Foto: Jure Banfi Deli na Facebook Deli na Twitter Deli na Google+ Deli na Reddit Deli na Pinterest Deli na Linkedin Lara Prašnikar je hči priznanega nogometnega trenerja, Bojana Prašnikarja. Do 12. leta je svoje nogometno znanje pridobivala v konkurenci s fanti, nato pa je zaigrala tudi za žensko ekipo Rudarja. Ob vstopu v polnoletno življenje so se ji uresničile sanje, saj je podpisala prvo profesionalno pogodbo s klubom iz Potsdama. Do 12.leta ste igrali s fanti. Vam je to pomagalo, da ste dosegli višji nivo, kot bi ga drugače? Seveda mi je to pomagalo. Mislim pa, da je ključnega pomena bila moja odločitev ob priključku v nogometni razred Gimnazije Šiška. V tem času me je treniral trener Goran Sentič, ki je takrat bil tudi trener v ženski reprezentanci. Takrat sem imela 3 leta časa, da odrastem in svoje nogometne sposobnosti izpopolnim. Lahko omenim, da so tudi nekateri moji takratni sošolci zdaj profesinonali nogometaši, kar me zelo veseli. Prvo profesionalno pogodbo ste podpisali na svoj 18. rojstni dan. Kakšni so bili občutki? Kako je bilo tako zgodaj zapustiti dom, državo, družino in prijatelje? Ta dan sem nekako čakala vse življenje in ga ne bom nikoli pozabila. S podpisom profesionalne pogodbe so se mi uresničile otroške sanje. Veliko je bilo ljudi, ki so mislili, da je za to prehitro, a sama sem bila prepričana, da je to edina pravilna pot. Zapustiti dom mi ni bilo lahko, sem pa vedela, da to moram narediti. To je bil do zdaj največji prelom v mojem življenju. Čez noč sem bila primorana skrbeti sama zase, kar mi prej nikoli ni bilo treba. Res je, da sem od doma odšla že malo prej – v Ljubljano, a sem se od tam domov lahko vračala vsak vikend. Ob selitvi v Nemčijo, so se tedenski obiski spremenili v 1, 2 ali celo 3 mesečne. V Potsdamu ste zdaj kar štiri Slovenke. Je bilo lepo, ko so se vam pridružile tudi kolegice iz reprezentance? Super je. Z dekleti se odlično razumemo in skupaj preživimo veliko časa. Zelo me veseli, da sem jih imela možnost v klubu predstaviti in jim pomagati pri selitvi v Potsdam. Ponosna sem na to, kar so v tem letu pokazale in kako so napredovale. Vem, da je to šele začetek in verjamem, da je pred njimi svetla prihodnost. Slovenke imate še vedno možnost za uvrstitev na prvenstvo. Kakšni so vaši občutki glede tega, vam lahko uspe? Od naše zadnje akcije je minilo že dolgo časa in vse že nestrpno čakamo na odločitev UEFE, kako bo šlo naprej. Res smo dobra klapa in zmožne smo marsičesa. Napredujemo iz tekme v tekmo in menim, da smo dorasle velikemu tekmovanju. Na žalost se je zdaj vse zavleklo in bomo na to morale čakati še leto več, ampak vem, da nam bo uspelo. V primerjavi s Slovenijo v Nemčiji več pozornosti posvečajo tudi ženskemu nogometu. Kaj bi rekli, da je glede ženskega nogometa v Nemčiji drugače? Nemški ženski nogomet je za Slovenskega kot BMW proti Fiatu. Že samo to, da na vsako našo tekmo pride več kot 1300 gledalcev, ko pa sem še igrala v Sloveniji jih ni bilo nikoli več kot 50. V Nemčiji sem že 4 leta in opažam, da ženski nogomet vsako leto dobiva več pozornosti. V Bundesligi igrajo igralke najvšjega nivoja, nemški klubi pa skoraj vsako leto pridejo v finale lige prvakinj. Mislim, da je samoumevno, da je liga ena izbed najboljših, po mojem mnenju celo najboljša v Evropi. Vaš oče je priznani nogometni trener Bojan Prašnikar. Kakšno vlogo je imel on na vaši nogometni poti? Moj oče je oseba, ki mi je omogočila, da sem postala to kar sem. Že vse od začetka z mano na vsakem koraku deli svoje bogato znanje, za kar sem mu zelo hvaležna. Najino razmišljanje je zelo podobno in zato veliko pogovorov teče o nogometu. Velik del mojega otroštva je bil zaradi svoje kariere odsoten, a je za to zdaj vedno, ko le uspe, prisoten na mojih tekmah. Po vsaki tekmi sledi analiza, pa če jo želim slišati ali ne. Bi v dosedanji karieri kaj spremenili? Ne. Menim, da so vse odločitve, ki sem jih do sedaj izbrala bile pravilne. Če bi kaj spremenila, to več ne bi bila moja pot, takšna pot, kot mi jo gradi moje živlenje. Kaj je bil najboljši nasvet, ki ste ga dobili? V svojem življenju sem res dobila že veliko nasvetov. Eden takšnih, ki ga oče vedno ponavlja, kadar mi kaj ne gre, pa je – kar te ne ubije, te jača. Imate pred samo tekmo kakšno posebno rutino? Ko sem šele prišla v Nemčijo, sem se na to res zelo fokusirala. Da sem na tekmo vedno odšla z istimi čevlji, vedno jedla isto hrano ob istem času, poslušala isto pesem, z leti pa se je to nekako izgubilo. Še vedno imam nekatere male rutine, a nič kaj posebnega. Pred tekmo grem rada na krajši sprehod do bližnjega mostu, da si zbistrim glavo in pretegnem telo. Trenutno ste v zares hudi konkurenci druga najboljša strelka Bundeslige, po javno dostopnih podatkih pa se vam poleti izteče pogodba. Kakšen bo vaš karierni korak naprej, razmišljate o prestopu v kakšen večji klub, ki konstanto spada med favorite za osvajanje lovorik? Kot rečeno, ni več skrivnost, da bo poleti prišlo do prestopa. Po 4 letih v Potsdamu zaključujem to poglavje. Klubu sem zelo hvaležna, da mi je omogočil narediti prve korake v moji profesionalni karieri na najvišjem nivoju. Kam me bo pot zanesla po koncu te sezone, pa naj bi bilo znano kmalu. Imate morda trenutno na mizi že kakšne ponudbe klubov? Letošnja sezona, je bila zame do sedaj najbolj uspešna. Zelo sem ponosna na to kaj sem dosegla in stremim k temu, da bi bila še boljša. Ni skrivnost, da sem dobila kar nekaj ponudb, zanimivih klubov. Kakšna je zadeva s korona krizo v Nemčiji? Fantje bi naj nadaljevali ta vikend, kako je pri vas puncah? Vse se je začelo dokaj hitro in že ko smo se s soigralkami v marcu vrnile z reprezentančnega zbora, smo prenehale s treningi. Karantena je trajala celih 6 tednov, sama pa sem morala ostati v Nemčiji. Na srečo, ukrepi niso bili preostri in smo se tekom karantene lahko normalno gibale, trenirati pa smo morali individualno. Med enim izmed treningov sem si zvila gleženj in natrgala zunanjo vez, zato sem preostanek karantene okrevala po poškodbi in imela možnost fizioterapije in rehabilitacije. Liga bi se naj začela konec meseca maja, ko pa bom že pripravljenja na igro. Če bi danes srečali 10 let staro Laro, kakšen nasvet bi ji dali? Rekla bi ji naj uživa življenje, se igra in pusti da jo tok življenja nosi. Vem, da je že takrat 10 letna Lara kazala znake, da bo nekoč uspešna nogometašica in kaj drugega sploh ni prišlo v poštev. M. Š.
