Jana Horvat: “V ZDA se v šport vloži zelo veliko.”

Foto: Osebni arhiv Jane Horvat

Pred tedni smo imeli priložnost poklepetati z Jano Horvat in izvedeli marsikaj zanimivega. Nekdanja igralka novomeške Krke je med drugim pojasnila razloge za sklenitev bogate nogometne kariere, predstavila svojo trenersko pot in se dotaknila tudi prve odigrane sezone. Več o njej pa lahko preberete v nadaljevanju članka.

Jana Horvat je bila ena izmed igralk, ki je s trdim delom dokazala ves svoj razkošni talent. Njena nogometna kariera se je pričela na Dolenjskem, pri novomeški Krki, ki je takrat veljala za velesilo ženskega nogometa na Slovenskem. V uvodni sezoni 2006/07 je Jana v članski konkurenci odigrala devet tekem. Že sezono kasneje je postopoma postajala ena ključnih igralk Krke. V sezoni 2007/08 je zbrala že 14 nastopov, v sezoni 2008/09 pa je bila ena izmed pomembnih členov Krkine igre. Zbrala je 19 nastopov in zabila pet zadetkov. V naslednji sezoni je Jana odigrala 11 tekem in v statistiko vpisala še dva zadetka, sezono kasneje je vnovič odigrala 19 tekem, zabila tri zadetke in prejela rumeni karton. V sezoni 2011/12 je Horvatova za Krko zbrala štiri nastope in dosegla zadetek, naslednja sezona pa je bila zadnja na slovenskih zelenicah, ko si je dres Krke nadela še trikrat in se dvakrat vpisala tudi med strelke. Jana je tri sezone odigrala tudi v ZDA, kjer je pustila ogromen pečat. Od leta 2011 do 2013 je za univerzo Bethel odigrala 51 tekem in dosegla tudi dva zadetka. V letošnjem letu je postala pomočnica trenerja na univerzi Tennessee, kjer igra tudi slovenska reprezentantka Dominika Čonč.

V članski konkurenci ste debitirali v sezoni 2006/07. Se morda spominjate začetkov v članski ekipi Krke? Ste imeli morda kakšno vzornico?
Spominjam se svoje prve tekme v članski ekipi, ki je bila odigrana v spomladanskem delu sezone na Ptuju. Trener me je že takrat vključil v prvo enajsterico, kar je bila zame velika čast. V takratni članski ekipi Krke so bile med drugimi tudi Karmen Vais, Tanja Lekić, in Anja Milenkovič. To so igralke, ki so v naši ženski nogometni ligi pustile velik pečat. Biti del takratne ekipe je bilo res enkratno. Sprejele so me zelo dobro, vedno vzpodbujale in mi pomagale pri nogometnem razvoju. Vzornice nisem imela, moram pa omeniti aktualno reprezentantko Manjo Benak, s katero sva pri ŽNK Krka preživeli sedem sezon in igrale v paru na obrambnem mestu. Manja je bila tista, od katere sem se največ naučila in še danes trdim, da je ena od najboljših obrambnih igralk, kar jih je Slovenija kdaj imela. Ne smem pa pozabiti na svojega prvega trenerja, g. Borisa Devetaka, ki je v meni že pri 13. letih videl željo in strast do nogometa ter name prenesel vso svoje nogometno znanje in filozofijo. Vedno je znal izvleči še tisti zadnji atom moči in velika zahvala, da se je moja nogometna kariera odvila tako kot se je, gre ravno njemu.

Če se vrnemo na začetke v članski ekipi Krke… Ali menite, da je od takrat ženska liga napredovala?
Zagotovo! Ženska nogometna liga napreduje iz leta v leto. Veseli me, da je tudi Nogometna zveza Slovenije začela gledati na ženski nogomet. Odraz tega so festivalnimi dnevi in skrb za promocijo ženskega nogometa. Vsako leto opažam, da nastaja vedno več klubov, kar je tudi zelo pohvalno. Sam razvoj pa se je zagotovo dvignil, kajti povečalo se je število trenerjev in s tem se dviguje tudi kvaliteta.

Kako sami gledate na množične odhode domačih igralk v tujino? Ali s tem v Sloveniji pada kvaliteta domače lige?
Mislim, da je z vidika reprezentance dobro, da se naša dekleta odločijo za odhod v tujino. Govorim predvsem za igralke, ki so enostavno presegle kvaliteto, ki jo premore naša liga. Na žalost, takšna je naša trenutna realnost. Igralke so v tujini deležne močnih tekem, česar je v naši ligi premalo za mednarodni nivo. Mislim, da domača liga z množičnimi odhodi ne upada, saj se je število igralk povečalo, s tem pa je porasla tudi konkurenca. Kvečjemu menim, da je to velik motiv za dekleta, ki se še razvijajo v naši ligi. Pri teh stvareh je pomembno ostati realen. Verjamem pa, da je prihodnost naše lige svetla.

Kakšna je razlika med ameriškim ženskim nogometon in slovenskim ženskim nogometom?
Preden začnemo primerjati ameriški ženski nogomet s slovenskim ženskim nogometom, naj najprej povem, da gre tu za primerjavo Davida in Goljata. Velikosti in samega izbora igralk, ki ga Amerika premore, se ne da primerjati s Slovenijo. Prav tako so razlike tudi v financah. Enostavno je v ZDA tako, da se v šport vloži zelo veliko, kar pride do izraza v osebju, igriščih, drugih športnih objektih in na drugih področjih. V tej smeri je zelo težko delati kakršnokoli primerjavo. Vendar če primerjam tehnično in taktično znanje, pa mislim, da se lahko zelo dobro kosamo z Američankami. Torej očitna razlika je zgolj v financah, pogojih in številčnosti igralk.

Kako gledate na svoje nastope za ameriško univerzo?
Lahko rečem, da sem s svojimi nastopi za univerzo zadovoljna. Preživela sem tri enkratna leta, ki jih ne bi nikoli zamenjala za nič drugega. Odigrala sem tekme na nivoju, vedno pa je lahko še boljše. Mislim, da se je moje nogometno znanje dvignilo in takšne življenjske izkušnje so res zelo redke.

Lahko poveste še malce več o poškodbi in kdaj ste se odločili nogometne čevlje obesiti na klin?
Že leta 2007 sem zaradi odtrganega meniskusa prestala operacijo desnega kolena in enaka poškodba se je ponovila leta 2012. Po svetovanju z dr. Khalidem in fiziatrom ter opravljeni izometriji so prišli do zaključka, da je hrustanec v kolenu zelo močno obrabljen in se že stika s kostmi. Predlagali so mi zgolj še dve leti ukvarjanja z nogometom na tem nivoju. Po dobrem premisleku in priložnosti, da postanem pomočnica trenerja na Univerzi Tennessee, kjer igra tudi reprezentanka Dominika Čonč, sem se odločila, da je čas da obesim ‘kopačke’ na klin. Verjamem pa, da si jih še kdaj nadenem.

Sedaj nabirate izkušnje v trenerskih vodah. Se morda v prihodnosti vidite na stolčku katere od slovenskih ekip ali celo na selektorskem stolčku?
Tako je. Prišel je čas za trenerske vode, kar mi predstavlja nov izziv in to vlogo opravljam z velikim veseljem. Kje in kako se bo odvijala moja trenerska kariera, pa je vprašanje, na katero bi bilo za zdaj še prehitro dajati odgovore.