INTERVJU: Tadej Vidmajer o svoji sladko-kisli izkušnji na Poljskem, primerjavi tamkajšnjega nogometa z našim…

Foto: Jure Banfi

Tekmovalni premor smo izkoristili za pogovor s Tadejem Vidmajerjem, dolgoletnim nogometašem Celja, ki je v dresu grofov zabeležil več kot 200 uradnih nastopov. Levi bočni branilec je povedal veliko zanimivega o svoji izkušnji, ki jo je doživljal v državi Roberta Lewandovskega in o primerjavi slovenskega klubskega nogometa s poljskim.

Dres članske ekipe Celja ste prvič oblekli v sezoni 2010/2011. Skupno ste za grofe zbrali 210 nastopov in v tem času so se v knežjem mestu zamenjali številni trenerji. Simon Rožman, Robert Pevnik, Iztok Kapušin, Dušan Kosič in še bi lahko naštevali. Od katerega izmed naštetih trenerjev ste odnesli največ?

Res je. Že dolgo je od tega, ko sem prvič nastopil za Celje. Mislim, da je bila moja prva
uradna tekma proti Gorici. V teh letih sem zamenjal ogromno trenerjev in moram
povedati, da sem se naučil veliko stvari. Nehvaležno vprašanje, saj ne bom nikogar izpostavljal.
Od vsakega trenerja sem se marsikaj naučil in ne bi bilo pravično kogarkoli postavljati v ospredje.

Dolgo časa ste bili član Celja, vse do začetka leta 2020, ko ste grofe zapustili in odšli prvič v tujino. Postali ste član takratnega poljskega prvoligaša, ki sliši na ime LKS Lodz. Kakšna je bila vaša prva izkušnja na tujem?

Tako je. Prišla je ponudba iz LKS-a in odločil sem se, da poskusim srečo v tujini. Pogodba v
Celju se mi je iztekala, do novega dogovora nismo prišli in to je bil eden od razlogov za moj
odhod iz Celja. Izkušnja na Poljskem je sladko-kisla (smeh). Menim, da bi bilo vse drugače in
boljše, če ne bi prišlo do pandemije koronavirusa. Opisal bi jo kot odličen začetek in slabši konec.

Kako bi primerjali poljsko Ekstraklaso z našo Prvo ligo Telekom Slovenije? V čem sta si ligi podobni in v čem različni?

Ekstraklasa je tehnično in fizično zelo močna liga. Je za razred višja od slovenske, ampak samo
zato, ker so pogoji za delo fenomenalni. Stadioni, trening centri, denar, gledanost, navijači in nasploh
celotno dogajanje okoli nogometa je na zelo visokem nivoju. Moje mišljenje je, da ima
slovenska liga veliko nogometašev, ki bi lahko brez težav igrali v Ekstraklasi.

V zadnjem obdobju se vse več slovenskih nogometašev odloči za odhod na Poljsko, kjer ima Slovenija trenutno sedem legionarjev, ki nastopajo v prvi poljski ligi, nekaj jih je tudi v drugi. Predstavlja Poljska dobro odskočno desko za nadaljni razvoj kariere?

Kot sem povedal, veliko igralcev v Sloveniji ima kvaliteto za igranje v Ekstraklasi. Osebno jim toplo priporočam odhod na Poljsko, če bodo imeli to možnost. Gledanost in medijska
pozornost sta veliki, če odigraš pol sezone ali sezono dobro je za igralca lahko to odlična
odskočna deska.

V Sloveniji iz leta v leto raste število klubov, ki bi se lahko enakovredno kosali med slovenskimi prvoligaši, ampak je med elito prostora za samo 10 najboljših prvoligašev. Veliko je bilo že povedanega o razširitvi lige in v morebitnem sistemu lige za prvaka in lige za obstanek. Takšen sistem že vrsto let prakticirajo na Poljskem, letos ga bomo nenazadnje prvič videli v slovenski drugi ligi. Kakšen je vaš pogled na to, verjetno so tudi tekme bolj zanimive in gre bolj na nož?

Všeč mi je ta zamisel in menim, da bi tudi v Sloveniji lahko prakticirali to že nekaj let, a se žal ni zgodilo. Kakšni so razlogi za to nevem, saj se ne bi rad spuščal v podrobnosti. Je pa eden od
razlogov verjetno tudi denar, saj ima na Poljskem ogromno število klubov veliko pod palcem in dobre
sponzorje. Klubi dobijo zajeten kup denarja od televizijskih pravic, kart in ostalo. To je glavni razlog, da  si lahko privoščijo dobre pogoje za delo in kvalitetnejše igralce iz tujine. Mogoče je Slovenija premala ter nima dovolj velike baze igralcev, pri nas so proračuni veliko manjši in še kaj bi se našlo. Nasplošno je v Sloveniji premalo vlaganja v nogomet in tudi v ostale športe.

Kmalu po prestopu v LKS Lodz je tudi v Evropi sledil izbruh epidemije koronavirusa in nogomet je bil tudi na Poljskem za več mesecev povsem ustavljen. Kako ste preživljali tisti čas, ste se sploh lahko vrnili v Slovenijo?

Drži. Zelo hitro po odhodu je izbruhnil virus in šport se je ustavil. V tem času je bilo za nas
dobro poskrbljeno, saj smo domov dobili ure in kolesa. Delali smo po programu trenerjev. Tek, vaje za
moč, kolo, treningi v malih skupinah na igrišču, treningi preko zoom-a… Probali smo iztržiti
kar se da največ.

Pred dobrim letom ste za LKS Lodz podpisali dve in pol letno pogodbo. Klub se je takrat krčevito boril za obstanek med poljsko elito, a mu na koncu ni uspelo in je bil obsojen na izpad v nižji rang tekmovanja. Je bil to glavni razlog, da ste pogodbo prekinili?

Tako je. Pogodba je bila podpisana za dve sezoni in pol. Vedel sem v kaj se spuščam, da se
klub bori za obstanek, ampak sem hotel poizkusiti srečo. V obrambi smo igrali zelo dobro, a nam ni steklo v napadu. Kdor je spremljal naše tekme in jih gledal je videl, da bi lahko
brez težav obstali v ligi. Žal pa se zaradi neučinkovitosti v napadu na koncu ni izšlo. Razlogi za
prekinitev pogodbe so drugje, a ne bi rad govoril o njih. Morda ob kakšni drugi priložnosti.

Kmalu po vašem odhodu iz Celja so bivši soigralci osvojili naslov slovenskega državnega prvaka in se tako z zlatimi črkami zapisali v zgodovino celjskega nogometa. Vaša zgodba na Poljskem pa se je prav v tem obdobju klavrno končala. Vam je bilo kasneje žal, da ste se med zimskim prestopnim rokom v sezoni 2019/2020 poslovili od Celja in odšli na Poljsko?

Res je, vse se je zelo lepo poklopilo (smeh). Na koncu mi vseeno ni žal, ker vem zakaj sem odšel iz Celja.
Srečen sem za fante, ker so si zaslužili osvojiti ta tako željeni naslov državnega prvaka. Je pa
del tega naslova tudi malo moj, zato sem bil po tekmi res zelo vesel, da jim je uspelo.

Trenutno ste v fazi iskanja novega delodajalca, štejete nenazadnje šele 29 let, čeprav se zdi, da vas že celo večnost spremljamo na nogometnih zelenicah. Kakšne so želje za prihodnost? Bi podpisali tudi za klub iz slovenskega državnega prvenstva ali še iščete kakšen izziv na tujem?

Imam še veliko let nogometa pred seboj in bi jih rad izkoristil maksimalno. Odprt sem za vse
možnosti. Iščem klub, ki bo zagotavljal dobre pogoje za delo in kjer bom lahko posvečen le
najlepši igri na svetu.

Nekaj časa ste že brez tekem in treningov, zadnjo uradno tekmo ste odigrali ob koncu junija lani. Kako v tem obdobju ohranjate svojo pripravljenost? Trenirate individualno?

Za prvo ekipo sem odigral zadnjo tekmo v juniju, a sem nato odigral tudi nekaj tekem za
drugo ekipo LKS-a, tako da se bil v polnem pogonu do konca meseca novembra. Sedaj pa treniram pod
budnim očesom vrhunskih trenerjev, kar se tiče fizične in nogometne priprave. Rad bi se jim
zahvalil za ves trud in čas, ki ga vlagajo v moj napredek. Ne smem pa pozabiti tudi na
določene osebe, ki vsakodnevno pomagajo in skrbijo pri logističnih zadevah.

Najverjetneje še vedno na daljavo spremljate dogajanje v Celju. Kako bi komentirali trenutno sezono Celjanov, ki ni niti približno tako uspešna kot lanska in bo šla verjetno kmalu v pozabo?

Spremljam tekme in sem v stiku tudi z veliko igralci iz slačilnice. Postali so državni prvaki in
potem je treba to ohranjati, kar je izjemno težko. Vsi pričakujejo od njih sedaj veliko. Izgubili
so tudi nekaj ključnih igralcev iz prejšne sezone. Vseeno pa mislim, da so razlogi tudi še kje
drugje, na katere pa igralci nimajo vpliva.

V svoji karieri ste slačilnico delili s številnimi nogometaši, ki so se kasneje prelevili v prave nogometne zvezdnike. Koga bi posebej izpostavili? Komu je uspela najboljša kariera do tega trenutka?

Delil sem slačilnico z veliko odličnimi igralci, ki sedaj igrajo po zelo dobrih klubih v tujini. Mogoče bi izpostavil Benjamina Verbiča. V Celju je igral odlično in tudi hitro se je znašel v tujini, kjer še vedno zelo dobro igra.

Sledi še zadnje vprašanje, ki bo morda celo najtežje. Koga iz slovenskih nogometnih krogov bi nominirali za naslednji intervju z nami?

Nominiral bi mojega velikega prijatelja, in sicer Tilna Klemenčiča. Trenutno zastopa barve Domžal. Je odličen igralec, eden najboljših v ligi. Lani je prestal težko poškodbo kolena in se vrnil še močnejši. Je pravi borec.