Foto: Jure Banfi Deli na Facebook Deli na Twitter Deli na Google+ Deli na Reddit Deli na Pinterest Deli na Linkedin Slovenska izbrana vrsta je ravno sredi uradnega preizkusa zelenice Arene Lviv. Jutri, ob 18. uri po slovenskem času pa gre zares, Ukrajinci in Slovenci bodo odigrali prvo tekmo dodatnih kvalifikacij za evropsko prvenstvo, prav danes pa mineva točno šestnajst let, ko so Slovenci storili velik korak do uvrstitve na prvo veliko tekmovanje. Ob 19. uri, 11. novembra 1999, je na zelenico danes žal razpadajočega stadiona za Bežigradom pritekla slovenska enajsterica, ki so jo sestavljali Mladen Dabanović, Amir Karić, Mladen Rudonja, Darko Milanič, Željko Milinović, Aleksander Knavs, Džoni Novak, Aleš Čeh, Sašo Udovič, Zlatko Zahovič in Miran Pavlin, v nadaljevanju pa je selektor Srečko Katanec v igro poslal še Milana Osterca in Milenka Ačimovića, ki je bil kasneje osrednji junak večera, a tem kasneje. Podobno kot letos, je bila tudi Ukrajina pred več kot poldrugim desetletjem v vlogi favorita, kar je v 33. minuti vsaj deloma potrdil tudi Andrej Ševčenko, tedaj eden najboljših evropskih napadalcev. A v drugem polčasu je sledil velik preobrat, ki ga je v osmi minuti nadaljevanja z natančnim strelom z roba kazenskega prostora pričel naš najboljši mož – Zlatko Zahovič. Čeprav je bil zadetek slovenske desetice izredno pomemben v lovu na EURO 2000, pa je Milenko Ačimović, Katančev adut – s klopi je v igro vstopil kar tridesetkrat, šest minut pred koncem obračuna z zadetkom s sredine igrišča poskrbel, da je o zmagi Slovenije poročal praktično cel svet. Nadaljevanje poznamo, štiri dni kasneje si je Slovenija v Kijevu zagotovila prvo veliko tekmovanje, v snežnem metežu je Miran Pavlin z zadetkom, ki ga pravzaprav še danes ni moč “videti”, priigral vozovnico za Belgijo in Nizozemsko. Kljub vsemu pa je v ospredju ostala mojstrovina Ačimovića, na katerega so se nekaj dni pred obračunom v Lvovu spomnili številni tuji mediji, tudi ameriški ESPN, za katerega je Ačimović dejal: “To je bil čudež za našo državo. Ukrajina je bila v tistih dneh izjemno močna, z Andrejem Ševčenkom in Sergejem Rebrovim v napadu, in nihče nam ni namenjal možnosti za napredovanje.” Peter Dominko
