Sergeja Kos: “Ambicije segajo še višje!”

Foto: ŽNK Celje

Sergeja Kos je v letošnji sezoni ženske futsal lige v taboru ŽNK Celja igrala pomembno vlogo. S 33 zadetki, kar jo uvršča na prvo mesto liste strelk letošnje sezone, je 23-letna Celjanka pripomogla k drugemu zaporednemu naslovu, s svojimi soigralkami pa je ženski futsal odlično predstavljala tudi na zahtevnih turnirjih po Avstriji. Tudi spodnji pogovor dokazuje, da gre za izvrstno igralko in odlično sogovornico.

Od kje zanimanje za nogomet, kdaj ste pričeli aktivno ukvarjati z njim?
Svoje prve nogometne korake sem naredila na domačem igrišču v Loki pri Žusmu. Že v nižjih razredih osnovne šole smo cele popoldneve preživeli z žogo v nogah. Punce smo sestavile svojo ekipo in že takrat so fantje pogosto odšli domov z dolgimi nosovi.  Kasneje sem nogomet igrala le še za šolska tekmovanja, saj sem v gimnazijskih letih trenirala košarko. Med poletjem 2013 sem zasledila objavo naše kapetanke Mateje Vojsk, da se v Celju oblikuje klub ženskega nogometa. Udeležila sem se prvega treninga, ki je v vseh pogledih izpadel mnogo bolje, kot sem pričakovala, posledično pa smo v zelo kratkem obdobju s soigralkami postale prava ekipa. Do danes se naša povezanost iz dneva v dan stopnjuje, saj se družimo tudi izven nogometnih igrišč. Mislim, da je to eden izmed bistvenih faktorjev za doseganje vrhunskih rezultatov.

Kako gledate na odigrani sezoni slovenske ženske futsal lige?
V teh dveh sezonah se je toliko dogajalo, da imam občutek, da smo odigrale najmanj pet sezon. Od prvega lanskega ligaškega turnirja pa do danes je viden ogromen napredek pri vsaki izmed udeleženih ekip. V prvi sezoni je bila prisotna tudi nekakšna živčnost in napetost, v drugo sezono pa smo vse vstopile veliko bolj rutinirano, najbrž je faktor pri tem tudi boljša pripravljenost in poznavanje nasprotnic. Že po prvi sezoni so bili izvedeni določeni prestopi, zato z zanimanjem pričakujem prestope pred novo, tretjo sezono, kar bo celotno dogajanje še dodatno popestrilo.

Pa slovenska reprezentanca? V Sloveniji igra precej kvalitetnih igralk, ki bi lahko zastopale državne barve.
Želja vsake igralke je, da vsaj enkrat nastopi za reprezentanco. O ustanovitvi le-te se že nekaj časa potihoma šušlja, ampak na uradne informacije še čakamo. Reprezentančni zbor bi bil zagotovo odlična motivacija za igralke, kakor tudi za klube. Vsak klub ima svoje potenciale, ki bi znale odlično zastopati barve Slovenije, zato verjetno vsi nestrpno pričakujemo ustanovitev reprezentance, s čimer bi se naš futsal predstavil tudi v tujini.

Kako gledate na lasten dosežek, v minuli sezoni ste bili najboljša strelka lige? Vam je posebej v spominu ostal kak zadetek?
Pred začetkom sezone res nisem pričakovala naziva najboljše strelke, zato je bilo veselje ob koncu še toliko večje. Največje priznanje mi predstavlja ponos staršev, ki me spremljajo na vsaki tekmi doma in v tujini. Dejstvo je, da ima zasluge za ta naziv celotna ekipa, saj smo vsak zadetek dosegle skupaj. Futsal se začne v obrambi, nadaljuje s podajami in asistencami, gol pa je samo končni izkupiček delovanja vseh posameznic na igrišču. Glede pomembnosti zadetkov in veselja po le-teh, lahko izpostavim oba zadetka lanskega finala. Zanimivo je, da se po pomembnih tekmah, najbrž tudi zaradi evforije, niti točno ne spomnim, kako je prišlo do posameznih zadetkov. V spominu sta mi ostala predvsem ‘ubijalska’ desetmetrovka iz lanskega turnirja v Voličini in letošnji gol z glavo po perfektni asistenci Vanje Tanšek na turnirju v Podčetrtku.

Proti kateri vratarki in branilki Vam je bilo doslej najtežje igrati?
Tako kot ostale igralke, so tudi vratarke z vsakim turnirjem napredovale in se izpopolnjevale, posledično pa je bilo vedno težje dosegati gole. Na tem mestu lahko izpostavim našo klubsko vratarko Mašo Kač, ki je po mojem mnenju trenutno prva vratarka ženskega futsala. Da moja ocena ni zgolj subjektivna, potrjuje tudi statistika o prejetih golih in štirih ubranjenih desetmetrovkah na eni tekmi. Ker mi delo na igrišču otežuje že na treningih, sem vesela, da tudi na tekmah ni moja nasprotnica. Kot najbolj neugodno branilko moram izpostaviti Laro Jelić, igralko Extrema. V obrambi jo odlikujejo hitrost, moč, telesna pripravljenost in odlična koordinacija. Ker v napadu pokaže tudi svoje strelske sposobnosti, lahko rečem, da je ena izmed najbolj vsestranskih igralk v ligi.

V petek ste bili s Celjem na tekmi v Zagrebu, nam lahko poveste malce več o tej tekmi?
Zagrebčanke, ki so na lestvici hrvaške ženske futsal lige v samem vrhu, so nas povabile na revialno tekmo pred finalom članov. Namen je bil predvsem v spoznavanju in druženju, zato smo na tekmo prišle popolnoma sproščene, kljub temu, da smo na igrišče stopile brez kapetanke in nekaterih drugih pomembnih igralk. Prvi polčas smo odigrale odlično in na oddih odšle z rezultatom 1:1. Drugi polčas je osredotočenost nekoliko padla, pokazalo pa se je tudi, da so naše sosede sredi vrhunca sezone, mi pa se po kratkem oddihu počasi spet uigravamo in prihajamo nazaj v formo. Zagotovo nam takšne tekme zgolj koristijo, saj si na takšen način nabiramo znanje in izkušnje. Že nestrpno čakam ponovno srečanje.

Kakšno je Vaše mnenje o razvoju ‘balkanske’ futsal lige?
Vsaka tekma ali turnir v tujini zame predstavlja nov izziv. V kolikor bi pogoji to omogočali, bi bila ‘balkanska’ liga odlična priložnost za predstavitve klubov izven državnih meja ter medsebojna sodelovanja. Ker smo v Sloveniji že dvakrat osvojile državni naslov, klub pa smo z odličnimi uvrstitvami zastopale tudi v avstrijskem superpokalu in na mednarodnem turnirju na Nizozemskem, sedaj ambicije segajo še višje. Z ustanovitvijo lige, ki bi zajemala države bivše Jugoslavije, bi tako igralke kot klubi dobili priložnost za dokazovanje in nabiranje novih izkušenj. Finančna plat na tem mestu zagotovo predstavlja problem, saj je ženski futsal v večini držav slabše razvit, kot pa klasičen nogomet. Za takšen projekt bi se morale po mojem mnenju zavzeti nogometne zveze vseh držav.

Si v novi sezoni v futsal ligi želite še kakšne nove sredine?
V novi sezoni vsi upamo na večje število klubov. Trenutno sodelujoče ekipe v ligi se že predobro poznamo, zato pred tekmami ni več skrivnosti in posebnih taktiziranj. Nove ekipe bi v ligaške turnirje zagotovo prinesle določeno svežino, kar bi popestrilo celotno dogajanje na ženski futsal sceni. Ekipe v nastanku bi spodbudila k priključitvi v ligo, saj smo bile dve leti nazaj tudi same s soigralkami in trenerjem v podobni dilemi. Na začetku, brez izkušenj, pretiranega znanja in samozavesti. Kot se je izkazalo, je bila naša odločitev pravilna.