Marko Krajcer: »Slovenski klubi premalo delajo na trženju!«

Foto: Damir Mrkonjić

Pred finalno tekmo Pokala Slovenije, ki bo jutri na koprski Bonifiki smo se pogovarjali s članom Celja Markom Krajcerjem. Trenutno eden najboljših branilcev v Prvi Ligi, ki bo čez nekaj dni dopolnil 28 let, je v letošnji sezoni izpustil le eno prvenstveno tekmo in tako klubu pomagal do uvrstitve na peto mesto in v finale pokalnega tekmovanja, s čimer so si Celjani znova zagotovili nastop v kvalifikacijah za Ligo Europa. Z bivšim nogometašem Korotana, Dravograda in Aluminija smo se pogovarjali o njegovih začetkih, dobri sezoni celjskega kluba, o krizi slovenskega nogometa, načrtih za prihodnost in še marsičem. Več pa v pa v spodnjih vrsticah.

Kako si pričel z igranjem nogometa? Kdo te je navdušil?
Navdušil me je predvsem oče, ki je bil ravno tako nogometaš, in pa tudi prijatelji, ki so že pred mano začeli z igranjem nogometa.

Vsak otrok ima ponavadi v mlajših letih določenega vzornika, kdo je bil tvoj? Ga imaš morda še danes?
To je bil vedno Zinedine Zidane, danes pa nekega vzornika nimam. Poizkušam pobrati najboljše od nogometašev in to prenesti v svojo igro.

O kateri ligi si sanjal kot najstnik? Kje si želel igrati?
Vedno sem navijal za madridski Real, zato sem sanjal tudi o španski ligi, čeprav sem že takrat vedel, da so bile to praktično neuresničljive želje, mi je bila že od nekdaj najbolj zanimiva.

V 1. SNL si v sezoni 2003/04 debitiral z osemnajstimi leti v dresu Dravograda, nato si igral še v Avstriji, nato pa si kar nekaj let nastopal v 2. SNL v dresu Aluminija, ki je bil vselej v borbi za napredovanje med prvoligaše. Sedaj pa si že dve in pol leti član Celja, šel si torej stopničko po stopničko. Če gledaš nazaj, bi morda danes ubral drugačno pot?
Mogoče bi že kot mladinec prestopil v Celje, skupaj s trenerjem Marijanom Pušnikom in še nekaj nogometaši, ampak je bila takrat šola na prvem mestu, zato se za ta korak takrat nisem odločil. Težko je gledati nazaj, spremeniti se ne da nič. Ampak sam pravim, da je vsaka stvar za nekaj dobra, tudi to je verjetno bilo.

V letošnji sezoni se je celjska obramba kar nekajkrat izkazala. Matic Kotnik je kar dvanajstkrat mrežo ohranil nedotaknjeno. Čemu pripisuješ dobre predstave obrambe, ki je kljub vsemu še dokaj mlada?
Že med pripravami smo se dobro uigrali, saj smo obrambo videli kot naš glavni adut za naše cilje, to je bilo pač na koncu peto mesto in finale pokala. Načrtno se je delalo za tekmovanje v evropskih tekmovanjih, kjer je igra precej drugačna, obrambe so močnejše in pa tudi sodniki sodijo malce drugače, dopuščajo bolj trdo igro. Predvsem pa smo se dobro uigrali, veliko pa tudi pripisujem vratarju Maticu Kotniku, ki se je v letošnji razvil v odličnega vratarja.

V nasprotju z obrambo pa v napadu nekako ni steklo. Kakšen vpliv je imel odhod Romana Bezjaka, ki je bil v lanski sezoni prvi strelec moštva?
Odhod Bezjaka je bil za nas kar velik udarec, saj je bil naš prvi napadalec in strelec. Dejstvo je, da imamo v napadu mlade nogometaše, nimamo izkušenega napadalca, da bi lahko tudi mlajše nogometaše povlekel naprej s serijo zadetkov. Med mladimi nogometaši so pač prisotna nihanja,, kar je seveda razumljivo. A to se bo tudi v prihodnosti izboljšalo, v naslednji sezoni bodo imeli že vsi nogometaši že eno leto igranja med prvoligaši, zato bo teh izgovorov o neizkušenosti manj.

Kako si zadovoljen z letošnjo sezono, gledano iz vidika ekipnih predstav, kakor tudi s svojo igro?
Ekipno sem zelo zadovoljen, petega mesta kljub vsemu nismo pričakovali, kljub vsemu bi lahko bili še višje. Če ne bi bilo toliko nihanja bi lahko bili še višje, a kljub vsemu moramo biti z doseženim zadovoljni, zopet se nam je uspelo prebiti v Evropo.
S svojimi igrami pa sem bolj zadovoljen v jesenskem delu sezone, ki je bil boljši del sezone. Ne pravim, da s spomladanskim delom sezone nisem zadovoljen, ampak vseeno nisem bil tako suveren kot v prvi polovici sezone.

V letošnji sezoni si izpustil le eno prvenstveno tekmo. Kljub temu, da igraš na mestu centralnega branilca, pa si igralec, ki prejema malo kartonov, tako lani in letos si jih prejel le štiri oz. pet. Čemu pripisuješ to?
Že od nekdaj sem bil nogometaš, ki prejema malo kartonov. Prejel sem ga pač takrat, ko je bil prekršek potreben, sam pač pravim, da ni potrebe po kartonih, če lahko rešiš situacijo z moškim duelom, brez posredovanja, za katerega bi bil kaznovan s kartonom.
Imel sem srečo, da me poškodbe v letošnji sezoni niso pestile, bilo je sicer nekaj manjših, a smo jih uspešno pozdravili, tako, da sem lahko zaigral na vseh tekmah, razen na eni, ko sem počival zaradi kartonov.

S katerim napadalcem si imel v karieri največ težav, katerega je najtežje pokrivati?
Najtežje? Verjetno kar napadalce iz tekme z moldavsko Dacio v kvalifikacijah za Ligo Europa, ki smo jih odigrali lani poleti. V slovenskem prostoru pa verjetno kar Marcos Tavares, ki sicer ni med hitrejšimi nogometaši, a je izredno močan v dvobojih ena na ena in grajenju. In pa tudi Nikola Nikezić, ki je ravno tako zelo močan v dvobojih, ko se zagradi mu je težko odvzeti žogo, pravtako pa je zelo močan v skoku.

V finalu Pokala Slovenije vas 29. maja čaka obračun z Mariborom, ki ste ga v tej sezoni tudi s tvojim zmagovitim zadetkom dvakrat že premagali. Kakšne so tvoje želje in morebitna napoved?
Mi smo neobremenjeni, z uvrstitvijo v finale pokala smo si že priborili nastop v kvalifikacijah za Ligo Europa, kjer smo nastopali že v letošnji sezoni, kar je  glede na mlado ekipo zelo dober dosežek. Upam pa, da se bomo uspeli oddolžiti Mariborčanom za lanski poraz, če že ne po rednem delu, pa vsaj po enajstmetrovkah, po katerih smo lani izgubili. Občutek zmagoslavja je v takem primeru namreč še večji, saj so enajstmetrovke loterija.

Kakšni pa so cilji za Evropo?
Osnovni cilj je preboj v drugi krog in predvsem dostojno zastopanje barv kluba.

Pred dnevi si podaljšal pogodbo, ogrodje ekipe ostaja?
Ja, pogodbo sem podaljšal za eno leto. Nekaj igralcev bo verjetno odšlo, nekaj bo verjetno tudi novih, ogrodje ekipe pa bo ostalo, to se vidi že po tem, ko so poleg mene pogodbo podaljšali še Centrih, Žurej in Vidmajer.

Celjska ekipa je ena mlajših v Prvi Ligi, za Sebastjanom Gobcem in Amelom Mujčinovićem si najizkušenejši član ekipe. Kako na tebe gledajo mlajši soigralci? Kakšen je tvoj odnos z njimi, se pozna razlika v starosti?
Res je, sem eden izkušenejših, ampak kljub razliki v letih se s soigralci dobro razumemo, smo dobra klapa. Tako ali tako pa se tudi v zasebnem življenju bolje razumem z mlajšimi, morda tudi za to, ker sem po srcu še vedno najstnik. (smeh) Mi izkušenejši skušamo mlajšim dati kak pametni nasvet, mlajši pa nas pač skušajo upoštevati. V svojih vrstah imamo precej mladih in talentiranih nogometašev, zato skušamo biti starejši mlajšim soigralcem dober vzor.

Pred tednom je klub dobil nov upravni odbor, klub pa je odplačal tudi vse dolgove. Kako ste finančne težave kluba občutili vi nogometaši? So plače sedaj redne?
Res je, klub je imel v preteklosti precej težav, a z novim vodstvom kluba ter prihodom Darka Klariča in Ambroža Krajnca so se stvari zastavile na novo in sedaj so plače redne. Klub je imel težave pod starim vodstvom, ko je bil predsednik kluba še Marjan Vengust, vemo pač vsi, kakšna je gospodarska situacija v Sloveniji in posledično jih je občutil tudi celjski klub. Trenutno ni nobenih težav z izplačili, vodstvo dela dobro, sicer s skromnimi finančnimi sredstvi, ampak najpomembnejše je, da se dela v okvirih zmožnosti in se na ta način ne ogroža obstoj kluba.
Finančne težave so se bolj kot na sami tekmi občutile med tednom, na tekmah pač pozabiš na denar in skušaš svojemu klubu priboriti zmago in točke. Drugo je pač med tednom, ko se pogovarjaš s soigralci in razmišljaš kje dobit denar za bencin, da boš lahko sploh prišel na trening in podobno. Na srečo je to preteklost in upam, da se kaj takega ne bo več ponovilo.

Kaj pa praviš na odločitev vodstva kluba, da je po tekmi z Olimpijo prekinilo sodelovanje z navijaško skupino Celjski grofje 92?
Vsaka zgodba ima dve plati, moram reči, da sam natančno niti ne vem kaj točno se je dogajalo, vem le, da naj bi prišlo do razgrajanja. Stvar je takšna, da vsak klub rabi navijače, pa tudi če je samo eden, vsak šteje. Izgubljene navijače si je težko povrniti nazaj, sam recimo obžalujem tudi, da so se celjski grofje na tekmah začeli zbirat v manjšem številu, včasih se jih je znalo zbrati tudi petdeset do sto.

Prihajaš iz Koroške, kjer je situacija podobna kot v Prekmurju. Obe pokrajini sta dali nekaj odličnih nogometašev, a v obeh denarja za prvoligaški klub ni. Mura se sicer trudi obstati med prvoligaši, Koroška pa od izpada Dravograda v sezoni 2003/04 že skoraj desetletje nima prvoligaša. Kaj porečeš na to?
Glavni problem je seveda denar, ki ga je tako na Koroškem, kakor v Prekmurju, že nasploh bolj malo, zato ga recimo ni niti za investiranje v nogomet. Morda sponzorji ne vidijo potenciala v naših regijah, tudi občine ne morejo prispevati kaj dosti denarja, saj so to manjše občine, ki pač nimajo veliko denarja. Upam in želim si, da bi se kak koroški klub uspel prebiti vsaj v 2. SNL, potrebno pa je poudariti, da so predvsem nižjeligaški koroški klubi v vzponu, mislim, da jih bo v naslednji sezoni v Štajerski ligi (op. a. četrta raven ligaškega tekmovanja) šest ali sedem. Tudi moj matični klub Korotan iz Prevalj se počasi pobira in dviga, bo verjetno v naslednji sezoni igral v Štajerski ligi, res upam, da se bo situacija izboljšala in da se bo gospodarska kriza končala ter bo nogomet spet zaživel.

Kaj bi spremenil, da bi slovenski nogomet pridobil več sponzorske in medijske pozornosti? Tudi situacija z gledalci je bolj kot ne slaba, na tribunah se zbira bolj malo gledalcev…
Mislim, da je ta stvar kar povezana, vstopnice so glede na status sorazmerno kar drage. Mogoče ne toliko v Celju, mislim, da je pet evrov vseeno nek minimum, kot imamo to v Celju. Ženske in otroci imajo prost vstop, celjski klub skuša gledalce povabiti tudi z dodatnimi akcijami, kot je bilo recimo nazadnje zbiranje hrane, igrač in oblačil v akciji »Povrnimo otrokom nasmeh« . Vsi, ki so prinesli kak izdelek so imeli namreč prost vstop na zadnjih dveh domačih tekmah proti Olimpiji in Kopru.
Morda se premalo promovira nas nogometaše, v tujini je recimo to stalna praksa. V večjih klubih v tujini se na tem dela ogromno, že na majhnih stvareh, kot so prikazovanje v nakupovalnih centrih in deljenje avtogramov. S prodajo klubskih artiklov pa tuji klubi tako ali tako pokrijejo kar zajeten del proračuna. V Sloveniji česa podobnega praktično ni, tudi zaradi pomanjkanja denarja med prebivalstvom. Če nekako zaokrožim, mislim, da se nas nogometaše premalo »trži«, tu bi se dalo veliko storiti.
Gledalce je težko privabiti na stadion, veliko jih hoče videti hitro in dinamično igro, realnost je pač malce drugačna. Dejstvo je, da pač vsi ne morejo igrati na nivoju Lige prvakov, ker posledično bi potem vsi igrali v njej… Glede na to, da ni denarja, v slovenskih klubih nastopa vedno več mladih nogometašev, ki pa imajo veliko potenciala, vsaj za celjski klub lahko to potrdim, kar precej reprezentantov imamo. Mislim, da bi si ravno mladi zaslužili več spodbude iz tribun, saj bi imeli tako še večji motiv za dokazovanje. Upam, da se bodo dokazali in se prebili v tujino, da jih bodo lahko potem gledalci spremljali v tujih klubih.

Pa reprezentanca? Svetovno prvenstvo v Braziliji je že odpisano.
Reprezentance ima trenutno vzpone in padce, glede na to, da je ekipa praktično ista že nekaj let, bi lahko mogoče naredili kaj več. Ne vem, morda kaj ne »štima« v medsebojnih odnosih, čeprav sami trdijo, da se zelo dobro razumejo. Po drugi strani pa slovenska javnost od reprezentanca pričakuje, da se bo Slovenija uvrščala na vsako veliko tekmovanje. Kljub vsemu smo se že trikrat uvrstili na velika tekmovanja in že to je za naše razmere nepojemljiv dosežek. Tudi, če v letošnjih kvalifikacijah ni najboljših rezultatov pa reprezentanca še vedno naredi veliko za promocijo Slovenije.

V mlajših reprezentančnih selekcijah si redno igral, boš morda še v članski?
Vsak nogometaš si želi, da bi zaigral tudi v članski reprezentanci. Vedno pač nisem bil na pravem mestu ob pravem času, sicer ne pripisujem vsega temu, ampak včasih so se mi dogajale stvari, ki mejijo že na znanstveno fantastiko. Pravim, da pač nisem bil rojen pod srečno zvezdo, ampak tudi s tem kar imam trenutno sem zadovoljen, počasi bom zaključil šolanje na fakulteti, igram za prvoligaša…

Kaj praviš na komentar selektorja Srečka Katanca, da članska reprezentanca trenutno ni poligon za uveljavljanje nogometašev iz slovenske lige?
To je njegovo mnenje, vsak ima pač svojega. Sam pač mislim, da v slovenskem prvenstvu nastopa kar nekaj dobrih nogometašev, ki bi lahko zaigrali tudi v dresu reprezentance. Veliko nogometašev iz tujine ne igra redno v svojih klubih, zato mislim, da bi dal nogometaš, ki redno igra v slovenskem prvenstvu večji doprinos reprezentanci, kot pa nekdo, ki v tujini ne igra. Mislim, da bi igral še z večjim elanom in z večjim ponosom, da mu je uspel preboj v reprezentanco.
Po mojem mnenju to ni dobra izjava selektorja, predvsem za mlade nogometaše, ki so toliko bolj občutljivi na podobne izjave, kot pa mi izkušenejši nogometaši. Upam, da bo selektor spremenil svoje mnenje in bo v bodoče vpoklical tudi nogometaše iz slovenskega prvenstva. Jaz se sicer ne spogledujem več z reprezentanco, za mlade nogometaše pa si želim, da bodo izjavo selektorja razumeli kot dodatno motivacijo in ne nekaj kar bi jih potrlo, da bi vrgli puško v koruzo.

In ob koncu še kak nasvet za mlade nogometaše, z njimi imaš iz celjske ekipe kar nekaj izkušenj. Kaj jim svetuješ?
Svetujem jim to, da naj ne pustijo šole, izobrazba je zelo pomembna. Tega se držimo tudi v celjskem klubu, mlajši nogometaši, ki se še šolajo, dopoldne pač ne trenirajo in trenirajo le popoldne. Šola mora biti na prvem mestu, nikoli ne veš kdaj se lahko težje poškoduješ, zato je pomembno, da imaš nek rezervni načrt.
Drugače pa je potrebno trdo in pridno trenirat, poslušat nasvete starejših soigralcev in predvsem trenerjev, tudi, če si ti zdi nasvet v tistem trenutku slab in nepotreben, boš morda čez čas spoznal, da je bil pravzaprav dober in koristen. Ne bom trdil, da je vsak nasvet dober, ampak večina jih je. Pomemben pa je tudi individualni trening, tisti dve uri treninga na dan je premalo, če se hočeš prebit nekam v tujino v boljši klub.
Sam recimo raje delam z lastno težo, kot pa z utežmi. Ko je bila recimo Valencia pred časom na pripravah v Sloveniji, so večino vaj opravili z lastno težo, brez kakega kilograma uteži. Telo pač vseeno bolj trpi pod dodatnimi kilogrami uteži. Dodaten individualni trening je ključnega pomena za razvoj, ne samo vaje za moč, ampak tudi vadba kordinacije, tehnike in podobnega. Če delaš sam ali dodatno s trenerji se možnost za uspeh precej povečajo.

Kje se vidiš po koncu kariere? V pravniških vodah ali v nogometnih?
Verjamem, da bom postal odvetnik, morda se bom podal tudi v trenerske vode, čeprav je do tega še daleč, imam še vseeno nekaj let igranja nogometa pred sabo. Ampak diploma na Pravni fakulteti je na prvem mestu, najprej to in šele potem mogoče kot trener.