INTERVJU: Dejan Školnik

Foto: splet

Dejan Školnik je Mariborčan s hrvaškim potnim listom, ki se je rodil 1. januarja 1989 v Mariboru. Svojo nogometno pot je pričel pri vijoličastih iz Ljudskega vrta, od koder se je pri 14 letih preselil k mestnemu tekmecu Železničarju. Po treh letih kaljenja na Taboru se je vrnil v matični klub, za katerega je pod vodstvom trenerja Branka Horjaka v članski konkurenci debitiral v sezoni 2007/08 na srečanju državnega prvenstva proti Kopru. Dejan je za Maribor v Prvi Ligi odigral 72 tekem in dosegel šest zadetkov. Leta 2010 se je skupaj s soigralcem in prijateljem iz otroštva Renejem Miheličem preselil na Madeiro in podpisal  za portugalskega prvoligaša Nacional, za katerega igra še danes.

Pozdravljen Dejan! Bi se lahko za začetek predstavil našim bralcem?
Težko je opisati sam sebe, zato to raje prepuščam drugim.

Kakšni so bili tvoji začetki v nogometu? Kdo te je navdušil zanj in kje si se prvič pobližje spoznal s tem športom?
Tako kot večina otrok sem tudi sam nogomet začel igrati z brcanjem žoge na ulici. Zanj me je navdušil oče in s sedmimi leti sem pričel s prvimi treningi pri Mariboru.

V mlajših selekcijah si nastopal tudi za Železničar. Kako se spominjaš obdobja tam in kateri igralec ti je ostal posebej v spominu?
Ob novici, da bom moral oditi na posojo iz Maribora v Železničar, sem bil šokiran. Sprva mi je bilo zelo težko, saj tega nisem pričakoval, vendar se je ta poteza na koncu izkazala za pravilno in je nikoli nisem obžaloval. Danes lahko trdim, da sem pri Železničarju preživel prečudovita tri leta, v katerih sem zelo napredoval. Sicer v moji prvi sezoni na Taboru klub ni igral v najmočnejši kadetski ligi, vendar se je to hitro spremenilo in že v naslednji sezoni sem se z ekipo kalil v 1. SKL ter leto kasneje še v 1. SML. Tako sem tudi pri Železničarju igral enako težke tekme kot moji vrstniki v drugih klubih. Zelo so mi pomagali tudi odlični trenerji – Igor Poznič, Saša Gajser, Bojan Flis in Silvo Berko -, ki so me veliko naučili ter mi pomagali igralsko in osebnostno dozoreti. Tam sem spoznal veliko dobrih igralcev in veliko prijateljev.

Posebno poglavje v tvojem življenju je zagotovo igranje v nogometni šoli Maribor. Navijači pravijo, da si bil hiter kot “modri dirkač”, kako si pa si ti tam videl sam sebe?
Svoje prve nogometne korake sem naredil pri Mariboru, v njegovi nogometni šoli. Po vrnitvi iz Železničarja sem pri Mariboru kot mladinec tudi osvojil prve lovorike ter kasneje dobil priložnost še v članski ekipi. Sicer pa menim, da nisem nikoli bil posebej hiter na igrišču. Vedno sem rad imel žogo v nogah in rad zmagoval, tako na tekmah kot tudi na treningih.

V današnjem času vsi otroci radi gledajo Cristiana Ronalda, Messija, Rooneya. Koga si ti najraje gledal, kdo je bil tvoj vzor?
Zagotovo sem najraje spremljal Zinedina Zidana. Zidane je bil moj idol in ne verjamem, da je kateri izmed današnjih nogometašev na igrišču tako inteligenten kot je bil on.

Kateri izmed trenerjev je bil najpomembnejši za tvojo kariero?
Od vseh trenerjev, ki so me trenirali v posameznih obdobjih moje kariere, sem se nekaj naučil in z njihovo pomočjo napredoval. Zame in za mojo kariero so pomembni prav vsi!

Članska vrsta NK Maribor je svoje poglavje. Pri navijačih si bil hitro priljubljen zaradi svoje borbenosti. Si začutil to energijo, ki se je dogajala med teboj in navijači?
Energijo Ljudskega vrta in navijačev sem hitro začutil. Navijači Maribora so vedno bili razred zase ter dodaten motiv vsem igralcem na terenu, ki so tako dobili dodatno energijo na vsaki tekmi. Z navijači sem vedno gojil dober odnos in imam na njih zelo lepe spomine še danes!

V Prvi slovenski nogometni ligi si debitiral 1.3.2008 na Bonifiki proti Kopru. Se še morda spomniš kakšni občutki so bili takrat ob tem, ko si izvedel, da boš tekmo začel v prvi enajsterici?
Še danes se zelo dobro spomnim, šlo je za prvo tekmo spomladanskega dela prvenstva. Takrat sem že med zimskimi pripravami imel občutek, da bi mi lahko trener v nadaljevanju prvenstva namenil prve minute v članski ekipi, vsekakor pa nisem pričakoval, da se bo to zgodilo že takoj na prvi tekmi in celo v prvi enajsterici. Ob novici, da bom zaigral proti Kopru, sem bil navdušen in imel nekaj pozitivne treme, katera pa je izginila takoj, ko sem stopil na teren. Na debiju sem si močno želel zmage, vendar se je tekma končala le z remijem.

Nato si se uveljavil v dresu Maribora in postal ljubljenec navijačev in odšel v Nacional. Kakšna je razlika med tema dvema kluboma?
Kakovost igralskega kadra, trenerjev in treningov je dokaj podobna, glede ostalega pa je razlika med kluboma ogromna, Nacional se ne more primerjati z Mariborom.

Pa razlika med našo in portugalsko ligo? So kakšne dobre stvari, ki si jih sam opazil na Portugalskem in bi jih lahko prenesli v naš nogomet?
Razlika v ligi je ogromna. Res je, da se vsako leto za prvo mesto borita Porto in Benfica, ostali klubi pa so dokaj izenačeni in vedno lahko pride do kakšnega presenečenja kot na primer v minuli sezoni, ko je Pacos Fereira zasedla tretjo mesto pred Brago. V pokalu že drugo leto zapored ni slavil nobeden od velikanov, ampak lani Academica, letos pa Vitoria Guimaraes. Dobre stvari so predvsem te, da je liga zelo dobro medijsko pokrita, vsak teden je najmanj pet tekem po televiziji, ponavadi je prvi obračun že v petek, krog pa se zaključi v ponedeljek, tako da lahko gledalci kar štiri dni uživajo ob spremljanju nogometa.

Na začetku si se pri Nacionalu kar naigral. Kakšni občutki so bili, ko so proti tebi igrali nogometaši Porta, Benfice ali denimo Sportinga?
V treh letih igranja na Portugalskem sem zaigral proti številnim nogometašem, tudi zvezdnikom, a se na nasprotnika nikoli nisem preveč oziral, saj razmišljam le o svoji igri in o tem, kako biti boljši od nasprotnika.

V letošnji sezoni pa ni šlo vse po načrtu. Bil si namreč poškodovan. Kako je sedaj s kolenom?
Letošnja sezona je bila res težka, saj sem odigral le prve tri kroge, nato pa sem se v septembru med reprezentančnim premorom poškodoval in dvakrat prestal operativni poseg. Prvič sem se na operacijski mizi znašel v septembru zaradi poškodbe meniskusa, v januarju pa so zdravniki opravili še poseg na sprednjih križnih vezeh. Rehabilitacija se počasi bliža h koncu, koleno je v dobrem stanju in mislim, da bi moral biti do začetka sezone pripravljen na največje napore. Treninge in tekme namreč po nekajmesečnem počitku že zelo pogrešam!

Kaj bi svetoval mladim nogometašem, ki želijo uspeti? Na kaj morajo biti pozorni?
Storiti morajo vse, kar je v njihovi moči, če želijo na nogometnem področju uspeti. V nasprotnem primeru jim bo lahko čez nekaj let žal, če zadanih ciljev ne bodo izpolnili zaradi lastnih napak. Vsaka napaka je lahko usodna za uspešno kariero, zato morajo biti pozorni na vsak najmanjši korak. Vsak dan se morajo potruditi po najboljših močeh, da bodo lahko s ponosom gledali na prehojeno pot.

Pa še vprašanje malo za šalo, malo za res: Lahko v bližnji prihodnosti pričakujemo tvojega naslednika?
Življenje je zelo nepredvidljivo. A, če bo šlo vse po načrtih bi se tudi to moralo zgoditi v bližnji prihodnosti.

In za konec še čisto splošno vprašanje: če bi lahko izbiral med vsemi ligami v kateri bi najraje igral?
Če bi lahko izbiral, bi najraje zaigral v  nemški ali angleški ligi. Klubi v obeh ligah so zelo dobro organizirani, stadioni pa so redno razprodani.