INTERVJU Nusmir Fajić: “V Mariboru sem lahko razmišljal samo o nogometu.”

Foto: Jure Banfi

V Mursko Soboto je pred devetimi leti iz bosanskega Travnika prišel 24-letni, visokorasli napadalec, ki je sezono poprej na ligaških tekmah v Premijer ligi BiH zabil 14 zadetkov in temu dodal še 6 asistenc. Nusmir Fajić je svojo prvo sezono na slovenski sceni sicer začel  nekoliko zadržano, vendar je v nadaljevanju sezone zabil kar 20 golov, zadetka se je veselil celo na osmih zaporednih tekmah in hitro postal ljubljenec prekmurskih navijačev. Odigral je eno izmed glavnih vlog v Murini evropski pravljici, ki se je končala na Olimpijskem stadionu v Rimu na tekmi proti Laziu. Sledil je prestop v Maribor, za katerega je Fajić odigral 62 tekem. V mestu pod Pohorjem je nogometaš, ki izvira iz Bosanske Krupe, šel skozi vzpone in padce, nekaj časa bil premeščen v B ekipo, a dosegel tudi gol v Ligi Europa in bil član moštva v treh šampionskih sezonah štajerskega kluba. Slovenijo je zapustil leta 2015 in v naslednjih sezonah zaigral za Dinamo Minsk (Belorusija), NK Vitez (Bosna in Hercegovina), Xinjiang Tianshan Leopard (Kitajska), CS Universitatea Craiovo (Romunija) ter FK Krupo (BiH). Pred pričetkom sezone 2018/2019 se je preselil v mostarski FK Velež, kjer je v svoji prvi sezoni postal eden izmed najbolj priljubljenih nogometašev v moštvu. Za nekdanjega velikana jugoslovanskega nogometa je Fajić na 48 srečanjih zabil že 32 zadetkov in temu dodal še 11 asistenc.

V Mursko Soboto ste prišli leta 2011 iz Travnika in v Sloveniji ostali vse do leta 2015. Kako se spominjate vaših začetkov v Sloveniji?

To ni bilo tako dolgo nazaj, zato se dobro spomnim tega obdobje. Spominjam se prvih dni, prvega treninga. Po mojem prihodu smo opravili priprave, a nismo preveč dobro vstopili v sezono. Ko sem prišel v klub še nismo imeli zadostnega števila kvalitetnih igralcev. Bolje smo začeli igrati po kakšnih petih, šestih kolih, ko so se nam pridružili določeni nogometaši in smo dokončno sestavili moštvo. Še zdaj sem v stiku z nekaterimi igralci iz tistega časa, slišim se z Alešom Lukom, Maticem Maruškom, Damjanom Ošlajem, Ninom Kouterom … Srečali smo se tudi na letošnjih pripravah, tako da smo še pred kratkim bili skupaj.

Pri Muri ste igrali z mnogimi talentiranimi igralci, nekateri od prej naštetih še vedno igrajo v črno-belem dresu, nekateri so medtem celo našli klube v drugih evropskih ligah. Vaš soigralec v tem času je bil tudi legenda prekmurskega kluba Fabijan Cipot, kakšen odnos ste takrat imeli s kapetanom Mure?

Fabi je zagotovo legenda. Ko sem prišel v klub me je prvi sprejel, mi razkazal okolico in vpeljal v klub. Tudi kasneje so bili ti starejši igralci zadolženi za uvajanje novih okrepitev. Kljub temu, da je bil starejši in kapetan je imel z vsemi sproščen odnos. Vedno si se lahko obrnil nanj za nasvet ali pomoč. Spremljam tudi njegova sinova, videl sem, da je pred časom starejši vstopil v igro in zadel proti Domžalam (op.a. Kai Cipot je proti Domžalam na pokalni tekmi v 90. minuti zadel gol, ki je Muri prinesel podaljške).

Pri Muri ste najboljše partije na tereni začeli kazati po prihodu Anteja Šimundže, s katerim ste potem ponovno sodelovali v Mariboru. Igrali ste tudi pod taktirko Anteja Čaćića, Darka Milaniča in Oliverja Bogatinova. Katerega izmed trenerjev ohranjate v najboljšem spominu, kateri vam je dal največ?

Težko rečem, kdo je bil najboljši. Po prihodu Šimundže smo definitivno začeli igrati boljše, takrat so prišli tudi nekateri novi igralci. Tudi sam sem v tem obdobju zagotovo napredoval, dobro sva sodelovala še kasneje v Mariboru.

Med igranjem v Sloveniji ste nastopili tudi na številnih evropskih tekmah. Za Muro sta zabili odločilen gol v Sofiji, igrali tudi na Olimpijskem stadionu v Rimu. Za Maribor ste mrežo zatresli na tekmi Lige Europa proti Kazanu. Ve se, da je za nogometaše igranje evropskih tekem ob sredah in ligaških tekem čez vikend velik psihološki izziv. Kako se to pozna v pripravi na tekmo in v slačilnici pred obračunom?

Moram reči, da pri Muri ni bilo nekega posebnega dodatnega pritiska, niti mi sami nismo pričakovali takšnih rezultatov. Ne spomnim se, da bi bila priprava za tekmo na kakšen način drugačna. V Mariboru je bilo teh evropskih tekem več, višja so bila tudi pričakovanja. Zagotovo je razlika, ko med tednom igraš pred trideset, štirideset ali petdeset tisoč ljudmi pa potem med vikendom recimo proti Krki, kjer je gledalcev nekaj manj in se je težje motivirati. No v vsakem primeru menim, da smo pri Mariboru v tistem času tudi te tekme dobro reševali in dogajalo se je, da smo prvaki postali že nekaj krogov pred koncem prvenstva. Zdaj vidim, da situacija v klubu več ni takšna, zagotovo se je dosti stvari spremenilo od takrat.

Med nekaterimi navijači vlada prepričanje, da drage priprave v državah kot so Turčija ekipam bore malo pomagajo in da so moštva po vrnitvi iz priprav še v slabši formi. Kako se vi spominjate teh zimskih priprav, pri katerem trenerju se je najtežje treniralo in ali vam je v spominu ostala tudi kakšna bolj sproščena zgodba?

Iskreno, najtežje so mi bile priprave po odhodu iz Kitajske. Po tisti epizodi sem imel pol leta odmora pred odhodom v Romunijo k SC Universitatea Craiova. Druge priprave so minile brez posebnosti. Po navadi se v tujino gre v tistem zadnjem delu priprav, ko se igra veliko pripravljalnih tekem, brusi se forma. Hitro po povratku domov se začne nadaljevanje sezone, zato te priprave fizično niso preveč zahtevne. Tudi kakšna posebna zgodba mi ni ostala v spominu, druženje po navadi poteka kar po sobah.

Po prestopu iz Mure v Maribor vas je tam pričakala močna konkurenca v napadu. Ob legendi kluba Marcosu Tavaresu je na začetku bil tam tudi Robert Berič, kasneje Jean Claude Mendy in veliko drugih kvalitetnih igralcev na ofenzivnih pozicijah, tako da se ni bilo lahko izboriti za mesto v prvi enajsterici. Vi ste vedno veljali za ekipnega igralca, za napadalca ste zbrali tudi lepo število asistenc, na derbiju v Stožicah celo stopili med vratnici po poškodbi Handanovića. V kakšnih odnosih ste bili takrat s soigralci in ali se je borba za minute poznala tudi izven igrišča?

V Mariboru je bila konkurenca zagotovo najmočnejša izmed vseh klubov, v katerih sem igral. Ne samo v napadu, na vsaki poziciji je bilo več kvalitetnih igralcev. Od napadalcev sta bila tu Tavares in Berič, no sam se kljub temu nisem počutil v podrejenem položaju. Kasneje po odhodu Beriča so se stvari vseeno malo spremenile in imel sem več prostora za igro. Zagotovo se strinjam, da je bila ekipa takrat mnogo močnejša, konkurenca pa je za moštvo lahko dobra.

Vaš nekdanji soigralec Željko Filipović pred časom v intervjuju za Ekipo govoril o tem, da je Maribor specifičen klub, na katerega moraš biti psihološko pripravljen. Kakšni so bili v vaših časih igralci Maribora karakterno, kdo je bil vodja slačilnice, koga bi izpostavili kot največjega “mangupa” (slo. falota) v ekipi?

Ne morem niti reči, da je kdo pretiramo karakterno odstopal. Vladal je občutek skupnosti, vedelo se je, kdo je za kaj zadolžen. V slačilnici je obstajala neka hierarhija, tu so bilo kakšnih pet ali šest igralcev, ki so si s svojim stažem v ekipi tudi zaslužili spoštovanje. Eden izmed njih je bil ravno Filipović pa Cvijanović, Rajčević, Viler, Handanović in ostali, ki so tvorili ogrodje ekipe, ki je ustvarjala odlične rezultate. Vsi smo se med seboj spoštovali in v moštvu ni bilo internih problemov, se pa strinjam, da za Maribor ni lahko igrati, obstajali določeni pritiski, s katerimi se more igralec navaditi živeti. No, kot sem že omenil prej, v tem času, ko sem bil jaz tam so bili rezultati odločni, redno smo se uvrščali v kvalifikacije za Ligo prvakov, igrali tudi v Ligi Europa, brez pretiranih težav osvajali naslove prvaka. Danes več nisem v veliki meri vključen v dogajanje v Ljudskem vrtu, ampak vidim, da kljub športnemu življenju igralcev rezultati malo zaostajajo. Ko sem bil sam član kluba se nam je pogosto gledalo pod prste, spremljal se je vsak naš korak, vsaka napaka.

V Mariboru je bilo ob evropskih tekmah in treh osvojenih naslovih tudi nekaj slabših trenutkov. Pred časom ste dejali, da vam je žal, ker ste Maribor morali zapustiti zaradi nekaterih lastnih napak. Kaj bi spremenili, če bi se lahko vrnili v tisti čas?

Če sem iskren, bi si želel v Mariboru ostati za daljše obdobje. To je bilo obdobje, ko nisem rabil skrbeti za nobene druge probleme, recimo finančne, osredotočen sem lahko bil samo na treninge in nogomet. Osvajali so se naslovi, igrale so se evropske tekme, na ta čas imam lepe spomine. Mogoče mi je malo žal, da si nisem uspel izboriti prestopa v kakšen boljši klub pa se potem vrniti nazaj, ampak izšlo se je kot se je izšlo.

Vaš bivši soigralec v Mariboru je bil tudi Agim Ibraimi, ki je še do pred nekaj časa veljal za “nezaželeno” osebo v Ljudskem vrtu, morda se je situacija sedaj po odhodu Zlatka Zahoviča iz položaja športnega direktorja spremenila. Kako ste vi videli spor iz leta 2017, ko je Ibraimi zapustil Maribor po sporu z Zahovičem? 

Situacijo sem spremljal od daleč, to se je dogajalo v obdobju, ko sem bil na Kitajskem. Ne vem niti, kaj bi rekel o vsem skupaj. Kot se pogosto dogaja v kriznih situacijah v športu so igralci pač bili dežurni krivci, saj pogosto nimajo svobode govora, da bi v javnosti povedali kar si res mislijo. Tega, če se lahko Agim vrne v Ljudski, ne morem komentirati.

Po Mariboru ste igrali še v Belorusiji, na Kitajskem in v Romuniji pa se potem vrnili v Bosno in Hercegovino, iz Krupe odšli v Velež in jih pripeljali v Premijer ligo. Zagotovo se v Mostarju počutite odlično, imeli ste namreč tudi ponudbo iz Saudske Arabije a ste se odločili ostati v mestu ob Neretvi …

Da, počutim se dobro, Velež je eden največjih klubov v Bosni in Hercegovini in ima ogromno navijačev. Po napredovanju v Premijer ligo so se ambicije povečale, 11 krogov pred koncem smo na sredini lestvice in mislim, da se nam ni treba bati za obstanek v ligi. Lepo je igrati za klub, ki je v preteklosti osvojil tudi dva pokala Jugoslavije, povsod nas spremlja vojska navijačev. Pogodba mi velja še do konca naslednje sezone, tako da bomo videli kakšna bo situacija takrat. Če bo prišla kakšna ponudba iz tujine, zakaj pa ne, vendar se s tem ne obremenjujem.

Vsi, ki ste odrasli za časa vojne v Bosni in Hercegovini, ste ime specifično otroštvo, ki verjetno ni predstavljivo tisti, ki tega niso doživeli. Kako se spominjate igranja nogometa v tistih letih in kako so te izkušnje vplivale na vas, da ste postali to kar ste danes?

Takrat sem bil še mlad, ampak spominjam se nekaterih prvih nogometnih tekem po vojni, v spominu mi je ostal eden izmed Sarajevskih derbijev med Željezničarjem in Sarajevom. Iz otroštva sem se naučil veliko, kar mi je pomagalo pri tem, da sem ustvaril takšno kariero, kot sem jo imel do sedaj. Mogoče bi lahko bila tudi malo boljša, ampak tudi tako ni slabo (smeh).