Bo šlo v tretje? Oblak pred vpisom v zgodovino

Foto: Jure Banfi

Dvajseti maj, 1992. Čas v Genovi se je ustavil. Po osvojitvi pokala pokalnih zmagovalcev in zasedbe prestola v Italiji, je Sampdoria pod legendarnim Vujadinom Boškovom prišla še do finala takratne različice lige prvakov, evropskega pokala. Mit o slovenskem zmagovalcu lige prvakov se je s Srečkom Katancem v dresu Italijanov lahko začel. Vendar ni šlo iz prve. Redni del proti Cruyffovi Barceloni se je zaključil brez zadetkov, odločitev pa je padla v drugem delu podaljška, ko je zmago Kataloncem prinesel Ronald Koeman.

Skoraj dve desetletji je bilo potrebno čakati do nove, še večje priložnosti. Po neuspešni avanturi pri Olympiacosu je Zlatko Zahovič prestopil k Valencii, s katero je prišel vse do finala na San Siru. Prizorišče, kjer bo potekal tudi letošnji zaključek tekmovanja, takrat tridesetletnemu Mariborčanu ni bilo naklonjeno, redni del pa se je podobno kot v Londonu zaključil brez zmagovalca. Tega niso dali niti podaljški in ekipi sta pristopili k izvajanju enajstmetrovk. Kot tretji je poizkusil Zahovič, a je njegov strel Kahn obranil. Bavarci so finale dobili, iskanje junaka, ki bo v deželo na sončni strani Alp prinesel tako želeno odličje, pa se je nadaljevalo.

In nova priložnost je tu. Danes, čeprav so vmes kot ”statisti” Slovenci že bili člani evropskih klubsih prvakov, se lahko Jan Oblak z zlatimi črkami zapiše v zgodovino slovenskega nogometa, saj ga nekaj minut pred deveto čaka finale lige prvakov, v katerem se bo Atletico pomerili z mestnim tekmecem, Realom. Tekma bo tudi pokazatelj dveh popolnoma različnih slogov igre, Simeonejev “udari enkrat, a udari močno” proti Zidanovi napadalni taktiki, zaradi katere bo imel Škofjeločan verjetno polne roke dela, a Oblak poudarja, da v minulih nočeh med spancem ni sanjal o finalu: “O finalu ne sanjam. Vsak dan treniramo, da bi nam šlo 28. maja dobro, a ponoči dobro spim in ne mislim na prihajajočo tekmo.”

Oblak ima za sabo izjemno sezono, polno podrtih rekordov, manjka le še ekipna lovorika. Atletico je špansko prvenstvo ob koncu izpustil iz rok, v pokalu je bil boljši Celta Vigo, tako da je zadnja možnost za lovoriko ravno današnji obračun v mestu mode. Pot do Lombardije se je začela z zmago v skupini z Benfico, turškim Galatasarayem in mariborskim krvnikom, kazahstansko Astano. Sledila je zmaga v šestnajstini finala proti PSV-ju, ko na dveh tekmah nismo videli zadetka, v četrtfinalu pa je po izjemni partiji na domačem igrišču padla še Barcelona. Zadnjo oviro pred finalom je predstavljal münchenski Bayern, predvsem na drugi tekmi je Oblak pokazal svoje mojstrstvo, ko je ubranil enajstmetrovko Müllerju in z mirnostjo ter hladnokrvnostjo povzročal preglavice eni najboljših napadalnih vrst sveta.

Tudi Real se velikokrat omenja v kontekstu z najboljšim napadalnim moštvom, a tudi Oblak ne bo igral brez sveže pridobljenih “činov”. Spomnimo, Atletico je letošnjo sezono španskega prvenstva zaključil z daleč najmanjšim številom prejetih zadetkov. Slovenski čuvaj mreže je bil premagal zgolj osemnajstkrat, kar je bilo dovolj za nagrado Ricarda Zamore in izenačitev dvaindvajset let starega rekorda povprečno najmanjšega števila prejetih zadetkov na tekmo.

Igranje v Milanu bo tako Oblaku preprečilo nastopanje za slovensko izbrano vrsto, ki bo v ponedeljek s Švedsko igrala v Malmöju, slab teden kasneje pa še s Turčijo v Ljubljani. Kljub temu so številni slovenski nogometaši zaželeli zmago reprezentančnemu soigralcu, vse skupaj pa je povzel Rok Kronaveter: “Vsi bomo navijali za Jana, da osvoji ligo prvakov.”