Foto: Jure Banfi Deli na Facebook Deli na Twitter Deli na Google+ Deli na Reddit Deli na Pinterest Deli na Linkedin Tokrat nekaj pozornosti znova namenjamo slovenskemu ženskemu nogometu. Pogovarjali smo se s Kristino Erman, ki nogometno pot nadaljuje v Italiji, kjer je članica moštva Eurospin Torres. Ekipa iz Sardinije, ki je naziv prvakinj Italije osvojila že sedemkrat, spada med pet najboljših evropskih moštev, saj se Italijanke redno uvrščajo med najboljše ekipe ženske Lige prvakinj. Nekdanja članica Krke, Jevnice, Rudarja, Süd Burgenlanda in Pomurja, ki je odraščala v Tržišču, je že od najmlajših let športnica od noge do pet, saj je v preteklosti trenirala tudi atletiko in judo, ki pa sta kasneje dala prednost nogometu. Danes 20-letna nogometašica, je sprva nogometno žogo brcala v družbi fantov, nato pa v devetem razredu osnovne šole odšla v novomeško Krko, kjer ji je uvodno nogometno znanje vsajal trener Boris Devetak, za katerega Kristina pravi, da mu je še danes hvaležna za vse izkušnje in predano znanje. Vsestranska reprezentantka Slovenije si želi v Italiji še bolj napredovati in uspeti, več pa si lahko preberete v naslednjih vrsticah. V dresu italijanskega Torresa. Foto: Alessandro Sanna/torrescalciofemminile.it Kako je pravzaprav prišlo do prestopa na Sardinijo? Tako kot so že pravzaprav mediji že pisali. S klubom smo bili že nekaj časa v stiku, vendar nismo nikoli naredili končnega koraka. Sedaj je prišel ta čas in na meni je, da ga čimbolje in s pridom izkoristim. Za lažjo predstavo naših bralcev, s kom lahko tvoj prestop v vrste Torresa primerjaš v moškem nogometu? Prestop v Italijo za mene osebno pomeni predvsem odlično odskočno desko za prihodnost. Prepričana sem, da se bom med vrhunskimi igralkami še veliko naučila in pridobila znanja, katera so ključna in pomembna v vrhunskem nogometu. Trenutno me podpira tudi trenerka Manuela Tesse, ki med treningi skrbi za veliko motiviranost, veliko pa mi pomaga tudi s pogovori po treningih, saj se zaveda, da je to za mene nekaj povsem novega in rabim še nekaj časa, da se ustalim in spoznam z novim načinom treniranja. To mi trenutno res veliko pomeni in vem, da mi bo uspelo le s trdim delom. Za tabo so uvodni treningi v ekipi Torresa. Kakšni so prvi občutki in spoznanja? Tako je, za mano je že dobrih štirinajst dni vadbe, čeprav dnevi hitro minevajo, saj treniramo vsak dan. Kot sem že prej omenila, treniram z vrhunskimi soigralkami, zato je občutek odličen, saj vsi vemo zakaj smo na treningu in kako bo trening potekal. Trenutno so dnevi sicer precej naporni, saj veliko časa namenjamo atletiki ter fizični in kondicijski pripravi, ki sta trenutno na prvem mestu, taktika pa je zaenkrat še v drugem planu. To mi zelo leži, saj želim pridobiti na moči in eksplozivnosti, zato ne dvomim, da tega ne bi dosegla tukaj. Na tekmah sicer še nisem dobila priložnosti, saj vsi papirji še niso urejeni, upam pa, da se bodo zadeve čimprej uredile, saj nestrpno pričakujem uvodni nastop. “Torres predstavlja odlično odskočno desko za naprej.” Foto: Jure Banfi Se lahko pogoji za delo in trening sploh primerjajo s slovenskimi klubi? Klubi v Sloveniji delajo dobro in kar je najpomembneje, delajo po najboljših močeh. Vsi se zavedamo, da dobra liga in vrhunski profesionalni klubi ne nastanejo čez noč, ampak je za to potrebnega veliko truda in tudi odrekanja vseh, ki so tako ali drugače vpleteni v ženski nogomet. Tudi v Sloveniji se bo to sčasoma še izboljšalo, saj si določeni ljudje želijo uspehov v ženskem nogometu. Kljub mladosti imaš že nekaj izkušenj iz tujine, saj si igrala v sosednji Avstriji. Ti bo zaradi tega v Italiji kaj lažje? Žal se Südburgeland, torej moštvo za katerega sem igrala v Avstriji, ne more primerjati z ekipo Torresa. Ne mislim toliko na samo kakovost ekip in avstrijskega prvenstva, temveč na kvaliteto treninga, ki je ključni del na poti do uspeha in kakovosti. V Italiji moraš biti na vsakem treningu pripravljen dati vse od sebe in ga opraviti po najboljših močeh. Ker sem že bila v tujini, še to ne pomeni, da mi bo v Italiji kaj lažje, tega se zavedam. Vsaka zgodba je poglavje zase, kamorkoli greš je slika drugačna, drugačno tekmovanje, razlike v kulturi, zato je v vsakem pogledu v vse tukaj novo in drugačno kot v Avstriji. Mi bo pa zaradi novih izkušenj in spoznanj lažje, saj sem sedaj v vrhunski sredini, ki predstavlja odlično odskočno desko za prihodnost. Če se malce vrneva še v Slovenijo. Ženski nogomet pri nas ni ravno najbolj cenjen. Kam bi ga sama uvrstila v evropskem merilu, glede na samo kvaliteto igralk? Kje so naše prednosti in slabosti? Rade volje bi odgovorila na dober in pravi način. Ženski nogomet je v določenih, večjih državah zelo cenjen, ponekod pa tudi ne. V Sloveniji posamezniki veliko delajo na izgradnji kakovostnega ženskega nogometa in kot sem že omenila, se je potrebno zavedati, da je za določen nivo potreben čas, preskakovanja ni. Slabosti so znane, saj je povsod problem predvsem v finančni podpori, saj se v ženski nogomet v Sloveniji vlaga premalo, prednost je ta, da imajo punce enostavno rade nogomet in ga rade trenirajo in igrajo. Enako pa velja tudi za posamezniki, ki se tako ali drugače trudijo za izboljšanje položaja ženskega nogometa v Sloveniji. Igralke, ki želijo v nogometu uspeti, bodo delale veliko več kot ostale in poskušale na prodreti med najboljše v državi in si s tem morda priigrati vozovnico za tujino, nekaterim pa je to pač le hobi in uživajo v tem kar počnejo, v čem pa seveda tudi ni nič slabega. Reprezentanca zaenkrat še lovi uvrstitev na veliko tekmovanje, koliko ženski reprezentanci še manjka, da bi se lahko razveselili uvrstitve na evropsko ali morda celo svetovno prvenstvo? Mislim, da se počasi in vztrajno v vseh pogledih dela tudi na reprezentančni, kakor tudi na klubski ravni. Menim, da je najpomembnejše to, kako punce trenirajo v klubih, saj je priporočljivo, da pridejo igralke na reprezentančne akcije dobro pripravljene, saj lahko v tem primeru trenerski štab več pozornosti posveti pripravi na nasprotnice. Mlajše, kakor tudi članske selekcije delajo dobro, kar se pozna tudi pri čedalje večjem številu odhodov v tuje klube, saj so tam pogoji za delo enostavno boljši, kar je seveda zopet prednost za reprezentanco. V tujini si je pač potrebno izborit svoj delež minutaže in priti na reprezentančne priprave dobro pripravljen. To pa seveda ne pomeni, da je tujina edini recept za vrhunskost. Ne, uspeh vsake posameznice je odvisen od tega, koliko lastnega znoja vloži v uspeh, ki bo prej ali slej viden na igrišču. “Imamo odličen potencial, potrebno je le trdno delati!” Foto: Jure Banfi Čedalje več Slovenk odhaja v tuja moštva. Precej jih bo spomladi v Avstriji, nekaj jih je v ZDA, v preteklosti smo imeli svoje predstavnice tudi v Italiji in Islandiji. Ti lahko med najboljše ženske klube sledi še katera Slovenka? Seveda mi lahko v prihodnosti sledi še katera od Slovenk, sama ne dvomim, da bo v prihodnosti čedalje več Slovenk odhajalo med najboljše tuje klube. Trenutna situacija v Sloveniji je pač takšna, da je v tujini boljše v vseh pogledih. In še za konec. Kaj porečeš na cinizem nekaterih spremljevalcev nogometa, da dekleta ne znajo igrati nogometa? Osebno takšne opazke in mnenja preprosto ignoriram in se ne ubadam z njimi, saj s takšnimi posamezniki ponavadi ne dosežeš kaj dosti in svojega mnenja ne spremenijo. A tudi pri mnenju o ženskem nogometu se iz leta v leto spreminja na bolje, saj tudi ženski nogomet pridobiva na medijski izpostavljenosti, tekme ženskega nogometa iz najboljših lig si je možno ogledati v televizijskih prenosih, kjer lahko gledalci vidijo, da tudi ženski nogomet ni šala. Peter Dominko