Larissa Šoronda: “Glavo je potrebno obdržati pokonci!”

Foto: Ana Kos

V tokratnem intervjuju smo gostili Larisso Šorondo, članico Rudarja Škale. 19-letna napadalka spada med najobetavnejše upe ženskega nogometa v Sloveniji, a je strmo napredovanje prekinila huda poškodba kolenskih križnih vezi. Ponosno Belokranjko smo v enem od slovenskih termalnih zdravilišč zmotili med rehabilitacijo in se na lastne oči prepričali, da ji tudi poškodba in novembrski operativni poseg nista vzela zaščitnega znaka – optimizma. Vsestranska športnica, v preteklosti tudi uspešna rokometašica, je med drugim dejala, da je prvi cilj uspešno okrevanje, nato pa želi nadaljevati z uspešnim razvojem kariere. To in še mnogo več pa o nekdanji članici novomeške Krke in Radomelj izveste v spodnjih vrsticah…

V začetku športne poti ste bili tudi uspešna rokometašica, tudi članica mlajših reprezentančnih selekcij, vaša ljubezen pa so bila tudi motorna kolesa, od malih nog pa Vam je družbo delala tudi nogometna žoga.
Res je, tako je bilo v preteklosti. Rokomet sem uvodoma igrala z danes zelo uspešnimi fanti iz RK Metlika. Trenirala sem s fantovsko selekcijo, kar se je poznalo tudi pri moji moči, to pa je bila dobra podlaga ob prestopu v vrste Ženskega rokometnega kluba Krka, kjer sem nato nadaljevala rokometno pot. Ob tem pa me je vselej spremljala tudi nogometna žoga, ne glede na to, kje sem bila. Žoga je bila v moji bližini doma, v šoli, na igriščih, vedno pa sem bila obkrožena z nogometaši, saj so vsi sosedi igrali nogomet, tako da je bilo naše druženje ponavadi vselej povezano z brcanjem okroglega usnja. Tudi pri treningih rokometa pa smo na trenutke za ogrevanje igrali nogomet. Motorna kolesa pa so še sedaj ena izmed večjih ljubezni. Včasih sem imela več časa za celodnevne vožnje, sedaj je tega zaradi treningov, odsotnosti od doma in tveganja po nepotrebnih poškodbah precej manj.

Kako pa je kasneje prišlo do odločitve za nogomet?
Nekaj časa sem trenirala oba športa, rokomet in nogomet. Dokler sem lahko v NK Kolpa igrala s fantovsko selekcijo, je šlo, ko pa mi je bilo zaradi starostne omejitve to onemogočeno, pa sem nekaj časa nadaljevala zgolj z rokometom. Ob srednješolskem izobraževanju v Novem mestu pa sem za šolo igrala tudi v šolski nogometni ligi in takrat sem pričela kolebati med nogometom in rokometom. Morala sem se odločiti za en šport, čeprav doma nikakor niso podpirali nogometa, sem se na koncu vseeno odločila zanj, pustila rokomet in začela trenirati v ŽNK Krka.

Odločitve, da nogometu namenite prednost pred rokometom, pa verjetno niste nikoli obžalovali, saj ste se v dresu novomeške Krke hitro zablesteli…
Ne, te odločitve res nisem nikoli in je nikoli ne bom obžalovala. Morda zgolj obžalujem dejstvo, da v preteklosti nisem imela možnosti nadaljevati s treniranjem nogometa v vrstah NK Kolpa, kar se opazi še danes, saj mi še precej manjka pri razumevanju taktičnega dela treninga.

Že v prvi sezoni ste za Krko zabili enajst zadetkov, sezono kasneje še osem in si kot sedemnajstletnica prislužili vpoklic v mladinsko izbrano vrsto. Kakšni so bili tedaj občutki?
Takratni občutki so bili neopisljivo dobri, saj sem v prvi sezoni v Krki pravzaprav šele pričela s treniranjem nogometa. V tistem obdobju je imela Krka odlično člansko ekipo, zato sem bila že počaščena, da sem sploh dobila priložnost biti zraven, kaj šele, da sem igrala. Kmalu zatem je sicer prišlo še vabilo v mladinsko izbrano vrsto in moram priznati, da me je bilo takrat res zelo strah, saj tega nisem pričakovala, vsaj tako hitro ne. Po meni so se prepletali mešani občutki, bila sem vesela, vendar hkrati tudi preplašena. Nekaj, kar se težko prelije v besede.

V lanski sezoni ste zamenjali dva kluba, jeseni ste igrali za Radomlje, spomladi za Rudar Škale, prišlo pa je tudi vabilo članske reprezentance. Aprila lani ste ognjeni debi doživeli na gostovanju pri Nemčiji. Čeprav ste igrali le pet minut, je bilo to verjetno nekaj posebnega?
Tekma z Nemčijo je bila res nekaj posebnega. Nastop in igranje proti tako močni in kakovostni reprezentanci ter posameznicam si lahko štejem zgolj in samo v čast. A ko enkrat stopiš na zelenico, je potrebno sloves nasprotnic odmisliti, se osredotočiti nase in prikazati najboljšo predstavo.

A po sanjskem začetku aprila se Vam je v zadnjih dneh tega meseca svet obrnil na glavo, saj ste si hudo poškodovali kolenske vezi, a kljub temu stisnili zobe in v zadnji tekmi sezone zaigrali na tekmi, ki je odločala o naslovu državnih prvakinj.
Res je, sama pravim, da so v življenju vselej prisotni vzponi in padci, ne glede na okoliščine pa se je potrebno potruditi po najboljših močeh. Sama žal nisem imela sreče, potem ko so se mi roke razprle, so se hitro tudi zaprle. A včasih je pač potrebno stisniti zobe in iti do konca, potrebno je tvegati, da vidiš kje se nahajaš, česar si sposoben in do katere meje lahko greš. Čeprav se ob koncu lanske sezone ni izšlo v našo prid, to štejem kot dodatno izkušnjo.

Je bilo težje takoj po poškodbi ali po operaciji konec minulega leta?
Težko je bilo v obeh primerih, zato ni lahko reči, ali je bilo težje takoj po poškodbi ali po sami operaciji. Približno sem vedela, kaj vse me čaka, a te, dokler nečesa dejansko ne izkusiš, kakšna stvar vselej presenetiti. Ker sem ravno v fazi okrevanja pa lahko rečem, da je situacija po operaciji težja, ne toliko iz fizičnega stališča, temveč predvsem v psihičnem smislu. Res moraš trdo delati, se truditi in predvsem ne obupati. Glavo je potrebno obdržati pokonci, a se tega ne zavedaš, dokler tega ne izkusiš na lastni koži. Šele takrat izveš kako težko je…

Kljub težki poškodbi in dolgemu čakanju na operativni poseg se niste predali. Ste ravno sredi rehabilitacije, misli so verjetno zgolj in samo pri uspešni pripravi na vrnitev na nogometne zelenice?
Misli so že pri tekmah. (smeh) Trenutno je vse usmerjeno na uspešno in relativno hitro okrevanje, a je pri tem potrebno paziti, da ne prehitevam, zato raje vidim, da okrevanje poteka malce dlje časa, kot pa, da še enkrat izkusim to trnovo pot.

In kdaj Vas bodo lahko privrženci ženskega nogometa znova pozdravili na igrišču? Hitenje s povratkom verjetno že zaradi zahtevnosti poškodbe ne pride v poštev?
Glede tega je precej odvisno od trenutnega dela okrevanja, ki je verjetno kar najpomembnejši. Sama ne računam na to, da bi se lahko na zelenice vrnila že v spomladanskem delu letošnje sezone, bolj verjeten je povratek pred začetkom prihodnje sezone. Hitenje s povratkom pa, tako kot sem že dejala, ne pride v poštev, pri takšnih poškodbah je potrebno dati času čas ter delati pametno in potrpežljivo, da se slučajno kaj ne zalomi. Ni pametno presegati meja svojih zmožnosti.

Kot ste že povedali, spomladi še ne boste igrali, a z mislimi boste verjetno zagotovo s soigralkami. Menite, da lahko Rudar kljub šestim točkam zaostanka, tudi zaradi nekaterih sprememb pri Pomurju, spomladi še poseže v borbo za naslov prvaka?
Seveda, v glavi sem z mislimi s celotno ekipo. Menim, da se da s trdim delom in rednimi treningi marsikaj doseči, ne glede na zaostanek šestih točk za vrhom lestvice. Verjamem v svoje soigralke in vodstvo kluba, zato verjamem, da lahko osvojimo naslov državnih prvakinj. Vse se da, če se hoče.

Prav Beltinčanke so v zadnjih letih vladarice ženske nogometne scene, letos so se uvrstile tudi v elitno Ligo prvakinj. Kako ste, tudi zaradi dejstva, da med Pomurjem in Rudarjem vlada precejšnje rivalstvo, spremljali uspehe Pomurk?
Tako je, sama sem spremljala vse tekme. Po uspešno prestanem kvalifikacijskem turnirju se jim je uspelo uvrstiti v glavni del elitne Lige prvakinj, kljub temu, da kasneje niso uspele izločiti italijanskega Torres Calcia, pa jim za prikazano borbenost čestitam.

Tudi vaši matični Krki je podoben uspeh uspel že pred leti, je bila tudi to morda ena od spodbud, da ste, kot smo že v uvodu dejali, rokometne copate zamenjali za nogometne?
Drži, tudi to je bila ena od spodbud. ŽNK Krka je imela v preteklosti vrhunsko ekipo z odličnimi posameznicami, zato lahko lahko povem, da mi je bilo v čast igrati in trenirati z njimi ter se od njih tudi učiti. Dobro pa smo se razumele tudi izven igrišč.

Se pa za razliko od minulih let vodstvo Krke letos ni odločilo za nastopanje s člansko ekipo. Zato pa drugod po Sloveniji nastajajo novi klubi. Lani so prvič nastopile Ankarančanke, letos Ajdovke, v drugi sezoni verjetno tudi Ljubljančanke, nastopanja v SŽNL si želijo tudi v Vrhiniki, na Ptuju pa čakajo, da mlajše generacije prerastejo mladinske selekcije. Kakšna je prihodnost ženskega nogometa v Slovenije?
Sama menim, da se je v zadnjem letu ali dveh na tem področju začelo precej širiti v različnih krajih po vsej Sloveniji, kar pa je seveda odlično za vse nas. Več nas je, bolj zanimivo je, zato je lahko razvoj ženskega nogometa v Sloveniji zgolj koristen.

Kje pa vidite največ možnosti za izboljšave?
Dobro bi bilo, če bi se medijsko pokrivanje ženskega nogometa v bodočnosti še bolj razširilo. Več objav v medijih pred tekmami, morda tudi televizijski prenosi tekem. Zagotovo pa bi prav prišlo tudi več sponzorjev, saj bi ti izboljšali finančne razmere po klubih, saj trenutno vlada precejšnja negotovost, ko se prebijamo iz tekme v tekmo in ne vemo kako bo vnaprej, z dodatnimi sponzorji pa bi si lahko privoščili vsaj osnovno opremo.

Kot ste že dejali, je prvi cilj povratek na igrišča, kam pa Vas ambicije peljejo v prihodnosti? V Sloveniji si kruha z igranjem nogometa ne morete služiti.
Po eni plati je žalostno, da dekleta v Sloveniji ne morejo vsaj nekaj malega zaslužiti z igranjem nogometa. Najbolj me morda vleče v Španijo, želje so povezane tudi z Nemčijo, a bo za kaj takšnega potrebno vložiti še ogromno dela, truda in pretečenega znoja. Želje seveda obstajajo, optimizma mi tudi ne manjka, upam pa tudi, da se bom v bodoče na daleč izognila poškodbam.

Z odličnimi igrami ste dekleta za igranje nogometa navdušila veliko mladih deklet, kaj svetujete že tistim malce starejšim, ki si počasi že utirajo pot v člansko konkurenco?
Mlajšim nogometašicam svetujem, da se borijo za priložnost in preboj v člansko ekipo. Redno naj trenirajo, dajo od sebe največ kar lahko, morda še več kot le to. Vsakič, ko dobijo priložnost, pa četudi je to zgolj za nekaj borih minut, naj odigrajo tako kot znajo, naj se izkažejo in s tem pride tudi napredek, sčasoma pa tudi redno igranje v začetni enajsterici članske ekipe.