Mariboru je po 15 letih in dnevu znova uspelo. Liga prvakov še drugič v zgodovini kluba prihaja tudi v Ljudski vrt, ki je v primerjavi z letom 1999 sicer nekoliko vizualno drugačen, a še vedno predstavlja trdnjavo, kjer nobenemu velikanu – če si lahko izposodimo in nekoliko prilagodimo rek nekdanjega predsednika Jožeta Jagodnika – ni bilo lahko, ni lahko in ne bo lahko…


Vijoličasti so nekaj let po šampionski jeseni 1999, ko so v ljudskem vrtu gostovali Bayer Leverkusen, rimski Lazio in kijevski Dinamo, zabredli v globoko finančne težave, ki so imele posledice tudi na tekmovalni plati. Evropskih uspehov ni bilo, eno najnižjih točk v tekmovalnem smislu pa je klub dosegel v sezoni 2004/05, ko so Mariborčani zadnji del državnega prvenstva, ki se je tedaj razdelil na dva dela, igrali v skupini za obstanek in ob koncu sezone zasedli zgolj sedmo mesto. Klub se je počasi pobral, a v naslednjih treh sezonah dvakrat zasedel tretje mesto in enkrat četrto, kar seveda ni zadovoljilo pričakovanj štajerskih ljubiteljev nogometa. Sezona 2007/08 v rezultatskem smislu še ni bila uspešna, čeprav je vajeti v klubu že prevzel Zlatko Zahović, ki pa se je moral najprej spopasti s starimi grehi, saj so finančni dolgovi klub pahnili na rob obstoja, vmes pa so se zgodili še Villarreal, a leto kasneje tudi Hajduk Kula. V Ljudskem vrtu so za razliko od Ljubljane in Murske Sobote vztrajali in se z leti, znanilec uvodnih uspehov je bil državni naslov v sezoni 2008/09, prvi po letu 2003.

Foto: Jure Banfi
Vijoličasti so se iz evropskih porazov, tudi tistega z Viktorio, veliko naučili. (Foto: Jure Banfi)

Mariborčani so se prebili v kvalifikacije Lige prvakov, kjer so najprej izločili gruzijski WIT, v tretjem predkrogu nato presenetljivo in tudi po zaslugi fantastičnega zadetka Zorana Pavlovića, slavili sredi Züricha, a davek evropske neizkušenosti plačali na povratni tekmi v Ljudskem vrtu, ki so jo Švicarji dobili z 0:3. Vijoličasti so za tolažabo prejeli igranje playoffa Evropske lige, kjer pa je bila v obeh tekmah, predvsem po zaslugi Wilfrieda Bonyja, sedaj napadalca Swansea Cityja, boljša praška Šparta. V sezoni 2009/10 so morali Mariborčani žezlo prepustiti Koprčanom, a isto poletje na krilih prerojenega novinca Josipa Iličića najprej izločili madžarski Videoton in škotski Hibernian, v zadnjem predkrogu Evropske lige iz igralcem manj, izključen je bil vratar Marko Pridigar, ognjeni debi pa doživel Marko Radan, izgubili na Siciliji. Kljub porazu s 3:0 se Ljudski vrt ni predal, zaokrožila je parola “Ni predaje!”, na povratni tekmi pa je Palermo, ki je imel tedaj ekipo polno obetavnih nogometašev, v Ljudskem vrtu doživel pravi pekel. Tribune so se tresle, na nogah je celotno srečanje navijal jug, vzhod, zahod in sever, Mariborčani pa so se od Evrope poslovili z zmago s 3:2. Obračun z Italijani, ki so z odkupom Iličića, Banovića in tudi Anđelkovića kasneje še bogato napolnili mariborsko blagajno, pa je bil dobra šola za prihodnje evropske izzive.

Od tedaj naprej je šla premica dosežkov Maribora strmo navzgor. Zlatko Zahović je s sodelavci zgradil pravo dinastijo, kot uspešnim ekipam radi pravijo v Severni Ameriki, in Maribor popeljal do štirih zaporednih državnih naslovov, še trikrat pa so vijoličasti osvojili pokalno in superpokalno lovoriko. Seveda ob tem ne smemo pozabiti niti na Glasgow 2011, ko je klub dosegel nov mejnik in se prebil v skupinsko fazo Evropske lige, kjer se je v družbi Club Brugga, Birminghama in Brage, proti kateri so nogometaši osvojili edino točko, šele spoznal z zahtevnimi izzivi v skupinskem delu evropskih pokalov. Že leto kasneje, potem ko je bil na zadnji stopnički pred vstopom v Ligo prvakov močnejši Dinamo, je bilo drugače, vijoličasti so se v skupini, ki so jo nekateri poimenovali kar z nazivom “skupina Lige prvakov”, dobro kosali z Laziom, Tottenham in Panathinaikosem, ki so ga v prvem krogu na domačem igrišču povsem deklasirali in premagali s 3:0. Sledil je tesen poraz v Rimu in domači remi z Londončani, a nato vijoličasti v povratnih tekmah niso zmogli do novih točk.

Foto: Jure Banfi
Himna Lige prvakov bo v Ljudskem vrtu jeseni donela še trikrat. (Foto: Jure Banfi)

Lanske sezone se vsi še zelo dobro spominjamo, vijoličasti so se pod vodstvom Anteja Čačića znova prebili vse do playoffa Lige prvakov, a Mariboru tudi v drugem poizkusu ni uspelo. Tokrat so bili srečnejši igralci plzenske Viktorie, je pa bilo zato toliko več radosti v skupinski fazi Evropske lige. Mariborčani so po uvodnih dveh porazih zbrali sedem točk in prezimili v Evropi, kar je bil nov zgodovinski dosežek. V dveh tekmah so dobro parirali tudi kasnejšemu zmagovalcu tekmovanju – španski Sevilli. Letošnji dosežki so še sveži, najprej mostarski Zrinjski, pa Maccabi iz Tel Aviva in za zaključek še Celtic. Tako kot leta 2011, ko so se Mariborčani veselili prve uvrstitve v Evropsko ligo, je bil srečen kraj tudi tokrat Glasgow.

Za tiste malce bolj vraževerne pa verjetno veliko pomeni tudi podatek, da je bil Ante Šimundža soudeleženec pri veliki večini zgodovinskih dosežkov Maribora. Šimundža je bil v sezoni 1992/93 strelec prvih dveh evropskih zadetkov Maribora, ki je tedaj pred domačimi gledalci, v sklopu kvalifikacij Pokala pokalnih zmagovalcev, s 4:0 premagal malteški Hamrun Spartans. Prispeval je enega od zadetkov v zmagi nad Lyonom, po kateri so se vijoličasti prebili v Ligo prvakov. Prav 42-letni Mariborčan je prispeval tudi prvi zadetek vijoličastih v skupinskem delu Lige prvakov, s katerim so Mariborčani slavili sredi Kijeva. Leta 2011 ga v Glasgowu sicer ni bilo več ob Darku Milaniču, saj je nekaj dni pred tem sprejel službo trenerja pri Muri, a zato po lanski vrnitvi v Ljudski vrt poskrbel za evropsko prezimitev in spopad s Sevillo, dosedanji vrhunec pa dosegel s trenerskim skalpom Celtica in uvrstitvijo med evropsko elito.

Foto: Jure Banfi
Dvojec Zahović – Šimundža je ob podpori klubskega ustroja klub popeljal med elito. (Foto: Jure Banfi)

Maribor po finančnih kriterij morda resda ne spada v Ligo prvakov, a lahko ambicije kluba uvrstimo v skupino najboljših klubov na Stari celini. Maribor bo med dvaintrideseterico klubov tisti z najmanjšim proračunom, najmanjšim stadionom in najcenejšo ekipo. Brezpredmetno je razpredati o tem, kdo je najbolj zaslužen za preboj v Ligo prvakov. Svoj maksimum so na zelenici Celtic parka dali vsi, od najmlajšega Stojanovića pa do najstarejšega Handanovića, kakor tudi vsi, ki so tako ali drugače povezani s klubom, tudi navijači, ki so sicer pesti stiskali pred malimi ekrani širom Slovenije. V mozaiku kluba pa je pomemben vsak najmanjši delček…

In kaj zapisati še v zaključku? Klub je v zadnjih petnajstih letih prehodil trnovo pot in po igranju v Ligi prvakov padel v globoko brezno, iz katerega se je neuspešno pobiral kar nekaj let. A sanacija je ob podpori nogometnih privržencev in vrnitvi mojstra Zlatka Zahovića uspela in danes mariborski feniks, ki sicer ni doživel upepelitve, čeprav je bil blizu tega, leti visoko, kot ni še nikoli v svoji zgodovini. Verjamemo, da je Maribor učne ure opravil z igranjem v Evropski ligi in bo sledil stopinjam manjših klubov, v primerjavi z Mariborom sicer bogatejših kolektivov, ki so tudi v Ligi prvakov znali presenetiti favorizirana moštva. Nekaj je jasno, kar je po pristanku na mariborskem letališču poudaril že Petar Stojanović, v Ljudskem vrtu ne bo lahko nikomur.

Naloži več sorodnih novic
Naloži več novic od Peter Dominko
Naloži več novic iz Kolumna
Komentarji so onemogočeni.

Poglejte še

Poplava virtualnih trenerjev

Ustvarjanje novih in novih javnih profilov različnih vrst trenerjev lahko zaradi mogočega …