Konec dober, vse dobro

Foto: Jure Banfi

Konec dober, vse dobro! Fraza, ki ji tudi v povezavi s včerajšnjim uspehom Mariborčanov, ne gre oporekati. Vijoličasti so tokratno jesen kar nekaj časa hodili po robu prepada, v določenih trenutkih celo zašli iz glavne ceste, zavili v slepo ulico, a tudi s kančkom sreče našli pot nazaj na pot do uspehov.Vrnili so se na cesto, po kateri so v preteklosti že uspešno vozili, kar pa je najpomembnejše, včerajšnji obračun je znova vrnil zaupanje med tiste spremljevalce nogometa, ki so morda na trenutke že podvomili v vijoličasto četo.

Ko sem danes ponoči, nekaj ur po tekmi, še vedno poln vtisov, predvsem pa adrenalina, prebiral zapise na klubskem forumu, sem zopet začutil iskrico med privrženci vijoličastih, kaj iskrico, zmaga je zanetila pravcati plamen. Ne bi si upal trditi, da je ta v preteklih tednih in mesecih, po nekaterih spodrsljajih, ki si jih Maribor kot najboljši slovenski nogometni kolektiv, realno povedano ne bi smel privoščiti, prenehala tleti v srcih navijačev, se je pa pri določenih vseeno pojavilo senca dvoma ter padec prepričanja in upanja v mariborsko zasedbo, kar je bilo v minulih tednih opazno tudi na tribunah Ljudskega vrta. Včeraj ni bilo tako, rojstni dnevi so pač dnevi veselja in spodobi se, da ob rojstnih dnevih namesto kislega izraza obraz krasi nasmeh in prešerna volja. Navijači so z vodstvom kluba in predsednikom Dragom Cotarjem že pred prvim žvižgom poljskega sodnika Szymona Marciniaka dostojno proslavili 53. rojstni dan kluba, pravo darilo pa prejeli šele po zadnjem sodnikovem žvižgu, ko so se tudi ob uslugi ruskega Rubina, ki je slavil v Belgiji, lahko veselili največjega uspeha v zgodovini kluba – napredovanja v šestnajstino finala Evropske lige.

Morda je bil ravno rojstni dan kluba tisto, kar je črnogledost, ki v zadnjem času vse bolj oklepa misli Slovencev, pretvorilo v pozitivno naravnost in prepričanje v zmago. Tribune Ljudskega vrta resda niso bile nabito polne, zbralo se je dobrih devet tisoč duš, od tega tisoč angleških, ki so mariborski publiki, ki se ne pusti kar tako preglasiti, dali še dodaten zagon za novo glasno navijaško predstavo, ki je bila tudi tokrat vodena iz srca Ljudskega vrta – južne tribune, ki jo že vrsto let zasedajo najzvestejši privrženci Maribora, člani navijaške skupine Viole. Kot že zapisano, tribune niso bile napolnjene do zadnjega kotička, so pa v Ljudski vrt, kljub dokaj hladnemu vremenu in televizijskemu prenosu, prišli pravi navijači, navijači, ki so Ljudski vrt navdahnili z optimizmom, upanjem na ugoden razplet in prepričanostjo v domače slavje, ki se je za rojstni dan seveda spodobilo. Na pomembnost ambicioznosti je na novinarski konferenci po koncu srečanja opozoril tudi Ante Šimundža, magnet za uspehe vijoličaste zasedbe: “Današnji uspeh smo si vsi zelo želeli, vsi smo garali za njega. Vedno poudarjamo našo ambicioznost, tudi v Evropi, in mislim, da je bila tudi ambicioznost eden glavnih dejavnikov za današnji uspeh.”

Varovanci trenerja Šimundže so z novim zgodovinskim uspehom opravili še en zrelostni izpit in dobili odločilno tekmo, za katero lahko mirne duše zapišem, da je odločala o vsem ali nič, ki je pod vodstvom prejšnjega “šoferja”, če se navežemo na uvodni odstavek prispevka, niso uspeli obrniti v svojo korist. Res je, Mariborčani niso imeli ničesar izgubiti, glede na finančni vložek je bil uspeh dosežen že s prebojem v skupinsko fazo tekmovanja, kljub temu pa se je po treh zaporednih letih nastopanja v skupinskem delu Evropske lige zdelo, da je čas za nekaj večjega, za pisanje novega poglavja nogometne pravljice, za razveselitev zvestih navijačev in seveda primerno proslavo rojstnega dne. Pravljica se bo nadaljevala spomladi, natančneje v drugi polovici februarja, še pred tem pa bodo oči uprte v švicarski Nyon, od koder bo v ponedeljek prišla novica o nasprotniku vijoličastih. Nekaj je zagotovo, ne glede na izžrebano ime nasprotnika, je jasno, da v Ljudskem vrtu nobeni ekipi ne bo lahko…

In ja, ravno zaradi takšnih trenutkov kot je včerajšnja tekma, ki je prinesla precej sprememb čustev in razpoloženja, se izplača s klubom ostati v dobrem in slabem. Ko ob sebi vidiš osebo, v javnosti znano kot pristaša Olimpije, da stiska pesti za tvoj klub ter mu privošči zmago in napredovanja, se zadržuje, da ne bi poskočila od radosti, ja, takrat veš, da si del nečesa velikega, nekaj kar presega vsakodnevna zbadanja, si del nečesa čemur pravimo Uspeh, uspeh z veliko začetnico!