Foto: SRC Altach Deli na Facebook Deli na Twitter Deli na Google+ Deli na Reddit Deli na Pinterest Deli na Linkedin Iz skrajnega vzhoda Avstrije, natančneje Altacha, se nam je oglasil mladi Aljaž Casar, ki se je k avstrijskemu prvoligašu iz Mure preselil pred začetkom aktualne sezone. V Avstriji so za razliko od Slovenije s treningi začeli že pred več kot tednom dni, Aljaž in njegova ekipa pa upajo, da se bodo uspeli čimprej vrniti v tekmovalno formo. V drugem delu sezone namreč igrajo v spodnji polovici prvenstva, a tudi od tam dve mesti vodita v playoff za Ligo Evropa, na kar pri Altachu tudi ciljajo. Kako izgledajo treningi v tem času, ko še vedno veljajo posebne omejitve? Kakšne so zdaj sploh omejitve in zahteve za vas? Razen tega, da smo omejeni na število igralcev v skupini, treningi potekajo neovirano. Treniramo v štirih skupinah, v vsaki pa je po šest igralcev. Nekih velikih zahtev ni, so pa osnovne stvari, kot je upoštevanje razdalje, razkuževanje rok pred in po treningih, nošenje mask na poti do igrišča. Se je bilo po pavzi težko vrniti na teren? Po pavzi smo se na treninge vrnili kot vedno do sedaj. Začeli smo z uvajanjem na ritem treningov, zdaj pa to iz dneva v dan stopnjujemo. Med pavzo smo seveda dobili plan, po katerem smo trenirali doma. Foto: SRC Altach Altach, kjer igrate, je majhno mestece na skrajnem vzhodu Avstrije. Kako ste se navadili na življenje tam? Prvih nekaj tednov je bilo kar napornih. Nisem poznal okolja, sem sem prišel praktično brez vsega. Brez družine, prijateljev. Ampak ob ritmu napornih treningov pozabiš na to in se osredotočiš samo na željeno – igranje nogometa. Kako ste do sedaj zadovoljni z novim klubom in pogoji za napredek? Glede kluba nimam nikakršnih pripomb. Klub nam igralcem nudi praktično vse, priskoči nam pomoč ob najboljših in najslabših časih. Pogoji za napredek so vrhunski, vrhunski so tako treningi kot sama organizacija kluba. So bile pred odhodom v Avstrijo morda na mizi tudi kakšne ponudbe slovenskih klubov? Edina možna varianta je bila posoja iz Mure v ND Beltinci. Je morda v preostanku sezone moštveni cilj obstanek v ligi? Ne toliko boj za obstanek, saj imamo še vedno možnost za prvo in drugo mesto, ki vodita v playoff za uvrstitev v Ligo Evropa. Tako da razmišljamo samo o poti navzgor, pot navzdol za nas ni na izbiro. Kar nekaj časa ste igrali tudi futsal za KMN Meteorplast. Ste kdaj razmišljali o tem, da bi se futsalu resno posvetili? Futsal kot dolgoročni cilj ni nikoli prišel na prvo mesto. Seveda je prva misel in prvi cilj bil igranje velikega profesionalnega nogometa. Foto: SRC Altach Že kot mladinec ste po članske minute odšli k Rakičanu in Odrancem. Se vam zdi, da so vam te izkušnje pomagale ob koncu mladincev pomagale k dokončnemu prehodu k članom? To, da sem lahko igral v članski ekipi, je zahtevalo veliko fizične priprave, saj so bili nasprotniki starejši in posledično močnejši. Je pa v meni pustili žilico borbenosti in agresivnosti, katera mi zdaj pride prav pri igranju na profesionalni ravni. Že pri rosnih 10-tih letih ste odšli na preizkušnjo k velikemu Milanu. Kako se spominjate tega? Vse skupaj se je začelo v Milanovem kampu na Hrvaškem. Po nekaj dneh sem dobil mail, katerega namen je bilo povabilo, da obiščem Milanov center in se tam en teden preizkušam na treningih. Seveda vsak otrok sanja, da bi imel kdaj vsaj možnost trenirati za velik klub, še posebej za tak kot je Milan. Meni so se te sanje oziroma želja uresničile že pri desetem letu starosti. Kakšni so vaši karierni cilji za naprej? Realni cilj za prihodnost je dobiti čim več minutaže in izkušenj. Tisti cilj, ki je globoko v meni že od nekdaj, pa je seveda igranje finala Lige prvakov. Uredništvo SNPortal.si
