INTERVJU Haris Vučkić: Rad bi naredil korak naprej

Ob koncu sezone smo poklicali Harisa Vučkića, ki je nekoč veljal za pravega čudežnega dečka slovenskega nogometa. Po sanjskem prestopu v takrat izjemno močni Newcastle, kjer je svojo priložnost dobil že kot najstnik, so nato sledile številne sezone prepredene s poškodbami. Aktualnemu slovenskemu reprezentantu se je na tem področju v tej sezoni vendarle poklopilo, svoj razkošni talent pa je pri Twenteju kazal kar v konici napada.

Nizozemska je bila ena izmed prvih držav, ki je odpovedala prvenstvo. Kako ste to novico sprejeli vi? Vas je to precej presenetilo?

Ni me, ker so iz vlade že tri dni predtem sporočili, da do 1. septembra ne bo nobenih festivalov, tekem. Tako, da je bilo kar pričakovano, da bodo prvenstvo prekinili. Drugače pa so še vedno mešani občutki, ker sem bil lačen tekem, lačen golov. Osebno sem imel dobro in uspešno sezono, tako da sem si želel še več tekem.

To je bilo že vaše tretje leto v Enschedeju. Kako hitro ste se privadili na tamkajšnje življenje?

Vreme je dosti lepše. To je prvo kar lahko rečem (smeh). Glede življenja je kar dosti podobno Angliji, ampak vreme je boljše, več sonca.

Kako je zdaj zdravstveno stanje? Zdi se, da se vam je v tej sezoni poklopilo tudi na tem področju.

Hvala bogu je zdaj z zdravjem vse v redu. Kot ste rekli, to sezono sem imel z zdravjem srečo. Dobro sem se pripravil, spremenil sem par stvari v načinu življenja in pri prehrani, tudi pri individualnih treningih. Zaenkrat je res vse v redu in upam, da bo tako tudi v nadaljevanju moje kariere.

Pred kratkim sem se pogovarjal z Janom Mlakarjem, ki je dejal, da je velik preskok med slovensko ligo in Championshipom. Kako pa ste to takrat doživljali vi? Debitirali ste namreč kot komaj 17 letni mladenič.

Prve lige v Sloveniji nisem igral veliko. Samo te dve, tri tekme, ko so me Domžale želele pokazati. Drugače pa res, nogomet v Angliji je na povsem drugem nivoju. Tako glede hitrosti, teka, moči. Razlikuje se od vseh ostalih lig. Tako da je res zahtevna liga za igrati, ampak takrat sem bil še res mlad in nisem razmišljal kaj preveč. Samo šel sem v tekmo na polno, da sem se dokazal trenerju. Trener mi je takrat res dal priložnost pri 17. letih in to je bila ena posebna izkušnja.

Kot tako mlademu igralcu vam zagotovo ni bilo lahko, obenem pa ste še veljali za čudežnega dečka slovenskega nogometa. Kdo je bil recimo tisti soigralec, ki vam je najbolj pomagal?

Tim Krul mi je veliko pomagal, pa tudi Steven Taylor. S sabo sem imel tudi očeta, ki je takrat zamrznil službo. Z mamo sta se odločila, da bosta ona in starejši brat ostala v Sloveniji, oče pa bo šel z mano. Da me je usmerjal na pravo pot, mi pomagal in mi stal ob strani. Vedno bom hvaležen očetu in mami, da sta se takrat žrtvovala, saj tudi njima ni bilo lahko. Kar se pa tiče treningov, takrat nisem niti znal še dobro govoriti angleško. Ampak nisem sramežljiv in sem si upal govoriti, pa tudi če sem kdaj kaj rekel narobe. Nekako najbolj pa se od soigralcev res spomnim Tima Krula, ki mi je dostikrat pomagal, me peljal na trening, saj takrat še nisem imel avta (smeh).

Ko se zdaj na treningih pojavi kakšen mlad igralec, se verjetno kar malo čudite, kako vam je takrat kot 16-letnemu tujcu uspelo biti enakopraven član tako velikega kluba in se tako hitro vklopiti v sistem…

Takrat o tem nekako nisem niti razmišljal, zdaj pa vseeno malo drugače gledam na to. Zavedam se, v kakšnem klubu sem bil, s kakšnimi igralci sem igral. In to mi bo vedno uspelo v spominu kot ena zares dobra izkušnja. Tako kot so takrat meni pomagali nekateri starejši igralci, tako tudi jaz zdaj poskušam pomagati mlajšim igralcem. Recimo v Twenteju smo imeli enega Japonca, ki ob prihodu ni znal dobro angleško. In nekako se vidiš v njem, se prepoznaš v tej situaciji, ker tudi jaz sem mlad prišel v Anglijo in nisem dobro znal jezika. In potem nekako želiš to vrniti in tudi njemu pomagati. Jaz sem imel sicer srečo, da je bil z mano oče. Da sem prišel domov in nisem bil sam, občutek je popolnoma drugačen, ko veš da te nekdo čaka doma.

Igrali ste v nekaj kar nekaj otoških klubih. Vam je katera epizoda v angleškem nogometu ostala še posebej v spominu?

Bom rekel kar vse. Pri vseh klubih sem dobil neko izkušnjo. Nekje pozitivne, nekje negativne, ampak sem taka oseba, da si želim vsako stvar obrniti na pozitivno. Mogoče lahko izpostavim Wigan, kjer smo bili prvaki. Ali pa Rangerse – to je bila ena najboljših posoj, na katerih sem bil kot član Newcastla. Igral sem ves čas, redno sem zabijal gole, zelo radi so me imeli tudi navijači. Klub me je po koncu posoje želel tudi odkupiti, tako da bom rekel, da mi je ta izkušnja ostala v najlepšem spominu.

Kako je padla odločitev, da v tej sezoni zaigrate na drugačnem položaju? Praktično igrate kot pravi napadalec.

Priprave sem sicer začel na položaju vezista, prvo tekmo sem odigral kot »osmica«. Klubu potem ni uspelo pripeljati napadalca, ki so si ga želeli, naslednji napadalec pa se je, če se lahko tako izrazim, na mojo srečo in njegovo nesrečo poškodoval. Trener se je nato odločil, da mene preizkusi v napadu, ker ni bilo več nobenega drugega (smeh). Igrali smo proti Schalkeju in sem res odigral dobro na tej poziciji. Vključeval sem krila, asistiral, res smo si pripravili ogromno priložnosti. V napadu sem dobil potem priložnost že na prvi ligaški tekmi proti PSV-ju, ki smo jo remizirali 1:1. Že naslednjo tekmo proti Groningenu mi je nato uspelo zabiti gol. In potem smo se enostavno odločili, da bom napadalec (smeh). Moram reči, da se mi je menjava kar izplačala. Odigral sem dobro sezono, na 25. tekmah sem zabil tudi 11 zadetkov. Da zaključim, sem kar zadovoljen s prvim letom kot napadalec.

Kot zanimivost, zadeli ste največ zadetkov z levo nogo iz odprte igre, obenem pa ste bili še zelo učinkoviti (25 strelov, 7 zadetkov). Lahko bi rekli kar izjemna statistika, upoštevajoč, da je to šele vaša prva sezona v vlogi napadalca.

Nisem vedel, ampak je zelo lepo slišati, da si nekako v samem vrhu. Moram priznati, da sem res veliko treniral. Od takrat naprej, ko smo se dogovorili, da bom igral kot napadalec, sem veliko individualno delal tudi na zaključkih. Veliko sem ostajal po treningih in delal na mojem »finishingu«. Tako da ja, trdo delo sem vedno izplača.

V nizozemski ligi je letos s svojo levico blestel @VuckicHari29. Če odštejemo prekinitve, je s svojo močnejšo nogo dosegel 7 golov in za to porabil le 25 strelov. Drugo najbolj nevarno levico iz igre ima prvi strelec lige Berghuis, ki pa je za 6 golov porabil 58 strelov. pic.twitter.com/WpCVGfmNhV

— Sportistika (@sportistika) May 17, 2020

Sezono ste končali na 14. mestu. Ste po tihem pričakovali še višjo uvrstitev?

Smo. Moram priznati, da smo pričakovali višjo uvrstitev. Sezono smo res začeli dobro, na prvih sedmih tekmah sploh nismo doživeli poraza. Pred tekmo s Heraclesom smo bili drugi, če bi jih premagali, bi bili celo prvi na lestvici za dan ali dva. Potem pa so nekako prišli malo slabši rezultati, poznalo se nam je, da so nekateri ključni igralci staknili poškodbe. Ampak do konca je ostalo še 10 tekem, in mislim, da bi dobili vsaj še 10 točk in se tako dvignili za nekaj mest. Na začetku smo po tihem celo razmišljali o Evropi, ampak mislim, da je vseeno končna uvrstitev kar realna.

Ob koncu sezone se vam je iztekla pogodba s Twentejem. Španski mediji so že poročali, da ste podpisali pogodbo z Real Zaragozo. Kako je zdaj s tem?

Nič še ni stoodstotno. Je veliko zanimanja iz tujine, predvsem iz španskih klubov, pa tudi iz Italije, Turčije. Veliko se dogaja, ampak zaenkrat še ni nič uradno. Ne bom pa tajil, obstaja zanimanje Zaragoze.

Obstaja tudi možnost, da podaljšate pogodbo s Twentejem?

Rad bi naredil korak naprej, ampak ne želim si seveda zapreti nobenih vrat. Puščam vse opcije odprte, ampak si res želim iti naprej. Moje sanje ostajajo, da se preizkusim v španski ligi.

Ste peti najmlajši debitant v zgodovini slovenske reprezentance, zdaj ste ponovno zraven. Kakšen je občutek, da ste se vrnili?

Res vrhunski (smeh). Super se je vrniti po sedmih letih… Iskreno v zadnjih letih res nisem veliko igral, pogosto sem bil poškodovan. Ampak v zadnji sezoni sem dobro treniral in igral, ob tem pa sem še redno zabijal. Super je bilo tudi igrati proti Latviji in doseči zmago. Ta vpoklic je bil res nekakšna nagrada za odlično prvo polovico sezone.

Reprezentančni cilj je verjetno, da si priborite uvrstitev na SP 2022?

Mislim, da imamo dobro ekipo z odličnimi posamezniki. Že v kvalifikacijah za Euro so oziroma smo fantje dokazali, da je mogoče premagati tudi najboljše reprezentance. Le vsi moramo strmeti k istemu cilju. Osnova za vse skupaj pa je, da verjameš v to, kar si si zadal, potem pa je vse veliko lažje.