Pija Smukovič: “Slediti bratovim stopinjam!”

Foto: Rok Zore

Tokrat smo izkoristili priložnost ter zmotili Pijo Smukovič, igralko ženskega nogometnega kluba Krke iz Novega Mesta in med drugim tudi kadetsko reprezentantko Slovenije. Piji minulo leto ni bilo naklonjeno, saj sta za njo dve hudi poškodbi, a je kljub temu ohranila status eno ključnih igralk v osrčju obrambe Krke. V jesenskem delu je Pija zbrala le tri nastope, a je v treh nastopih tudi dvakrat zatresla nasprotnikovo mrežo. V pogovoru nam je zaupala nekaj več o svojih poškodbah, podala mnenje o svoji ekipi s številnimi okrepitvami, pogovor pa je tekel še o čem, več si lahko preberete v nadaljevanju intervjuja.

Brežičanka je v sezoni 2011/2011 prvič nastopila v prvi slovenski ženski nogometni ligi. V omenjeni sezoni je za ženski nogometni klub Krko nastopila devetkrat in prejela tudi dva rumena kartona. Le sezono kasneje, je prikazala napredek v svoji igri in tako v sezoni 2012/13 v svojo statistiko zabeležila tudi prvi ligaški zadetek na trinajstih odigranih tekmah. Prejela je tudi štiri rumene in en rdeč karton. Kot zanimivost naj dodamo, da je Pijin brat tudi slovenski reprezentant Dejan Kelhar.

Predstavi se našim bralcem, kdaj si začela igrat nogomet, kdo te je za to navdušil…
Sem Pija Smukovič in prihajam iz Brežic. Za ženski nogometni klub Krka igram že četrto leto. Moji prvi stiki z žogo so se začeli v sedmem razredu, ko sem se pridružila puncam v NK Brežice. Vsa dekleta so bila tri, morda štiri leta starejša od mene, tako da sem se že v začetku naučila borbenosti in agresivnosti. Za nogomet me je navdušil predvsem brat, ki ga ta šport spremlja že od mladih nog. Je tudi moj vzor, saj si želim uspeti kot je tudi on sam. Doma moje odločitve, da se bom tudi sama ukvarjala z nogometom, niso sprejeli ravno nasmejanih ust, vendar so se kmalu sprijaznili in me začeli podpirati.

Si ena ključnih igralk Krke, predvsem v obrambi. Poškodba ti je očitno pokvarila nekatere načrte v letošnji sezoni. Kako si se soočala s poškodbo?
Res je, prejšnje leto zame ni bilo ravno spodbudno. Najprej težka poškodba glave, nato pa na začetku letošnje sezone še poškodba ključnice. Moj cilj letošnje sezone je bil redno trenirati, pridobiti na kvaliteti in popraviti ključne napake v igri. Žal se jesenski del ni izšel ravno po mojih željah, vendar nisem izgubila upanja. Prvi tedni so bili težki, saj so bile bolečine močne, in zdelo se mi je, kot da ne bo nikoli minila. K sreči imam ob sebi družino in prijatelje, ki so mi pomagali skozi te temne tedne in mi dali novo upanje. Trenirati sem začela že z bolečinami, saj je bila želja po vrnitvi zelo velika. K sreči ni prišlo do zapletov, tako da sedaj že skoraj dva meseca treniram neovirano in brez bolečin. Nastopila sem tudi na zimski ligi, česar sem zelo vesela, saj je bila to potrditev, da sem pripravljena na nove težke tekme.

Kljub temu da si v letošnjem prvenstvu nastopila trikrat, si dvakrat tudi zadela. Na kateri poziciji sebe vidiš na nogometnem igrišču, kje se najbolje znajdeš?
Najraje igram na poziciji osrednjega obrambnega igralca- štoperja, vendar sem zadnjo sezono dobivala priložnost igrati tudi v vezni liniji. S tem sem izboljšala pregled nad igro in pridobila na večji agilnosti. S pozicijo mest drugače nimam težav, znajdem se povsod, res pa je, da na nekaterih pozicijah še ne znam izkoristiti svojih prednosti, vendar upam, da bom s treningi pridobila tudi na tem področju.

V klub so pred novo sezono prišle številne okrepitve iz Hrvaške, ki pa očitno niso izpolnile pričakovanj, saj ste zbrale vsega tri točke. Tvoje mnenje o jesenskih predstavah tvoje ekipe?
V jesenskem delu sezone predstave Krke, niso bile takšne kot sem si sama želela. Nove soigralke se še niso vključile v igro, bilo je premalo skupnih treningov, nikakor se nismo uspele uskladiti v igri. Na nekaterih pozicijah je kljub prihodu novih igralk še nekaj lukenj, ki kvarijo našo igro. Vendar imamo punce veliko željo po uspehu, predvsem pa si želimo v spomladanskem delu pokazati, da smo kvalitetne, kljub naši mladosti. Težko je v nekaj mesecih reorganizirati način igre in se prilagoditi novim igralkam, vendar smo dokazale, da se z vztrajnostjo to tudi to lahko doseže. Prvi rezultati so ravno tako že vidni, saj smo se uvrstile na finalni turnir ženske futsal lige, kar je bilo za nekatere ostale klube veliko presenečenje, saj smo bile deležne podcenjevanja. Želim si, da jesenski del čimprej pozabimo in se spomladi prikažemo v novi luči.

Povej še nekaj o tvojih nastopih za reprezentanco, kako si zadovoljna?
Za reprezentanco nastopam že dve leti, na kar sem zelo ponosna. Ob prvem reprezentančnem vabilu sem bila izredno presenečena, saj ga nisem pričakovala. S tem sem pridobila na samozavesti, moj trud se je obrestoval. Zastopati državo je velika čast, s tem pa tudi odgovornost. Občutki pred tekmo so zame posebni, saj je prisotna tudi trema. Žal s svojimi nastopi za reprezentanco nisem najbolj zadovoljna, saj nisem prikazala svoje prave igre. Mogoče je za to kriva tudi velika razlika med kakovostjo naše lige ter tekmami na mednarodnem nivoju. Tekmice so bistveno močnejše, igra poteka hitreje, na kar pa me nismo navajene. Upam, da bom še kdaj dobila priložnost obleči dres z državnim grbom in tako pomagati ekipi do uspehov.

Kje se vidiš v prihodnosti v nogometu in kaj meniš o množičnem odhodu slovenskih igralk v sosednjo Avstrijo?
Za prestope deklet sem zelo vesela, saj jih večino tudi osebno poznam. Mislim, da so lahko velik vzor vsem mlajšim dekletom, saj je igrati v avstrijski ligi velik uspeh, nogometno znanje pa mora biti izpiljeno. Želim jim vso srečo, predvsem pa, da bodo s svojim znanjem tudi na nek način pokazale delo trenerjev v Sloveniji. Tudi sama si želim po končani srednji šoli iti v tujino. Vem, da je to velika želja, ki se mi lahko izpolni le s trdim delom, ne samo na treningih, vendar tudi z individualno vadbo. V prihodnosti si želim, da bi lahko zaigrala tudi v Nemčiji, saj mi je nemško prvenstvo zelo pri srcu.

Kaj meniš o ženskem slovenskem nogometu? Se zadnja leta kvaliteta dviguje ali misliš, da vse skupaj stagnira?
Delo v slovenskih klubih se iz leta v leto zboljšuje. Ženski nogomet pri nas sicer še ni cenjen, vendar pa mu mediji, kakor tudi nogometna zveza namenja vse več pozornosti. Mislim, da se kvaliteta izboljšuje, saj čedalje več igralk odhaja v tujino, kar kaže na to, da gredo stvari v pravo smer. Veseli me dejstvo, da se v SŽNL vsako leto pridruži še kakšna ekipa, predvsem pa je spodbudno, da se je v klubih začelo načrtno delati tudi z mlajšimi selekcijami, kot so že selekcije do dvanajst let. Liga bo postala močnejša tudi, ko bodo klubi finančno bolje podprti, saj bo le to dekletom omogočilo kvalitetne pogoje za trening.

Je kateri trener v tvoji karieri pustil kakšen poseben pečat? Velja tudi za reprezentanco…
Do sedaj sem zamenjala štiri trenerje. Vsak je nekaj posebnega, vsak mi je posredoval znanje, vendar sem se največ naučila pri sedanjem trenerju Borisu Devetaku. K njemu sem prišla z določenim znanjem, ki pa mi pri igri ni najbolj koristil, saj nisem vedela kako ga uporabiti.On je iz mene naredil igralko, kakršna sem danes. Seveda sem hvaležna tudi trenerju ter selektorici v reprezentanci, saj mi s svojimi nasveti pomagajo graditi igro.

Tvoj komentar na ustanovitev futsal ženske lige…
Zelo sem bila presenečana, ko sem izvedela za žensko futsal ligo. Sama redno igram futsal, ker mi je zelo pri srcu. Sedaj bo potrebno kar nekaj let, da se zadeva ustali, da jo ljudje sprejmejo. Verjetno bo potrebno še več časa, kakor pri velikem nogometu, saj futsal v Sloveniji še ni tako popularen. Mogoče pa se tudi sama vidim v malem nogometu, če se mi ne izidejo vsi načrti.