Korina Janež: Zgodi se, da ti katera kaj ne privošči

Foto: m24.si

V tokratnem intervjuju smo se pogovarjali z mlado slovensko reprezentantko in članico Leipziga, Korino Janež. V pogovoru smo se dotaknili njenega meteorskega vzpona, začetkov v judu, prehoda na nogomet in primerjav med nogometno kulturo v Sloveniji in Nemčiji.

Po čem se po tvoje razlikuješ od drugih nogometašic pri Leipzigu?
V bistvu nas ni veliko iz tujine. Dve prihajata iz Danske in pa jaz iz Slovenije. Verjetno se najbolj razlikujem po tem, da sem malo tega ”balkan” tipa. Sem med najmlajšimi. Polek tega sem ena izmed redkih, ki igrajo za reprezentanco. Še tri, štiri se lahko pohvalijo z igranjem za reprezentanco.

Kakšna je sedaj, ko si že nekaj mesecev v Nemčiji tvoja dnevna rutina?
Moja dnevna rutina se spreminja iz dneva v dan. Vse je odvisno od treningov in pa utrujenosti. Načeloma vsak dan obiskujem tečaj nemščine, da bom v naslednjem letu lahko začela tudi študirati v nemščini. Nemščina se mi je že zelo izboljšala, prav opazi se razliko. Lahko se že normalno pogovarjam o vseh temah, tako da je bil to kar velik preskok. Prvih par tednov ni bilo lahkih, morala sem se navaditi, da sedaj živim sama. Prvič sem sama, to je sedaj dobrih 800km stran od staršev. Kuham in perem si sama. Rutina se je od začetka pa do sedaj zelo spremenila. Nebi pa rekla, da imam neko rutino, saj ti rutina lahko pripomore, včasih pa te tudi ustavlja.

Kako se treningi pri Leipzigu razlikujejo od treningov pri Radomljah?
Pri Leipzigu je nivo igre dosti hitrejši, punce so profesionalke. Vse delajo na zelo visokih obratih. Vsak trening mora biti izveden do perfekcije. Treningov je količinsko približno enako kot pri Radomljah. So pa zato izvedeni na dosti višjem, hitrejšem in zahtevnejšem nivoju. Predvsem kar se tiče sprejemanja hitrih odločitev, glede ”pressinga”, izvedbe, tehničnega znanja. Nebi rekla, da je toliko razlike v duelu, na ta način fizika, predvsem pa hitrost izvedbe, razumevanje nogometa in podobne stvari.  

V tujino si odšla zelo mlada, si imela kaj težav pri prilagajanju na nov življenjski slog?
Da, v tujino sem odšla z 18 leti, po dokončani Gimnaziji Šiška. Že prej sem šla eno leto prej v šolo, torej s petimi leti. Takoj po končani maturi sem praktično šla v Nemčijo. Definitivno sem imela na začetku, prva dva, tri tedne, veliko težav. Predvsem z jezikom, kljub temu, da sem prej znala že veliko. Bilo je zelo stresno, urediti je bilo potrebno milijon zadev. Od financ do zdravstvenega zavarovanja in podobnih stvari. Hkrati sem imela še treninge, kar je stvari še malo oteževalo. Kasneje pa je bilo vedno boljše, hitro sem se ujela tudi z novimi soigralkami. Le-te so me večinoma lepo, prijazno sprejele. Sedaj lahko rečem, da sem se že navadila na novi življenjski slog, je pa definitivno drugače kot v Sloveniji. Mislim pa, da je bil definitivno pravi korak.

Prišla si kot mlada in zelo nadarjena nogometašica, so te igralke, ki so pri Leipzigu že dalj časa gledale kaj postrani, ali so te takoj sprejele medse?
Tukaj gre za profesionalen nogomet, vsaka nova, ki pride je takoj konkurenca. Ampak so pa punce zelo odprte, moram reči, da sem bila pozitivno presenečena. Imela sem namreč predsodke, da bo v Nemčiji drugače, ampak so me lepo sprejele. Ene sicer malo manj, zato pa druge toliko bolj. Še vedno pa se zgodi, da ti katere kaj ne privošči. Z nekaterimi se res super razumemo, ampak tukaj vsi gledajo samo na dobrobit kluba in, da se uvrstimo v prvo ligo. Niso pomembni samo individualni cilji, ampak gledamo na skupno dobro kot celoto.

Izvedeli smo, da si se v preteklosti ukvarjala tudi z judom. Kaj je botrovalo k spremembi iz juda na nogomet?
Tako je, bila sem kar uspešna judoistka. Ampak je ta ljubezen do nogometa, ko se enkrat zaljubiš v nogomet, ti ni več nič drugega pomembno. Spomnim se, da sem kot majhna igrala s fanti na šolskem igrišču in sem ga enostavno vzljubila. Potem je prišlo SP leta 2010 na katerem je igrala tudi Slovenija, zbirala sem sličice. Sem pa takrat še nadaljevala z judom, ker sem bila uspešna. Nikoli pa nisem tisto zares uživala v judu. Potem pa je prišel dan odprtih vrat pri ŽNK Krimu. Takrat sem si rekla grem pogledat. Tam je potem današnja selektorica reprezentance U17, Tina Kelenberger, povabila k igranju nogometa. Vseeno sem imela nekaj talenta, veliko mi je pripomoglo to, da smo po pouku velikokrat igrali skupaj s fanti. Prvo leto se zaradi juda še nisem odločila za nogomet, nato pa sem naslednjo leto odločila za nogomet. Predvsem zato, ker je to ekipni šport kar mi veliko bolj leži.

Ti znanje iz juda, koristi tudi pri nogometu? Če ja, kako?
Definitivno, judo je res šport, ki ti da kontrolo celega telesa, zavedanje v prostoru, da ti kontrolo vseh mišic, ki jih imaš v telesu. Je šport, ki pomaga pri fizični pripravi telesa, zato sem mnenja, da sem takrat ogromno pridobila na sami fiziki. Judo je pa tudi odlična osnova za nogomet. Bilo je celo znanstveno dokazano, da je judo odlična osnova tudi za druge športe. In pa judo kot borilna veščina te zelo nauči discipline, spoštovanja in odnosov, kar definitivno vedno pomaga. Če ne v nogometu pa v življenju.

Kam bi te zanesla pot, če se nebi ukvarjala z nogometom?
Tole je zelo zanimiva stvar, sem zelo vsestranski človek. Zelo me zanima umetnost, tudi narava do neke mere. Nevem čisto točno kako bi se odločila, bom pa ob nogometu po koncu kariere ostala v športnem managementu. Športno nekako zato, ker je to področje na katerem sem največ časa delala, imam največ znanja in bi mi bilo škoda čisto spremeniti smer. Nisem pa v preteklosti izključevala niti možnosti, da bi šla v umetnostne vod.

Nogomet je v Nemčiji izjemno popularen. Kaj delajo v Nemčiji drugače kot pri nas?
V Nemčiji je nogomet prav zares popularen, že zaradi moškega nogometa in vse tradicije okoli njega, ki traja že ogromno let. Potrebno pa je omeniti, da je ženski nogomet prav zares popularen. Letos je ženska reprezentanca igrala tudi v finalu EP, kjer so na njihovo žalost sicer izgubile, a je bil to vseeno zelo gledan turnir. Sploh Leipzig je tako mesto, ki zelo podpira na splošno celoten šport. Šport je vsem bolj dostopen. Presenetilo me je, da vse soigralke tukaj spremljajo tako prvo moško ligo, kot tudi drugo, včasih pa še kakšno čisto tretjo zraven. Vsi imajo veliko spoštovanje do nogometašev in nogometašic. Veliko se vlaga v šport, ženski nogomet pa se razvija z neverjetno hitrostjo. To so izjemne rasti gledalcev na stadionih in pred malimi ekrani. Vse skupaj res raste eksponentno, škoda pa je, da to tako še ni v Sloveniji. Spremembe sicer se dogajajo, je pa dejstvo, da se drugje po Evropi te spremembe dogajajo veliko hitreje. Slovenija pa bi morala temu malo bolj hitreje slediti. Pa ne samo zaradi ženskega, ampak tudi moškega nogometa. Rekla bi, da delamo prepočasne korake. Opazne so spremembe in delamo v pravi smeri, le želeli bi si, da bi to potekalo hitreje.