse bolj postajalo realnost.
Podobno usodo je doživljal velenjski Rudar, ki se po osamosvojitvi nikakor ni znašel v novih razmerah. Knape je spet pokopala porazna igra v gosteh, kjer so zbrali borih sedem točk. S številnimi zadetki je moštvo še enkrat več reševal odlični Cvikl. Kljub slabim rezultatom sicer kvalitetne ekipe se je Drago Kostanjšek celotno sezono obdržal na klopi, kar je bila za tisti čas prava redkost.
Za eno večjih presenečenj pa so verjetno poskrcbeli novinci iz Novega mesta. Krka je svoj dotedaj amaterski kader pred sezono resda okepila z Gliho, Kosičem in Prelogarjem, a je bilo sedmo mesto vseeno daleč nad pričakovanji. Dolenjska je s tem končno dobila konkurenčnega predstavnika.
Eden izmed številnih klubov iz prestolnice, Slovan, je pokazal dva povsem različna obraza. Ob tem ko v gosteh niso dosegli niti ene same zmage, so doma naravnost blesteli. Na Kodeljevem so se tako opekli številni favoriti, izmed najboljših se je domov s tremi točkami vrnila le Olimpija. To je kljub vsemu zadostovalo za dokaj miren obstanek, k čemer je veliko pripomogel tudi Udovič, ki je bil s 25 zadetki prvi strelec lige.
Nekaj več težav je imelo Celje. Publika v knežjem mestu je morala biti vsekakor nezadovoljna s predstavami Grofov, ki so bili do zadnjega pod vprašajem. Prihod novega trenerja Janeza Zavrla in domača zmaga proti Zagorju v zadnjem kolu sta nato rešila sezono.
Podobno kalvarijo je doživljala Gorica, le da so si Vrtnice obstanek zagotovile nekoliko prej. Kar tri menjave trenerjev se niso preveč obrestovale in Debenjakova ekipa si je želela čimprej pozabiti sezono, ki je bila daleč najslabša v zgodovini kluba.
Po gostovanju Benfice in po prenovi stadiona je Izola začela toniti proti dnu, a so se tisto leto na koncu vsaj začasno le rešili. Prav tako tesno je bilo tudi v Beltincih, kjer se je Potrošnik še drugo leto zapored spet rešil v zadnjem kolu in spet je bil nasprotnik Slovan.
Nesrečno petnajsto mesto je zasedlo Zagorje, ki mu mu ni uspelo ponoviti preobrata iz leta pred tem in Zasavje je tako izgubilo še drugega predstvnika. Že prej so bili obsojeni na izpad krepko zadnja lendavska Nafta, mariborski Železničar z le eno osvojeno gostujočo točko in tudi Steklar, za katerega je Prevoljšek dosegel kar lepo število golov.