Darko Zec: “Imamo svoje cilje, na mnenje drugih se ne oziramo!”

Jutri se s tremi tekmami 23. kroga Prve lige Telekom Slovenije pričenja pomladanski del sezone. Domžalčani, ki bodo v nadaljevanje sezone krenili s tretjega mesta lestvice, bodo morali na uvodno preizkušnjo počakati še do nedeljskega popoldneva, ko zasedbo trenerja Luke Elsnerja čaka gostovanje na novomeškem Portovalu.

Pred enim od zadnjih treningov pred prvo pomladansko obveznostjo smo si za nekaj minut izposodili Darka Zeca. Postavni Ljubljančan, ki domžalski dres nosi že več kot desetletje, je bil pravšnji sogovornik, saj je po slovesu Nejca Skubica in Nejca Vidmarja prevzel tudi kapetanski trak. S silakom v obrambi rumenih smo se dotaknili številnih tem, ki jih v domžalskem klubu ne manjka. Več pa v spodnjih vrsticah.

Priprave na nadaljevanje sezone so za vami. Kakšen nauk ste potegnili iz njih?
Nauk? Če trdo delamo, se nam veliko stvari vrne med sezono, med katero nam bo veliko lažje. Menim, da smo v tokratnih pripravah naredili veliko več kot v vseh prejšnjih, kar se čuti na igrišču. Mislim, da se igralci počutimo tudi veliko bolje pripravljeni kot po preteklih pripravah.

Z izjemo poleta iz Carigrada v Antalyjo, se nad pogoji v Turčiji niste mogli pritoževati. Koliko več koristi v primerjavi prinaša selitev v kraje, ki ponujajo boljše pogoje za delo?
Priprave v Turčijo prinesejo velik plus. V Antalyji so pogoji za trening v zimskem času veliko boljši kot pri nas doma. Igrišča za vadbo so veliko boljša, tudi temperatura okrog petnajst stopinj Celzija je idealna za vadbo. Pogoji v Turčiji so idealni za napredovanje in pridobivanje moči za nadaljevanje moči. Kot ste dejali, z izjemo leta iz Carigrada v Antalyjo, je bilo vse tako kot je potrebno, ampak tudi let bo ostal v lepem spominu. (smeh)

Verjetno tudi sami že nestrpno odštevate ure do nedeljskega gostovanja pri Krki, s katero imate v letošnji sezoni izjemno dobre izkušnje?
Res je, komaj že čakamo na nadaljevanje državnega prvenstva. Igralci smo neučakani in lačni pravih tekem. Kot vemo, zimski premor vsebuje najdaljše priprave, trenirali smo dobra dva meseca. Težko je čakati in dočakati prvo tekmo. Gostujemo pri novomeški Krki, vendar je vsaka tekma zgodba zase, prejšnji dvoboji ne igrajo nikakršne vloge. Tekmo bomo morali vzeti kot vsako drugo in upam, da jo bomo dobili.

Z izjemo Gorice vas uvodoma čakajo vsaj na papirju nekoliko lažji nasprotniki. Obračuna z Mariborom in Olimpijo, ki se bosta udarila že v drugem krogu, pa bosta na sporedu po koncu tretje četrtine tekmovanja. Je to lahko tudi nekakšna prednost v smislu postopnega dvigovanja forme?
Strokovni štab je vse potrebno glede postopnega dvigovanja forme opravil že tekom priprav. Na prvo tekmo bomo prišli pripravljeni kot, da bi igrali, če rečemo tako, na papirju boljšemu nasprotniku. Ampak v prvenstvu smo že spoznali, da ni težjih in lažjih nasprotnikov, vsako moštvo lahko premaga vsakega tekmeca. Tudi zato, se je potrebno na vsakega nasprotnika maksimalno pripraviti.

Za Mariborom zaostajate pet točk, še dodatne tri za Olimpije. Kljub smelim napovedim pa verjetno v borbi za naslov prvaka še niste dvignili bele zastave?
Imamo svoje cilje, želimo se uvrstiti v evropska tekmovanja, obdržati tretje mesto in priti do finala pokalnega tekmovanja. Če se bo ponudilo kaj več, bomo priložnost zagotovo zagrabili, ampak kljub temu je naš primarni cilj ostati tretji in zadržati mesto, ki vodi v evropska tekmovanja.

Bi pa bil položaj verjetno še precej drugačen, če bi ob koncu jeseni izkoristili očitno premoč na terenu ter obema tekmecema vzeli mero in tri točke?
Morda bi bilo drugače. Menim, da smo si s prikazanim na igrišču zaslužili, da bi bilo drugače. Tudi zaradi tega je nogomet tako zanimiv, ne zmaga vselej boljše moštvo. So pa te tekme že za nami, izgubljene točke moramo iskati na prihodnjih tekmah in skušati nadoknaditi zamujeno.

Vas dejstvo, da večina javnosti v Domžalah ne vidi resnega kandidata za naslov prvaka dodatno motivira? Vas morda takšno podcenjevanje kdaj tudi jezi?
Jezi me ne, vsak posameznik ima lahko svoje mnenje in mišljenje. Mi imamo svoje mnenje in tudi cilje, ki se jih držimo, ravno tako kot tudi misli. Ne oziramo se na to, kar drugi mislijo in pripovedujejo.

Precej laičnih spremljevalcev slovenskega prvenstva pravi, da Domžale igrajo bunker. Se motijo?
Mislim, da se motijo. Če pogledamo tudi statistiko, je razvidno, da ne igramo bunkerja, saj imamo žogo večino časa v svojih nogah. Ampak kot sem že dejal, vsakemu dopuščamo svoje mnenje. Igramo tekme po svojih najboljših močeh in po svoji taktiki. Njihova težava pa je, če menijo, da igramo zaprt nogomet.

Če se navežemo na prejšnje vprašanje. Je morda to (zmotno) mišljenje javnosti povezano tudi z vašimi težavami z realizacijo in doseganjem zadetkov?
Realizacija in bunker sta dva različna pojma. Resda nam realizacija v zadnjem času nekoliko šepa, ampak prepričan sem, da bo tudi to slej ko prej steklo. Na treningih delamo dobro, napadalci garajo in ko se jim bo odprlo, bodo tudi gledalci, ki menijo, da ne igramo odprtega nogometa, spremenili svoje mnenje.

Kljub vsemu pa bo prav obramba tudi spomladi močnejše domžalsko orožje?
Obramba bo, vsaj upam, trdna kot vselej doslej. Obramba je trdna, ker gara celotno moštvo, za to niso zaslužni zgolj obrambni igralci in vratar. Delo v obrambi se prične že pri napadalcih. Ko tudi napadalci dobro delajo v obrambi, tudi nam za njihovim hrbtom ni težko opravljati svojega dela, pobirati ostankov in zapirati praznega prostora.

V lanskem letu, tako pomladi kot jeseni, ste do precejšnjega števila zadetkov prišli tudi po zaslugi odlične igre po bočnih položajih. Koliko so Domžale na tem področju izgubile z odhodom kapetana Skubica?
Izgubil smo edino Skubica kot osebnost, v igri pa se veliko ne bo poznalo. Mislim, da smo dobili praktično enakovredno zamenjavo. Upam, da bo Alvaro Brachi na položaju bočnega branilca Skubica dobro ali pa morda še bolje nadomestil ter prinesel podobne rezultate in učinek kot jih je prinašal Skubic.

Je pa verjetno prav Skubic s svojimi predstavami v Turčiji zadnji dokaz, da se v domžalskem klubu tlakuje prava pot do boljših evropskih klubov?
V Domžalah se glede tega področja zares dobro dela. Delo poteka organizirano, klub pa je zelo dobro odskočna deska za prestop v tujino. Glede Skubica pa lahko rečem še to, da smo si ravno na pripravah v Turčiji na malih ekranih ogledalo eno od njegovih tekem in po moji oceni je še za razred boljši kot je bil v slovenskem prvenstvu.

Odšel je tudi dolgoletni vratar Vidmar, ki je bil poleg svoje zanesljivosti tudi nekakšen motor slačilnice. Se je ob odsotnosti obeh Nejcev kaj spremenilo?
Glede vzdušja v slačilnici se ni nič spremenilo. Smo dobra ‘klapa’, dobri prijatelji, kar je najpomembneje za ekipo. Vsak se dobro razume z vsakim soigralcem, vselej lahko gremo na kavo, se pogovorimo, povemo o svojih težavah … Tudi tukaj se kaže homogenost ekipe in to se bo pokazalo tudi na igrišču, saj smo prava ekipa in držimo skupaj v vseh trenutkih.

Kdo pa bo namesto Vidmarja v bodoče skrbel za krofe?
To pa se morajo dogovoriti vratarji. Upam, da bo vratar, ki bo branil mrežo, poskrbel za krofe in nadaljeval Nejčevo tradicijo. (smeh)

Bo sredi aprila, ko Olimpija gostuje ob Kamniški Bistrici, Vidmarja težko gledati v nasprotnem golu?
To ne bo igralo nikakršne vloge. Smo profesionalci, vsak igra za svoj klub. Z Vidmarjem sem v dobrih odnosih, sva dobro prijatelja in dolgoletna soigralca. Kljub temu pa to ne spremeni dejstva, da bo tokrat stal v nasprotnih vratih in med tekmo ne bo prijatelj. Naredili bomo vse, da ga premagamo in da soigralcem ne bo mogel prinesti krofov. (smeh)

Z odhodom Skubica in Vidmarja ste nasledili kapetanski trak, ki je hkrati odgovornost, verjetno pa tudi dodaten motiv za nadaljnje delo?
Res je, je motiv, ampak v preteklosti sem že večkrat poudaril, da meni osebno ni pomembno, kdo je kapetan. Šteje, da ekipa diha in dela kot eno. V ekipi kot je naša, kapetan praktično ni potreben, saj igralci poslušajo in sledijo vodjem ekipe. Pri nas je takšnih vodij, ki skrbimo za red in odgovornost v ekipi, več.

Ste glede na dejstvo, da ste v klubu že enajsto leto, trak po tihem tudi pričakovali?
Kapetan sem bil že pred dvema letoma, zato ta vloga zame ni nekaj novega. Če pa sem pričakoval? Ne vem, morda sem res pričakoval, ampak s tem se ne obremenjujem. Tudi, če ne bi postal kapetan, ne bi bil užaljen ali karkoli podobnega. Pomembno je, da igram in da ekipa zmaguje. Na koncu šteje le, da ekipa naredi dober rezultat.

Glede na to, da bo Ivanu Knezoviću veljate za enega največjih silakov slovenske lige, bo kapetanski trak pri nasprotnikih poskrbel še za kaj dodatnega strahospoštovanja?
Mislim, da bo kapetanski prinesel zgolj to, da se bom malce umiril in ne bom več tak silak, če sem malce pošalim. Sicer pa kapetanski trak prinaša določeno odgovornost in morda v prihodnje z nasprotnimi soigralci ne bom vstopal v konflikte.

Ste pa verjetno pred dobrim letom in pol soigralcem nagnali strah v kosti z obiskom boksarskega ringa, v katerem ste se takrat med soigralci najbolj izkazali?
To je bilo res v sklopu ‘team buildinga’. Soigralci vedo, da rad boksam. Doma imam vrečo za boks in lahko rečem, da je boks moj obstranski šport. Ne vleče me v ring, mi pa zagotovo koristi pri koordinaciji, obenem pa z njim tudi nekoliko pozabim na nogomet ter nato naslednji dan s polno paro in mislimi na nogomet kreneš v nov trening.

Obisk boksarskega treninga pa je bil zgolj eden v nizu, recimo jim, ‘nenogometnih’ treningov. Kako igralci videti takšne poteze trenerja Elsnerja? Lahko iz takšnih obiskov poleg učinkov ‘team buildinga’ potegnete tudi koristi, ki jih kasneje uporabite na nogometnih zelenicah?
Seveda, lahko. Mislim, da igralci na to gledamo zelo pozitivno in dobro izkušnjo. S takšnimi treningi dosežemo, da ekipa še bolj stopi skupaj, se še bolj zbliža, to je uspelo tudi nam. Zagotovo pa lahko iz takšnih treningov in obiskov povlečeš tudi iztočnice, ki lahko pomagajo na igrišču. Tak primer se nam je pripetil tudi na raftingu po Savi. Dva čolna sta se prevrnila, eden med njima je bil tudi moj. V naših mislih je bila borba za življenje in moram priznati, da nam je pomagalo nekaj soigralcev. Če nam ne bi, nikoli ne vemo, kaj bi bilo. Morda nič, ampak vseeno. S tem smo pokazali, da skupaj držimo na in izven igrišča, to pa nas je še bolj povezalo.

Kako pa na ekipno vzdušje vpliva dejstvo, da so v moštvu igralci s kar desetimi narodnostmi?
To nima vpliva. S soigralci se z nogometaši, ki ne razumejo slovenščine, vedno malce pošalimo na njihov račun. Igralci, ki so se moštvu priključili na novo, so odlične osebnosti in razumejo, da gre zgolj za nedolžne šale. Privajajo se na novo okolje ter skušajo tudi čimprej osvojiti osnove slovenskega jezika, da bi se čimboljše in čimprej razumeli z domačimi nogometaši.

Ravno pred dnevi je tekla tudi beseda o porastu tujcev v slovenskem prvenstvu. Kako na to težavo gledate domači igralci?
Če gre za tujca, ki ekipi prinese dodatno kakovost, domači igralci s tem nimamo težav. S konkurenco igralec na istem položaju pridobi na kakovosti, pluse pa ima tudi moštvo. Igralci s tem nimamo težav, to je bolj tegoba gledalcev in spremljevalcev nogometa.

Si pa verjetno tudi sami želite kdaj v prihodnosti preizkusiti v tujini?
Seveda. Moram priznati, da sem imel nekaj priložnosti, vendar se ni izteklo po naših načrtih. Ampak za vse je nekaj dobro, morda je bolje tako. Kljub temu pa imam željo, da se preizkusim v tujini, saj vsi treniramo zaradi tega. Upam, da bo v prihodnosti uspelo tudi meni.

In če se za zaključek še enkrat dotaknemo ambicijam v nadaljevanju sezone. Boste v primeru, da prvenstvo zaključite na tretjem mestu, razočarani nad tem?
Ne bomo razočarani. Cilj je uvrstitev v Evropo, da si pridobimo dodatne izkušnje in izkusimo evropski nogomet.

Avtorja: Davor Mađerić in Peter Dominko