Priložnost ali ovira?

S 1. julijem bo tudi Hrvaška postala polnopravna članica Evropske unije, kar v teoriji pomeni, da bodo nekatere omejitve med Slovenijo in Hrvaško odpravljene. Trg Evropske unije brez notranjih meja naj bi namreč v praksi zagotavljal pet svoboščin, in sicer prost pretok blaga, oseb, storitev, kapitala in znanja. To velja tudi za nogometne klube, saj odslej hrvaški nogometaši v slovenskih klubih ne bodo imeli statusa tujca. V spomladanskem delu Prve Lige Telekom Slovenije nastopa dvanajst nogometašev, ki poleg hrvaškega državljanstva, ne posedujejo državljanstva katere izmed držav Evropske unije, in imajo s tem status tujca. Z vstopom Hrvaške v Evropsko unijo pa bodo lahko tudi hrvaški nogometaši v državah Evropske unije zaigrali brez omejitev, tudi v Sloveniji. Bo to za slovenske nogometne klube priložnost ali ovira?

Hrvaški nogometaši bodo po vstopu v Evropsko unijo in z odpravo omejitev, verjetno postali še bolj iskani kot pa do sedaj, kar lahko za slovenske klube pomeni, da bodo še z večjo težavo sklepali transferje s tujimi klubi. Večji klubi se bodo verjetno raje ozrli na hrvaški nogometni trg, ki si je v tujini z nekaj odmevnimi prestopi v zadnjih letih ustvaril dobro ime in ugled. Igralci kot Niko Kranjčar, Nikola Kalinić, Ivan Strinić, Ante Vukušić, Josip Radošević, Eduardo da Silva, Luka Modrić, Mario Mandžukić, Vedran Čorluka, Dejan Lovren, Domagoj Vida, Milan Badelj, Mateo Kovačić in drugi, ki so v tujino za velike zneske prestopili v zadnjih letih so ime hrvaškega nogometa razširili širom Evrope. Cene Dinamovih nogometašev so dosegale tudi deset milijonov evrov in več, v Sloveniji bi s takim zneskom Maribor brez težav pokril celoletni proračun, pa še kaj bi mu verjetno ostalo za naslednjo sezono.

A slovenski nogometaši imajo v primerjavi s hrvaškimi prednost v tem, da so precej cenejši. In ni vrag, da so hrvaški nogometaši toliko kvalitetnejši kot pa nogometaši iz slovenskih igrišč. Josip Iličić še vedno nosi naziv najdražjega nogometaša, ki je v tujino prestopil iz slovenskega kluba, po neuradnih ocenah naj bi Palermo za Kranjčana pred malce manj kot dvema letoma odštel nekaj čez dva milijona evrov. Znesek je v primerjavi s prestopi hrvaških nogometašev res precej manjši, a to je že druga zgodba. Slovenske in hrvaške nogometaše lahko primerjamo z izdelkom, ki ga v eni trgovini prodajajo za dva evra, v drugi pa štiri-pet, čeprav je kvaliteta ista. Res je, v slovenskem prostoru ni igralca, ki bi recimo lahko igral za klube kot so Bayern München ali Real Madrid, a vseeno bi se lahko Slovenci malce bolj ceneli, ne pa, da so klubi z redkimi izjemami nogometaše prodajali takoj, ko so zagledali šestmestno številko. Milijonskih prestopov iz slovenske lige je bil bolj malo, da se jih prešteti na prste dveh, mogoče treh rok, vendar naj bo to šola za naprej. Če lahko Hrvati, ki se sicer za večino megalomanskih prestopov lahko zahvalijo bratoma Mamić, prodajajo za deset in več milijonov, zakaj ne bi cene dvignili še naši klubi. Tu seveda naletimo na problem spretnosti pogajanja in ugleda pogajalcev v tujini, saj z izjemo (pre)redkih, takšnih ljudi v slovenskem nogometnem prostoru ni. Res je, da nimamo obilice nogometašev, ki bi jih lahko prodali za sedemmestno številko, vendar je potrebno za tiste, ki takšno vrednost dosegajo, poizkusiti iztržiti čim višjo ceno. A tu zopet naletimo na veščino pogajanja in ugled, zato se lahko vrtimo in vrtimo v istem krogu.

Slovenski nogomet pa bo imel po vstopu Hrvaške v Evropsko unijo še eno priložnost. O tem, da hrvaški nogometaši z začetkom julija na slovenskih zelenicah ne bodo več tujci, smo pisali že v prvem delu članka. Doslej mladoletni nogometaši iz Hrvaške niso mogli igrati v slovenskih klubih, z vstopom Hrvaške v Evropsko unijo pa se bo spremenilo tudi to. Zadnji odstavek 38. člena Pravilnika o registraciji in statusu igralcev namreč pravi, da so prestopi mladoletnih nogometašev možni, »ko gre za prestop igralca, ki ima stalno bivališče ne več kot 50 km od državne meje in prestopa v klub tuje nogometne zveze, ki ima sedež v oddaljenosti do 50 km od te meje, pri čemer razdalja med stalnim bivališčem igralca in sedežem kluba ne sme presegati 100 km; v tem primeru igralec še naprej živi doma; klub, ki želi registrirati takega igralca, mora predhodno pridobiti soglasje NZS in tuje nogometne zveze.«

Tukaj so seveda v prednosti obmejni klubi, kot je recimo bodoči prvoligaš Zavrč, ki leži tik ob slovensko-hrvaški meji. Miran Vuk, sicer brat predsednika Romana Vuka in župan občine Zavrč ter lastnik Holdinga RM Vuk, glavnega sponzorja kluba, je tako že napovedal, da bodo v mladinske selekcije vključili tudi perspektivne nogometaši iz Medžimurske in Varaždinske županije, saj se najbližji hrvaški prvoligaš v Koprivnici nahaja dobrih 50 kilometrov od Varaždina, Zavrč pa za nastopanje v prvoligaški konkurenci potrebuje mladinske selekcije, ki so zaradi majhnosti kraja in številnih nogometnih klubov v okolici, v tem trenutku številčno precej podhranjene. Oba nekdanja prvoligaša iz Varaždina (Varteks) in Čakovca (Međimurje) sta pred časom razpadla, glavna težava je bila tako kot v marsikaterem slovenskem primeru pomanjkanje denarja. Varaždin sicer še ima ekipo v mladinskem in kadetskem prvenstvu, a članska ekipa trenutno igra v najnižjem rangu tekmovanja. Dodatno rešitev na hrvaškem trgu bi lahko našla tudi Koper in Mura 05, če bo slednja seveda še nadaljevala z igranjem v Prvi Ligi. Koprčani imajo že tako eno izmed boljših šol v slovenskem prostoru, kar dokazuje tudi pogled lestvico mladinskega in kadetskega prvenstva in število mladih nogometašev v prvi ekipi. Z vstopom Hrvaške v EU pa bi koprski klub »napadel« predvsem severozahodni del Istre, saj pulska Istra in Rijeka vseh igralcev zagotovo ne moreta pobrati. Pri murskosoboški ekipi je situacija malce drugačna, ne le, da je usoda članske ekipe še vedno neznana, tudi obema selekcijama bolj slabo kaže, medtem, ko se mladinci po petindvajsetih krogih nahajajo na solidnem osmem mestu, pa toliko slabše kaže kadetski ekipi, ki je do sedaj osvojila le sedem točk. Glede izpada oziroma napredovanje pa se upoštevata kombinirani lestvici na kateri Mura trenutno zaseda predzadnje petnajsto mesto, ki po koncu sezone vodi v drugi rang tekmovanja.

Seveda lahko po hrvaških mladcih posegajo tudi ostali klubi, ki so od državne meje oddaljeni več kot 50 kilometrov, saj 38. člen Pravilnika o registraciji in statusu igralcev pravi tudi, da so prestopi mladoletnih igralcev možni tudi, »ko gre za prestop znotraj ozemlja Evropske unije (EU) ali Evropskega gospodarskega prostora (EGP) in je igralec star od 16 do 18 let; v tem primeru mora novi klub pristojni nogometni zvezi posredovati dokaze, da igralcu zagotavlja ustrezno nogometno vzgojo in usposabljanje v skladu z najvišjimi nacionalnimi standardi, omogoča akademsko in/ali šolsko in/ali poklicno izobrazbo ter zagotavlja čim bolj ustrezne življenjske pogoje,« a vemo, da si lahko z izjemo Maribora in pogojno morda še Olimpije, ostali klubi kaj takega ne morejo privoščiti.

A vseeno s tujci ne gre pretiravati, kot recimo na Cipru, kjer je v letošnji sezoni skorajda tri četrtine nogometašev imelo status »tujcev« (op.a. mišljeni so tudi nogometaši iz območja EU), kot ugotavlja Nick Harris v enem izmed svojih člankov na portalu sportingintelligence. Slovensko prvenstvo je med enaintridesetimi preučevanimi ligami znašlo na osemdvajsetem mestu, v Prvi Ligi je v tej sezoni igrali malce manj kot osemnajst odstotkov tujcev. Za nami sta znašli le Hrvaška in Srbija, ki pa sta seveda v primerjavi s Slovenijo še dodatno omejeni glede števila tujcev, saj tam nogometaši iz držav EU nimajo statusa domačih nogometašev.

Vsaka zgodba ima dve plati in obe je potrebno vzeti v obzir, tako je tudi z vstopom Hrvaške v Evropsko unijo. Slovenski nogomet bo na ta način dobil novega konkurenta glede prodaje nogometašev, obenem pa se bo slovenskim klubom veliko hrvaško tržišče, ki je z izjemo Dinama in Rijeke ter pogojno še Splita in Istre, finančno ravno tako, če ne še bolj podhranjeno kot pa slovenski nogomet. Slovenski klubi bodo tako lahko kvoto treh tujih nogometašev porabili za druge nogometaši, saj so bili ravno hrvaški nogometaši v preteklosti tisti, ki so bili od nogometašev s statusom tujca najbolj zastopani na slovenski igriščih.

Avtor: Peter Dominko