INTERVJU Lovro Bizjak: Mozirski napadalec o povezavah z Moldavijo, igranju za reprezentanco in o Barceloni

Foto: NK Domžale

Pred dnevi mu je v dresu Sheriffa iz Tiraspola uspel prvi hattrick v moldavskem državnem prvenstvu, danes pa je bil naš sogovornik v zanimivem intervjuju, kjer nam je podrobneje predstavil moldavski klubski nogomet. Govora je seveda o Lovru Bizjaku, ki je pozimi zamenjal klubske barve, ko se je iz mrzle ruske Ufe preselil v moldavski Tiraspol, kjer že zabija gole po tekočem traku. Za Sheriff je trenutno zbral osem nastopov, med strelce pa se je vpisal že petkrat. Oktobra lani je prvič debitiral za člansko reprezentanco Slovenije in to prav na obračunu z Moldavijo.

Moldavski nogomet je v Sloveniji dokaj nepoznan. Kako bi primerjali slovensko in moldavsko 1. ligo, glede na kvaliteto tekmovanja? 

Mislim, da sta ligi dokaj enakovredni. Res je, da naš Sheriff Tiraspol že nekaj let izstopa po rezultatih in tudi krepko vodi na vrhu lestvice, ampak je v ligi kar nekaj kvalitetnih ekip, kjer igrajo predvsem domači, moldavski nogometaši. V Moldaviji imamo tudi nekaj klubov, ki se vsako leto borijo v kvalifikacijah za evropsko ligo. 

Kakšno je v Moldaviji zanimanje za nogomet? Vas ljudje spoznajo, ko se sprehodite po mestu? 

V Moldaviji je nogomet dokaj priljubljen, ampak zaradi te situacije z virusom se trenutno prvenstvo igra pred praznimi tribunami. Dosti ljudi na ulici te prepozna in te vpraša za fotografijo, kar pa je v zadovoljstvo tako navijačem, kot tudi nam športnikom, saj lahko s takšno malenkostjo osrečiš privržence kluba. 

Kakšne so ambicije in cilji Sheriffa iz Tiraspola? Državni naslov se zdi že samoumeven, najverjetneje pa to ne bo zadovoljilo lastnikov kluba? Pogledujete tudi proti naslednji evropski sezoni?

Ambicije in cilji kluba so jasni in hkrati tudi zahtevni. Vsako leto se od nas pričakuje, da osvojimo državni in pokalni naslov. Eden od ciljev je tudi preboj v evropsko ligo, kar pa je tudi za nas nogometaše največji cilj in mislim, da imamo vsi željo ter ambicije po igranju na tako visokem nivoju. 

Kaj slovenskega najbolj pogrešate v tujini?

Najbolj pogrešam družino, ampak smo skoraj vsak dan v kontaktu preko video klica in to malo olajša situacijo.

Zaigrali ste tudi že za slovensko člansko reprezentanco. Svoj edini nastop ste zbrali v lanski ligi narodov prav proti Moldaviji, kjer si trenutno služite nogometni kruh. Verjamete, da boste še kdaj oblekli dres z državnim grbom?

Res je, debi za reprezentanco je bil eden izmed najlepših nogometnih trenutkov v življenju. To je trenutek, ki si ga želi okusiti vsak nogometaš na svetu, in ko ga doživiš, ga nikoli ne pozabiš! Seveda si še želim zaigrati za reprezentanco, ampak za to je potrebno res zelo veliko dela in truda, moraš biti konstanten na treningih in tekmah, moraš verjeti vase in še bi lahko našteval.

Kakšni so občutki, ko igralec prvič prejme vpoklic in kasneje tudi vknjiži nastop za reprezentanco? Vam se je to zgodilo oktobra lani.

Občutek, ko prvič prejmeš vpoklic je nepozaben. Vpoklica v reprezentanco si želi vsak nogometaš na svetu, za to treniramo, igramo, se odrečemo marsikateri stvari, da bi bili boljši in uspešnejši. Seveda pa na vse te faktorje tudi malo vpliva sreča, da si kdaj ob pravem trenutku na pravem mestu, ampak glavna stvar in podlaga za vse to je delo, trening in disciplina.

Kot napadalec se od vas pričakujejo zadetki, koliko pritiska prinaša obdobje, ko ne gre in ne gre zabiti?

Seveda, osnovna naloga napadalca je ta, da zabija gole. To ni vedno tako lahko, kot se sliši. Pride obdobje, ko ti ne gre in ne gre, ampak glavno je, da ne odnehaš. Vsakemu izmed nas se je to že naredilo.V takem trenutku je potrebno ogromno zbranosti, fokusa, koncentracije na treningu in jasno ohranjati željo po zabijanju, saj se situacija lahko zelo hitro obrne.

Nastopa v evropskih tekmovanjih še nimate, čeprav ste bili z Domžalami že zelo blizu. Bi si kdaj želeli zaigrati tudi v skupinskem delu evropske lige ali lige prvakov?

Res je. Z Domžalami smo bili zelo blizu uvrstitve, ampak nam je tik pred uvrstitvijo v evropsko ligo načrte prekrižal Marseille, ki je bil kasneje v tisti sezoni tudi finalist tega tekmovanja. Seveda si tako jaz, kot tudi vsak drug nogometaš želimo igrati v ligi prvakov ali ligi evropa, saj je uvrstitev v ta prestižna tekmovanja nagrada za vso tvoje trdo delo skozi celotno kariero in neka potrditev, da si na pravi poti, predvsem pa dodatna možnost dokazovanja sebe in ekipe na najvišjem nivoju.

Vaši začetki nogometne kariere segajo v Zgornjo Savinjsko dolino, natančneje v Mozirje in Šmartno ob Paki. Slednji se trenutno mudijo v drugi slovenski ligi, v kateri igra tudi vaš brat Jaka, ki nastopa za lendavsko Nafto. Je zaradi tega morda tudi slovenska druga liga med tistimi, ki jih bolj redno spremljate?

Drži. Svoje prve nogometne korake sem naredil v nogometnem klubu Mozirje, pot pa nadaljeval pri nogometnem klubu Šmartno ob Paki. Zelo rad spremljam in ene in druge, saj sta mi kluba zelo pri srcu in sta mi zagotovila kvaliteten nogometni razvoj. Seveda pa tudi rad spremljam brata dvojčka Boštjana, ki uspešno igra v 3.avstrijski nogometni ligi za ekipo Sv Allerheiligen, in pa starejšega brata Jaka, ki nastopa za lendavsko Nafto. Prepričan sem, da je on že par let eden izmed najboljših strelcev in tudi posameznikov v 2. slovenski nogometni ligi.

Kam bi se najraje vrnili zaključit svojo nogometno kariero, ko bo čas za to? 

Zaenkrat o tem, kje in kdaj bi rad zaključil nogometno kariero še res ne razmišljam, saj mislim, da je pred mano še kar nekaj let igranja. Upam, da bom še dolgo igral na visokem nivoju, zato moram biti skoncentriran na sedanjost in biti z glavo pri stvari. Vsem nogometašem želim, da bi igrali kolikor dolgo se le da, in da bi njihove kariere bile uspešne in brez poškodb, saj imam dosti prijateljev, ki so dokaz, da pri 34, 35. letih lahko še vedno igrajo na najvišjem nogometnem nivoju.

Sledi še zadnje in morda najlažje vprašanje. V dresu katerega kluba bi najraje igrali?

Moja najljubša ekipa je Barcelona, za katero sem si že vse od malih nog želel zaigrati, še posebaj za staro ekipo z Ronaldinhom, Iniesto, Xavijem in ostalimi. Morda bi se tudi v sedanji ekipi z Messijem dobro razumela (smeh).