INTERVJU Mate Eterović: O drugi plati Murine zgodbe, iranskih ritualih in Hajduku

Foto: Jurij Kodrun

196 tekem, 65 zadetkov in 16 asistenc se glasi statistika napadalca Mateja Eterovića na tekmah v slovenski prvoligaški konkurenci. Na nogometnih zelenicah v deželi na sončni strani Alp se je med strelce vpisal še 9 krat – dodal je 7 pokalnih zadetkov in 2 krat mrežo stresel med kratko epizodo v 2. SNL. A sami začetki nogometaševe športne poti segajo nekaj kilometrov južneje, na obalo Jadrana: “Verjamem, da si vsi želijo, da bi mesto iz katerega prihajajo imelo klub v prvi ligi. Tako bi se lahko tam nogometno izšolali in potem uveljavili v članski konkurenci ter si kruh služili v domačem kraju. Sam nisem imel te možnosti. Prihajam iz Brača, kjer amaterski klubi mlademu, talentiranemu fantu ne morejo kaj dosti ponuditi. Zame je tako vedno Hajduk iz Splita bil tisti, ki me je vlekel k temu, da se že kot otrok prepustim nogometu. Že mlad sem bil lačen uspeha in vedel sem, da mi s trdim delom lahko uspe. Domači klubi so mi predstavljali odskočno desko in mi dali priložnost za trening in dokazovanje. Sam sem jim to vračal s profesionalnostjo in pravim odnosom na igrišču,” o svojih začetkih razmišlja hrvaški napadalec iz Dalmacije. “Zmeraj me je naprej vlekla želja po uspehu, vsem se želel dokazati, da se lahko kosam z največjimi izzivi,” pripoveduje Eterović in priznava, da je za uspehe še posebej zaslužen njegov dalmatinski “dišpet” (op. a. strastvena nepopustljivost, trdoglavost).

Mladi Mate je že v zgodnjem otroštvu spoznal ljubezen od nogometa in Hajduka. Njegov oče je za dalmatinskega velikana igral v mladinskih selekcijah potem pa večino kariere preživel v raznih lokalnih klubih iz republiških lig, zaigral pa je tudi za FK Bor v jugoslovanskem prvenstvu. V kadetski in mladinski ekipi “Bijelih” je med vratnicama stal tudi njegov brat. Odločitev o selitvi iz Hajduka v zagrebško nogometno šolo Dinama, ki jo je Mate sprejel kot najstnik, je bila tako vse prej kot lahka: “Takrat v Hajduku ni bil zdrava sredina za moj razvoj. Seveda mi ni bilo vseeno, ampak vedel sem kaj želim in kakšni so moji cilji ter odšel na bolje. Dinamo je velik klub, ki mi je omogočil vse pogoje za napredek.” V Dinamu je ostal štiri leta, med njegovimi soigralci iz tega obdobja pa najdemo Hrvoja Čaleta, Vedrana Čorluko in Luko Modrića.

Prvi stik s slovenskim nogometom je Eterović dočakal avgusta 2006, ko je iz Solina prestopil v Maribor, iz štajerske prestolnica pa ga je pot vodila v Lendavo: “K Nafti sem prišel po tem, ko v Mariboru nisem dobil prave priložnosti za igro. Mogoče sem bil takrat še premlad in nepripravljen na breme tako velikega kluba, kot je Maribor. Odločitev za odhod v Lendavo se je izkazala kot zadetek v polno. Pri Nafti sem se prijetno počutil, tisti dve sezoni sta mi pomenili ogromno, saj sem dobil to kar mi je manjkalo v Mariboru in prišli so tudi goli.” Golgeter iz Brača je nekaj sezon kasneje igral tudi v črno-belem dresu Naftinega prekmurskega rivala: “No, v Muro sem prišel po sezoni v NK Positra, kamor sem se vrnil po sezoni v Grčiji pri PS Kalamata. V tem obdobju sem imel za sabo več izkušenj in prvoligaših minut. Pri Muri je bilo vzdušje izjemno, občinstvo nas je spremljalo na vsaki tekmi. V posebej lepem spominu so mi ostale evropske tekme z Bakujem, CSKA Sofio, Arsenal Kijevom in nenazadnje z Laziem na Stadio Olimpico. Počutil sem se kot igralec, vendar 10 mesecev nisem prejemal plače. Vsaka zgodba in ima več plati,” je to obdobje kariere pokomentiral nekdanji Muraš. Tako za Nafto kot za Muro je Eterović nastopil na 53 uradnih tekmah in za oba kluba zabil po 16 zadetkov. Z radostjo se spomni obračunov med svojima bivšima moštvoma: “Prekmurski derbiji so bili priložnost, da začutiš tisto energijo s tribun, ki te ponese, da na tekmi daš svoj maksimum in še več od tega. Vzdušje je bilo enkratno, pravo nogometno. Na takšnih tekmah uživa vsak.”

Največji pečat je danes 35-letni nogometaš pustil v Velenju. Kot Knap je z 19 zadetki postal kralj strelcev v sezoni 2013/2014. Njegovi najbližji zasledovalci v boju za strelsko krono so bili Massimo Coda, Nusmir Fajić in Jean-Philippe Mendy: “Več kot tri leta sem bil član Rudarja, tam sem se dokončno uveljavil v slovenskem nogometu in postal tudi najboljši strelec lige. Bili smo kot družina, vedeli smo, da lahko rezultate ustvarimo le, če se borimo drug za drugega. Igrali smo tudi kvalifikacije za Ligo Europa ter uživali na igrišču in izven njega. Tudi zasebno življenje v Velenju je bilo lepo. Družina je živela z mano, hčerka je šla tukaj v vrtec in se naučila slovensko. Z žalostjo spremljam trenutno stanje v Rudarju, mesto in klub kot institucija si tega ne zaslužita. V Velenje se vedno rad vračam in upam, da bodo izplavali iz trenutne situacije,” je povedal nekdanji ljubljenec velenjske publike in razkril: “Lahko povem še to, da bi v Rudarju igral še kakšno leto več, če v klub ne bi prišli, pod narekovaji, investitorji, ki jim Rudar ni pomenil nič in s katerimi si nismo bili podobni. Nogometnemu klubu Rudar Velenje želim vse najboljše in zagotovo se bom tja še vrnil v neki drugi vlogi.” Optimistična napoved nekdanjega velenjskega napadalca ne preseneča, trenutno se namreč šola na Nogometni akademiji v Zagrebu, kjer bo opravljal izpit za pridobitev UEFA A trenerske licence. Eterović ni varčeval s pohvalami, ko je beseda nanesla na nekdanjega trenerja kluba iz Šaleške doline, Jerneja Javornika: “Zdaj tudi sam vidim, da trenersko delo res ni enostavno. Jernej Javornik je bil trener, ki je vedel kaj lahko dam ekipi in kako to pokažem na igrišču. Enostavno je čutil nekaj v meni in hvaležen sem mu za to. Celotno ekipo je vodil na način, da so mu vsi želeli povrniti zaupanje in bili pripravljeni umreti za njega na igrišču. Iz vseh nas je izvlekel najboljše, kar je potrditev za njegovo dobro delo. Naše sodelovanje je sčasoma preraslo v prijateljstvo. Danes v Domžalah odlično opravlja svoje delo, kar kažejo tudi rezultati.”

V svoji karieri je dalmatinski nogometaš skupno oblekel drese 11 klubov. Ob že omenjenih je zaigral tudi za madžarski Debrecen in iranski Paykan: “Prestop v Iran se je ponudil po uspešni sezoni v Rudarju. Vedel sem, da se podajam v neznano, a sem bil pripravljen na novo izzive, ki so bili pred mano. V tem obdobju sem imel na mizi morda tudi boljše ponudbe, ampak odločil sem se za to, saj smo z njo bili zadovoljni tako jaz, kot tudi klub. Težko se je bilo takoj prilagoditi na njihov način življenja in nogometa. Imajo velike stadione z ogromno navijači, vendar ženskam ni dovoljen vstop na tekme. Nogometaši moštev Persepolisa in Esteghala so tam obravnavani kot božanstva. Vložki denarja so veliki, temu primerna pa je temu kvaliteta. Domači igralci ne rabijo priti v Evropo, saj imajo tam vse – slavo in denar.” V iranskem prvenstvu je zaigral na 11 srečanjih, v spominu pa so mu ostali tudi določeni dogodki izven nogometnih igrišč: “Tja sem prispel ravno v obdobju Ramadana in sem moral počakati, da opravim zdravniški pregled. Zvečer sem se odpravil spat, ko me je ob tretji uri zjutraj zbudil klic menedžerja, da se naj oblečem saj moram nemudoma na magnetno resonanco (smeh). Pa ritual po porazu, ali ko ekipi ne gre dobro. Takrat žrtvujejo ovco in vsi nogometaši si s krvjo mažejo kopačke in kolena, saj verjamejo, da to prinaša srečo in odganja nesrečo. Bilo je še veliko podobnih stvari,” se svoje polsezone na Srednjem vzhodu spominja Eterović: “Teheran je ogromno mesto in bilo je zanimivo videti, kako drugačna kulturna vpliva na življenje ljudi.”

Za konec smo ga povprašali še o soigralcih. Kdo je bil največji profesionalec, kdo je bil najbolj talentiran? “Kar se tiče treningov in odnosa na tekmah lahko recimo povem, da je Konstantin Vassilijev bil eden od tistih, ki je vedno dal svoj maksimum. V Sloveniji si je težko zamisliti pravi profesionalizem in igralci imajo velike težave z prilagoditvijo, ko odidejo v tujino. V karieri sem igral z veliko dobrimi in talentiranimi nogometaši, zato ne bi nikogar konkretno izpostavljal. Pri Nemanji Maksimoviću, mojemu soigralcu pri Domžalah, se je takoj videlo, da ima nekaj več. Že dokaj mlad je dozorel, njegove odločitve na igrišču so bile enostavne in pravočasne. Potem še Rajko Rep, ki je rabil nekaj časa, da se vrne v prave tirnice in zdaj mu gre spet zelo dobro. Žan Majer dokazuje, da lahko igra v Serie A, pa Leon Črnčič, za katerega upam, da je zdaj prišel v najboljša leta in bo naredil korak naprej v karieri,” je naš intervjuvanec naštel zgolj nekaj odličnih soigralcev iz slovenskih klubov. Še enkrat je posebej poudaril: “Talent seveda ni vse. Veliko trdega dela, odrekanja, žrtvovanja in sreče rabiš, da prideš do uspeha. Če vse to vložiš lahko upaš, da ti bo nogomet to tudi povrnil. Na takšen ali drugačen način.”

Trdo delo in odrekanje v kombinaciji s pozitivno trmo je Eterovićev recept za uspeh. Tudi pri odgovoru na vprašanje, v kateri klub bi se najraje vrnil, je do izraza prišel že prej omenjeni dalmatinski dišpet: “Po navadi se rad vračaš tja, kamor ti je bilo lepo. Ampak če bi imel sam to možnost, bi se vrnil in dokazal v klubih, pri katerih nisem bil pravi. Mogoče nisem prišel v prvem trenutku, mogoče nisem bil dovolj kakovosten, ne vem.” Mate se je v zadnjih letih kariere vrnil v domačo NK Postiro Sardi na Braču. Nogometna pot Eterovića kot nogometaša se je tako končala tam, kjer se je tudi začela. Na ostalih življenjskih poteh, ki se še komaj začenjajo, pa mu želimo obilico sreče.