Dejana Boškan: “Z Olimpijo lahko posežemo po najvišjih mestih!”

Foto: Rok Zore

V Ljubljano se je preselila ob koncu poletnega prestopnega roka in dokazala, da je prava okrepitev za ljubljansko Olimpijo. Dejana Boškan je v kratkem pogovoru za SNPortal opisala prve vtise o Ljubljani, nekaj več povedala o slovenskem ženskem nogometu in tudi svoji poškodbi, ki jo je za nekaj časa oddaljila tudi od nogometnih zelenic.

23-letna vezistka, ki slovi po zelo natančnih podajah, se je po koncu kvalifikacij za Ligo prvakinj iz vrst Pomurja, za katero je v spomladanskem delu prvenstvu zbrala osem nastopov in dosegla tudi zadetek, preselila v Ljubljano. Boškanova je v svoji karieri zamenjala nekoliko klubov, najverjetneje kar najodmevnejši je bil prestop iz Banje Luke v madžaski Ferencvaros. Na žalost pa je v decembru minulega leta staknila težjo poškodbo, a se na zelenice vrnila še boljša, kar po slabem letu tudi dokazuje v zeleno-belem dresu. Dejana je v letošnjem prvenstvu odigrala tri tekme in bila ena aktivnejših zmajčič, v pokalu pa je v drugem krogu zatresla mrežo, a so morale Ljubljančanke kasneje priznati premoč dekletom iz Velesovega. Ob tem dodajmo še, da ob Dejani še vedno bedi Alen Moharič, ki je po neuspehu s Pomurjem prekinil sodelovanje s Pomurje in pričel sodelovati z enim od vodilnih klubov v regiji.

Za začetek našim bralcem našim bralcem povejte nekaj o sebi.
Z nogometom sem se začela ukvarjati že pri šestih letih. Trenirala sem z fantovskih selekcijah v Mrkonjić Gradu, kjer so doma tudi moji starši. Slednji me celoten čas moje kariere podpirajo, zato lahko tudi trdim, da sem z njihovo pomočjo dosegla vse to v karieri. S petnajstimi leti sem začela igrati za ŽFK Borac Banja Luka, kjer sem tudi rojena. V svoji karieri sem nastopala še za ŽNK Mladost iz Nevic Polja, ŽFK Leotar iz Trebinja, ŽFK Banja Luka, ŽFK Mašinac iz Niša, Ferencvaros iz Budimpešte in Teleing Pomurje.

V Sloveniji ste že nekaj mesecev, kako kakovosten se Vam zdi ženski slovenski nogomet?
Kar se tiče nogometa v Sloveniji, bi lahko povedala, da se igra dobro. Kljub temu, da je Pomurje prvak in da je to trenutno najboljše moštvo v Sloveniji, se sama nisem uspela prilagoditi, a tudi poškodba je bila tista, ki je na meni pustila določen pečat.

V uvodu nove sezone ste z Olimpijo že odigrali nekaj tekem, kakšni so prvi vtisi?
Olimpija je novo moštvo v ligi, a sem kljub temu zelo zadovoljna z njihovim odnosom. Seveda je potreben čas, da se uigramo, saj ekipa ni slaba, potrebujemo zgolj čas. Sama menim, da bi lahko kaj kmalu parirali prvim štirim moštvom v ligi in se tako uvrstili v skupino za prvaka.

Če se vrnemo na Vašo poškodbo, lahko malce več poveste še o tem?
Zelo mi je žal zaradi poškodbe, ki sem jo staknila, a je tudi to žal sestavni del nogometa. Iz vsega tega sem prišla še močnejša in bogatejša še za eno izkušnjo več v svoji karieri. V decembru 2014 sem prestala operiracijo sprednjih kolenskih ligamentov, po štirih dolgih mesecih pa sem že bila na terenu. Vsekakor je bilo v teh mesecih zelo težko, a sem se trudila in se povsem posvetila povratku na zelenice. Šele sedaj igram, kakor znam, saj je od operacije minilo že osem mesecev in mislim, da moj čas šele prihaja.

Kašni pa so vaši cilji v nadaljevanju kariere?
Vsekakor bi si želela, da z Olimpijo že v tej sezoni posežemo po najvišjih mestih v prvenstvu, ne izključujem niti prvega mesta. V prihodnosti si želim nogometni kruh služiti na Islandiji in obenem tudi končati fakulteto. Na žalost v ženskem nogometu ni velikega denarja, zato gledam tudi v daljno prihodnost, saj si po zaključku kariere želim najti redno zaposlitev.

Imate morda še kakšno sporočilo za mlajše nogometašice?
Vsem nogometašicam želim sporočiti, naj sledijo svojim ciljem. S trudom, vztrajnostjo in trdim delom so cilji vsekakor dosegljivi.